Kulturni praznik med kulturo in umetnostjo

Veronika Snoj
9

    Danes je kulturni praznik, obletnica smrti enega večjih slovenskih pesnikov. Danes je dan, ko muzeji in galerije ponujajo brezplačni vstop v svoje zakladnice in zaradi česar se napolnijo s trumami obiskovalcev. Je dan, ko se po vsej Sloveniji odvijajo raznorazne kulturne prireditve in recitali, ki se jih “spodobi” obiskati.

    Je treba biti malo kulturen, radi rečemo ob teh priložnostih. Omenjena situacija odraža naše nekorektno ločevanje dveh sicer tesno povezanih, vendar vseeno bistveno različnih pojmov: umetnosti in kulture.

    Kulturo bi lahko v nekaj potezah označili kot skupek produktov posameznika ali skupnosti: v ta koš spadajo tehnika, znanost, moralni sistemi, načini vedenja, navade, kot tudi umetnost. V kulturo tako spadajo nogavice, stripi, golf, hip hop, miti in zgodovina, podjetništvo, elektrotehnika in biologija, bonton, Michelangelove umetnine in Duchampov pisoar.

    Umetnost kot košček kulture predstavlja širok spekter dejavnosti, ki jih ustvari nek posameznik, in rezultati teh dejavnosti, ki odražajo predstavo o resničnosti in posredujejo čustva. Zato niti ni nenavadno, da se pojma rado meša. Za razjasnitev zmešnjave pa institucije ne pripomorejo veliko.

    Na dan kulture se nagrade podeljuje zgolj umetnikom

    Za Prešernov dan, ki ga označujemo kot kulturni praznik, se denimo dodeljuje Prešernove nagrade in nagrada iz Prešernovega sklada, najvišje priznanje za dosežke na področju umetnosti tistim, ki so “trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico”: torej igralcem, skladateljem, glasbenikom, arhitektom, vizualnim ustvarjalcem, pisateljem.

    Pustimo za zdaj vprašanje, komu se dodeljuje Prešernovo nagrado in kakšne kriterije sklad jemlje v zakup, in koliko lahko po njihovem mnenju oskrunjen državni simbol lahko trajno obogati slovensko kulturno zakladnico.

    Kulturo in umetnost je na letošnji proslavi med seboj mešal tudi predsednik Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer, ki je v svojem govoru izpostavil, da želijo oblasti z rezanjem sredstev potisniti moč kritične umetnosti na obrobje in se zadovoljiti z umetnostjo, ki prinese več dobička kot kvalitete. Hkrati je govoril o “ubijanju nacionalne kulture” ter se spominjal Cankarjevih besed, da je “zgodovina narodove kulture je zgodovina naroda samega”. 

    Je že res, da je bil Prešeren pesnik in zato umetnik, vendar če je dan posvečen slovenski kulturi, naj jo praznik tudi tako odraža: od podjetništva do biologije, če povzamem zgoraj napisano.

    Tudi znanstveniki in podjetniki prispevajo k slovenski kulturi!

    Je že res, da je bil Prešeren pesnik in zato umetnik, vendar če je dan posvečen slovenski kulturi, naj jo praznik tudi tako odraža: od podjetništva do biologije, če povzamem zgoraj napisano. Zoisove nagrade za dosežke na področju znanstvenoraziskovalnega dela imajo v medijih bistveno manj odmeva, prejemniki pa bi prav tako morali prispevati k rasti slovenskega naroda, kot prejemniki Prešernove nagrade.

    Möderndorfer je v svojem govoru na proslavi črnogledo govoril tudi o tem, da živimo v času, ko se ustvarjalnosti ne ceni več, ko vsi za drobtinice kruha delajo kot samostojni podjetniki; drznil si je tudi reči, da država izvaja genocid nad lastnim narodom, ker umetnikom reže sredstva.

    Bila bi diskriminacija, če bi se s temi besedami ciljali zgolj na umetnike; saj niso zgolj umetniki prisiljeni v samostojno podjetništvo! So pa oni tisti, ki lahko z nekaj izzivanja, ki bi ga pri kakšni drugi osebi dojemali kot bogoskrunsko, pridobijo nekaj tisočakov nagrade.

    Ko je že toliko govora o spornih nagrajencih-umetnikih, pa naj se ne pozabi, da je 8. februar kulturni praznik, v katerem bi se moralo praznovati vse, kar gradi in krepi slovenski družbo.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 9

    1. “Pustimo za zdaj vprašanje, komu se dodeljuje Prešernovo nagrado in kakšne kriterije sklad jemlje v zakup, in koliko lahko po njihovem mnenju oskrunjen državni simbol lahko trajno obogati slovensko kulturno zakladnico.”

      Nedostojno zlonamerna politikantska manipulacija in pravzaprav popolna laž je potuhnjeno namigovanje, da je nagrajenka Prešernovega sklada Simona Semenič dobila nagrado za “oskrunjen državni simbol”.
      Ni res!
      Nagrado s Prešernovim imenom si je po mnenju mnogih resničnih spremljevalcev in poznavalcev slovenske dramske literature in sodobnega slovenskega gledališča ter po veljavni avtonomni odločitvi ekspertne komisije in glavnega odbora Prešernovega sklada zaslužila in jo dobila za svoj mednarodno prebojni dramski opus. O tem opusu seveda samooklicani kritiki kriterijev Prešernovega sklada vedo malo ali nič.
      Kako je že zapisal nesmrtni France Prešeren takim in podobnim kritikastrom v trajni poduk: “Le čevlje sodi naj – kopitar!”

      • Mi je prav žal. g. Pezdir, ampak za tole gospodično sem prvič slišala po objavi spornih, nedostojnih fotografij s slovensko zastavo. Če bi bil njen dramski opus res tako “mednarodno prebojen”, bi tudi navadni državljani vsaj kaj slišali o njem. Saj g. Boris Pahor, ki je v resnici mednarodno priznan pisatelj, tudi ni kazal okoli svojega trebuha, pa vsi vemo zanj in poznamo njegova dela. Ali pa n. pr. pesnice kot Mila Kačič, Neža Maurer – da omenim samo ti dve. Tudi Svetlana Makarovič ne stresa svojih provokacij (s katerimi se mnogi ne strinjamo) zato, da bi opozorila na svoje pesniško delo, ki ga vsi poznamo. Da o uspehih mladih slovenskih pevcev zborovske glasbe na mednarodni ravni ne govorim. Kar se pa tele “umetnice” tiče, pa povem, da me je s svojo provokacijo dokončno odvrnila od tega, da bi si sploh ogledala katerokoli njeno delo. Na podlagi fotografije, ki jo je dala v javnost, ne morem pričakovati kaj vrednega.

        Nič ni treba nabijati, kako smo vsi nerazgledani in zabiti in provincialni, če ne sprejemamo te vrste umetnosti. Brez skrbi, kar je lepega in vrednega, opazimo, si ogledamo, tudi kupimo. Je pa res, da sem marsikakšno knjigo sodobnega slovenskega pisatelja, tudi kakšnega slavnega, že nesla nazaj v knjižnico po prebranih par straneh. Res da so okusi različni in da je tudi način družbene kritike lahko provokativen, ampak neka vrednostna merila pa v civiliziranem svetu vseeno obstajajo. Kazanje golega trebuha in golih jošk po mojem prepričanju ne spada v umetnost. Prav tako menim, da opozarjanje na svoje delo s provokacijo ni potrebno, če je to delo kaj vredno. Dobro blago se samo hvali.

    2. Danes je praznik Slovenije, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Praznik vseh Slovencev, kjerkoli po svetu in vseh ravni kulture. Ne samo umetnikov, kot izpostavlja komentatorka sinočnje proslave. Kaj je izvedbeno sporočila? Bila je nerazumljiva kot nastopi poskakujočih reperjev. Slovenska? Ne vem, ker polovico besedila nisem razumel. Skladbe argentinskega skladatelja pa so očitno posredovala sporočila Slovencev, ki živijo tam in spoštujejo ter zvesto uporabljajo slovensko narodno zastavo in izborno slovenščino ter brezmejno radi pojejo v njej. Cankar in Prešeren? Iz VI. knjige Ivan Cankar, dela .VI, CZ, 1985, Dvojna resnica: Moje oči vidijo vso žalost sedanjosti in ves obup prihodnosti prav tako natanko kakor tvoje; … Zamotano je res, ampak slovenski narod je duhovit. … V gostilni in kavarni eno, v javnosti in življenju drugo. Osebno se nagibam k srednjemu stavku in spoznanju Ivana Cankarja in ga tako in drugače širim.. Kot novinar sem tudi spremljal dogovore o izgradnji Cankarjevega doma na Kulturni skupnosti Slovenije in bil na njegovem odprtju. Mnenje, da je potrebno razlikovati kulturo in umetnost. Seveda! Prav vsa ravnanja so kultura, ki se skupaj združi v pojmu Državljanska kultura. Tudi taka, da najvišjih predstavnikov države režiser Slavko Hren ni pokazal, da niso ploskali slavnostnemu govorniku, ker jih je po cankarjevsko menda okrcal.
      Pa še za primerjavi: koroški Slovenci oz. predsedniki njihovih marljivih organizacij in bosanski Srbi ter njihovi predsedniki skupščin, še posebej pa predsednik BiH-RS Milorad Dodik znajo idealno podeljevati listine o priznanjih in nagradah in vsem omogočijo, da si umirjeno ogledajo, kaj so prejemniki sprejeli. Fotografi pa to lahko zabeležijo za zgodovino za danes in za zgodovino. Slovenski umetniki se tega v 26. letu Republike Slovenije, še niso naučili. Tudi to je kultura! Ste izobesili zastavo Slovenije in slovensko narodno zastavo?

    3. Gospod Jesenovec kar nekajkrat sem prebral vaš prispevek , ampak vam odkrito povem , da ga ne razumem!
      Pravzaprav ne vem kaj bi radi povedali , napisali ste sicer veliko in malo povedali ! Argentinska glasba na tej
      proslavi je bila po mojem mišljenjo bolj provokacija , kot ne , nimam se namena spuščati v debato okrog Argentine , lahko pa trdim , da so si morali Slovenci na žalost nekje daleč od rodne zemlje ustvariti novo domovino , oziroma nov dom v Argentini in še marsikje drugje v širnem svetu ! Ne vem , kaj bi radi sporočili
      z mešanic koroških Slovencev in Dodikom – bosanskimi Srbi , gospod Stanislav ? Bodite konkretni in povejte
      kje vas čevelj žuli ! Ali smatrate , da to sodi k praznovanju prešernovega dneva , oziroma obletnici njegove smrti !

      Andrej Briški

    4. Res je, da je bila proslava BEDNA, kot večina državnih v zadnjih letih.
      Človeku se poraja, če novodobni kulturniki sploh poznajo našo kulturo.

      Tako kot so razne “semenske banke”, da ohranjajo naše avtohtono rastlinstvo, bo potrebno imeti tudi “banke za kulturo. In ker so v ARGENTINI predvsem zavedni Slovenci, ki so tja odšli s SLOVENSKO KULTURO v njihovih srcih, se bo mogoče to pokazalo, da je bilo za naš narod to dobro. Namreč ARGENTINO bomo mogoče rabili, kot KULTURNO BANKO. Tam proslavljajo z veselim in kulturnim nastopom naše slovenske praznike – pa tudi našo zastavo spoštujejo. To naj nam bo kot svetel vzgled.

    5. Lekadol, Alojz Briški; Argentiska glasba je bila provokacija. Lahko tudi, a jaz sem z njo spomnil na Slovence, ki tam pač zavestno in aktivno živijo kot Slovenci in vsestransko negujejo slovensko kulturo. Sem pa nedavno nekje bral, da si Slovenci vseh generacij in politično-ekonomskih porekel po vsem svetu želijo, da bi o njihovem bogatem delovanju naša občila poročala dnevno, v vseh tematskih rubrikah. Ko na srečo dobrega četrt leta prebiram Novi glas, katerega dobivam iz Gorice, rad zapišem, da me v njegovi iskrenosti in klenosti vsak teden na novo obogati. Koroški Slovenci in bosanski Srbi ter Dodik? Kar nekajkrat sem že konkretno po Prešernovih proslavah UMETNIKOV IN KULTURNIKOV pisal o tem žulju, a, doslej še nisem bil povabljen, da jim podrobneje sporočim, kaj me žuli. Je pa dejstvo, da od 29.10. 2004 v Cankarjevem domu po mojih nekaj letnih prizadevanjih vendar pravilno uporabljajo zastavi. Pabvi bilo prav, če bi k njima pridali tudi narodno zastavo. Ko sem protokolu Slovenije januarja 2006 pokazal, da že petnajst let narobe nameščajo zastavice in zastavo Slovenije, so to zelo hitro popravili, a žep so si napolnili le izdelovalci stojal, drogov in zastav in si ga z mojim znanjem posredno še vedno polnijo. Kot v Južni Afriki po sprejemu nove zastave. Na temo državljanske vzgoje in kulture pa nekateri univerzitetni profesorji dobivajo tudi sto tisoči evrov za neke študije. Po ministru za gospodarstvo, očitno svežem leninistu – jaz nisem delavec, ker ne delam z rokami in zato naj kot umetniki in kulturniki tudi ne dobim dela plačanega. Fizični delavci pa so. Kam smo prišli? Na kratko pa le to, da smo v primerjavi z imenovanimi iz tujine vsa leta programsko in scensko bedni pri tovrstnih slavnostnih opravilih. Prof. Boris Pahor v današnjem 3. delu zapiskov s kongresa v Barceloni, ki so izšli leta 1978 v tržaški reviji Zaliv, sedaj pa jih zaradi dogajanj v Kataloniji objavlja tudi imenovani Novi glas, poudarja Kosovelov stavek »Naš kralj je naša pesem«. K temu pa jaz dodajam, ne le recitirana, ampak tudi peta pesem. Vsak dan, v vseh radijskih in TV programih. slovenska in v slovenščini. Da bo slovenski kulturni praznik zapolnil celo leto. Pa še to. Gospod Alojz, ste izobesili za slovenski kulturni praznik zastavo Slovenije in slovensko narodno zastavo?

    6. Lekadol, Andrej Briški. Opravičujem se vam za pomoto v imenu. Malo nenavadno se mi je zdelo, da bi tako pisal Alojz Briški, a, žal imena nisem še dvakrat, trikrat preveril. Pa tudi za nekaj tipkovnih napak v besedilu se opravičujem vsem. Pravilno je operativni zastavoslovec, argentinska, pa bi, sto tisoče, gospod Andrej.
      Še odgovor na vprašanje: Ali smatrate, da to sodi k praznovanju Prešernovega dneva , oziroma obletnici njegove smrti ! Ne razumem ga. Praznujemo Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Obletnico smrti kateregakoli ustvarjalnega velikana jaz pojmujem kot dan mogočega brezmejnega rojstva njegove slave. Takih je v zgodovini nad deset tisoč Slovencev. A, kakorkoli, Kranjčana Janeza Bleiweisa viteza Trsteniškega, ki je ponavadi prvi objavljal Prešernove pesmi v Novicah, jaz postavljam krepko pred pesnika. Pa v Kranju ne praznujejo njegovega rojstva in se v Ljubljani s spominsko slovesnostjo ne spominjajo njegove smrti. Prvega očeta slovenskega naroda!

    7. Glede Alojza Briškija vam g. Stanislav zanikam kakršno koli sorodstvo z Alojzem v naši rodbini ni bilo komunistov !Imel sem bratranca Slavka ,dipl. agronom po poklicu , ki se ni nikoli prezentiral v javnosti kot Alojz , kar pomeni , da rodvniško in poimensko ni imel nobene povezave komunistom Alojzem ! Dolgo časa se je priimek Briški zelo malo omenjal in če se je že , je bil omenjenjen več ali manj prav na račun komunista Alojza Briškija člana ZK in CK Slovenije ! V tem komplotu se ni udinjal nihče iz našega rodu Briškijev , vsaj da bi jaz vedel NE !
      Bleiweis je biil dejansko eden izmed očetov slovenske zavesti in ponosa , vendar je vaša izjava , da Bleiweis
      daleč pred Prešernom pretirana , njuno sodelovanje je bilo praktično nično ! Manire sicer spoštovanega
      buditelje slovenstva so vendarle bile za slovenski narod dobrodošle , nasprotoval je panslavizmu in ilirizmu ! Njegova želja je bila zediniti Slovenijo v eno izmed pokrajin v takratni Avstroogrski , v političnem pogledu je predstavljal močno osebnost , ! Bleiweisov odnos do Prešerna pa ni bil ravno impresiven , veliko bolj je cenil Koseskega , ki je pisal udarne narodnobudne pesmi ! Zakaj ni trajnega spominskega obeležja Bleiweisu pa je drugo vprašanje , čeprav si ga definitivno zasluži ! Sicer pa ni bil samo Prešeren pri Bleiweisu podcenjen , kar nekaj takratnih književnikov – pisateljev ni imelo z Bleiweisom kakšnih tesnih stikov , pripisovali so mu namreč opurtinizem !
      Neminovno je bil vitez Bleiweis velika osebnost za takratno Slovenijo in slovenski narod , česar mu nihče ne oporeka , prav zato je primerjanje enega in drugega nezdružljiva , oba je slovenski narod potreboval in kot taka sta oba predstavljala veličino , vsak na svojem področju ! Dejstvo je , da se Prešeren obravnava na
      političen način . Praznovanje obletnice prešernove smrti , je zadnje čase samo še izgovor za promocijo
      dnevne politike in lažnive domoljubnosti in ljubezni do naroda ,ki mu vladajo in ga postavljajo v brezizhodno situacijo ! Avtorji proslave bi se morali zamisliti , tako glede nagrajencev , kot ustvarjalcev , ki delijo
      nagrade prirejene političnim interesom v borbi za svoj obstanek in kvazi umetnikov , ki jih predlagajo ! Pri tem so seveda izvzeti tisti nagrajenci , ki so s svojim delom razširjali pozitivno naravnanost slovenske umetnosti , brez političnih pritiskov ! Tudi avandgarda ima svoja pravila in svoje meje !

      Lepo Vas pozdravljam , Andrej Briški

    Komentiraj