Kulturniki brez kulture, a z izjemnimi dosežki, vrednimi financiranja države

Samo Vidovič - nogometaš: »Berem nekatere komentarje okoli ukinitve Zlatkovega statusa. Pred dobrimi 25 leti sem proti reprezentanci Mehike dal gol, danes grem na nočno za tekoči trak v Magno v Celovec. Nikoli nobenih privilegijev, nič podarjenega. Vzamem usodo tako, kot je.«



M. Ivec je na FB danes zapisal: »Ko berem, kaj vse je prisesano na proračun, mi je jasno, zakaj takšni davki, prispevki in trošarine. Posledično pa tudi, zakaj tako mizerne plače in penzije.«

Ne vem, kako je drugje po svetu, pri nas ima status samostojnega kulturnega ustvarjalca s pravico do plačila prispevkov trenutno 2.422 oseb. Veliko ali malo ali celo preveč?

Čeprav so merila za pridobitev te pravice zelo jasna (izjemen kulturni prispevek oz. izjemno visoka strokovna usposobljenost za delovanje na področju kulture v zadnjih petih letih), pa so na Ministrstvu za kulturo pri pregledu predlogov odločb ugotovili nekatere pomanjkljivosti. Med drugim ni bilo priloženih dokazil, manjkali so tudi podpisi komisije. So se pravice pridobivale malo po domače?

Minister Vasko Simoniti se je zato odločil, da strokovne službe znova preverijo, ali prosilci izpolnjujejo pogoje. V samo petnajstih letih se je število samozaposlenih s pravico do plačila prispevkov povečalo za več kot 50 odstotkov! So se - po drugi strani - povečale tudi potrebe po kulturi slovenskih državljanov?

Samozaposleni v kulturi so privilegirani tudi v primerjavi s samozaposlenimi v ne-kulturnih branžah. Slednji si morajo življenjske stroške v času bolniškega staleža - kljub nezmožnosti za delo - prvih 30 dni kriti sami. Samozaposlenim v kulturi pa država ob dolgotrajni bolniški zagotovi nadomestilo tudi za prvih 30 delovnih dni bolezni. Še več: tistim z izjemnim kulturnim prispevkom za državo ali prispevkom na področju deficitarnih poklicev v kulturi pa celo plača prispevke v celoti. Zanimivo, takšnih izjemnih ljudi je kar 70 odstotkov s statusom samozaposleni v kulturi.

Še malo se poigrajmo s številkami: "kulturni" samozaposleni so samo iz interventnih sredstev v proračunih drugih ministrstev počrpali 3,5 milijona evrov temeljnega mesečnega dohodka, prav tako še več kot 1 milijon evrov za plačilo prispevkov v času izrednih razmer. Pa se zato podprogram Socialne pravice in nagrade v okviru proračuna ministrstva za kulturo ni zmanjšal niti za cent  – nasprotno – povečal se je za okrog 500.000 evrov.

Proračun Republike Slovenije je za samozaposlene v kulturi v letu 2020 namenil več kot 15 milijonov evrov, kar je enako, kot če bi Nemčija, ki ima enainštiridesetkrat več prebivalcev kot mi, samo za socialne pravice samozaposlenih v kulturi namenila več kot 0,6 milijarde evrov!

To pa ni malo! Ste vedeli, da je Slovenija na 6. mestu med 27. državami EU po deležu BDP (0,7%), ki ga namenja kulturi v rednih razmerah? To je trikrat več od Velike Britanije, ki za redno delovanje namenja "le" 0,2 % BDP.

Zakaj pravzaprav so šli kulturniki na cesto in protestirali?

Ulični umetniški performansi

Splošni protesti so se začeli že 28. februarja, čeprav je, zanimivo, vlada nastopila svoje delo šele 13. marca. Prvi protest delavcev v kulturi pa smo doživeli 26. maja, ko so se kulturniki zbrali pred svojim ministrstvom nezadovoljni z njihovim delom. Očitali so mu neodzivnost na številna vprašanja, dopise, pozive in pobude, ki so jih naslovili nanje.

Drugi protest se je zgodil 2. junija, ko se je okoli 500 udeležencev zbralo na Prešernovem trgu. Dva od njih sta se protestno slekla do spodnjega perila, eden od njiju pa je svoja oblačila zalepil na vhod ministrstva. 9. junija, na svojem 3. protestu, so se na cesti pred poslopjem kulturnega ministrstva ulegli na tla, s čimer so simbolizirali "smrt kulture". 16. junija so se posedli na tla in gromko ploskali. 23. oktobra so pred stavbo Ministrstva za kulturo postavili šest miz, na katerih so bila zapisana imena nekaterih zaposlenih na ministrstvu: ministra Vaska Simonitija, Alenke Gotar, Ignacije Fridl Jarc, Mitje Iršiča in Mira Petka. Poleg imen so bila na listih zapisana tudi gesla "Deložirajmo M6", "Zasužnjimo RTV", "Pohojsajmo filme", "Smrt umetnosti". Mize so bile oblite z rdečo tekočino, ki je simbolizirala kri.

Minister Simoniti je v tej simboliki prepoznal grožnjo s smrtjo ter policijo pozval, naj proti odgovornim sproži kazenski postopek.

Kako drugače bi bilo, če bi se vsaj kulturniki obnašali kulturno! Kakšen balzam za dušo bi bil, če bi nas prepričevali s svojim delom in ustvarjanjem!

Kulturniki brez kulture

Kako drugače bi bilo, če bi se vsaj kulturniki obnašali kulturno! Pa ne toliko v odnosu do politike kot do nas, državljanov! Kakšen balzam za dušo bi bil, če bi nas prepričevali s svojim delom in ustvarjanjem! Veliko lažje bi jim verjeli, da se jim godi krivica! Predstavljajte si, da bi vseh 2.422 ustvarjalcev Ljubljano spremenilo v ogromno gledališče, razstavni prostor, performanse za takšno in drugačno ustvarjanje! Literati bi brali svoja dela v parku Zvezda, Zlatko bi repal, filmski ustvarjalci vrteli filme … Mar ne bi dogodek, ki mu ne bi bil para, požel več simpatij kot pa nasilje, ki smo mu bili priča?

O posameznikih, ki so bili del protestov, več kot toliko ni niti vredno razpredati. Ne nazadnje so družabna omrežja kot tudi mediji polni komentarjev, pohval pa tudi obsodb na njihov račun. Odvisno seveda kam vtaknemo radovedni nos. Verjetno pa se bo vsaj za nekaj časa zapisal v zgodovino Jaša Jenull, ki je na zadnjem, petkovem "avto-protestu" javno grozil s fizičnim nasiljem tako proti državi kot tudi policiji. Zakaj že?!

Predstavljate si, da bi se kaj podobnega dogajalo v kakšnem zasebnem podjetju. Akterji, ki bi motili delovne procese ter grozili vodstvu firme, bi bili še isti dan postavljeni na cesto. In to brez milosti.

Morda je aktualni trenutek pravšnji tudi za odgovore na vprašanje, kakšno kulturo potrebujemo. In koliko le-te lahko prenesejo žepi davkoplačevalcev.

Koliko je v kulturi sploh še kulturnega, pa je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti. V ne tako oddaljeni preteklosti so se dogajale tudi stvari, ob katerih je Tone Kuntner vzkliknil: “Ta svet je tako izrojen, da mi gre na bruhanje!”

Kulturniki s kulturo

Pred leti sem v Škofji Loki vodila pogovorne večere z znanimi slovenskimi umetniki. V več kot desetih letih so bili moji gostje pisatelji od Draga Jančarja do Alojza Rebule. Povabilu so se odzvali igralci: Miha Baloh, Aleksander Valič, Štefka Drolčeva. Pa filozofa Vinko Ošlak in Gorazd Kocjančič. Diplomat Rudi Čačinovič in številni drugi. Kakšen balzam za dušo so bili njihovi nastopi! Vsi po vrsti - četudi različnih svetovnih nazorov, so bili brez izjeme gospodje in gospe v pravem pomenu besede! Razlika s temi, ki kričijo po ljubljanskih ulicah, se lahko meri v svetlobnih letih!

Mar ne bi bilo lepo, če bi že jutri napočil čas, ko nam bodo tisti, ki ustvarjajo kulturo in umetnost, ponovno za vzor? Dovolj imam tega, da me že misel nanje bolj kot ne spominja na groteskne podobe Franceta Miheliča, ki nas opominjajo, da svet ni le lep, da je lahko tudi zelo krut.

Kulturniki brez kulture, a z izjemnimi dosežki, vrednimi financiranja države (podcast, Milena Miklavčič)