“Kultura nas je politično ohranjala in krepila, ter nas pred 30 leti pripeljala do demokratizacije in osamosvojitve”

Fotomontaža, vir foto: wikipedija

Pred tridesetimi leti smo se Slovenci s kulturo, v pravem pomenu besede, vrnili h kulturi. Preko nje smo se po tisoč letih vrnili v političnost in državnost tudi na zunaj, ter znova postali subjekt v srednji Evropi.

Z II. Svetovno vojno, revolucijo in skoraj petimi desetletji komunističnega režima smo bili namreč potegnjeni v antikulturo, v totalitarno barbarstvo. Tisti, ki še danes delujejo v smislu tiste vladavine, že s svojimi nastopi in izbruhi, najsi bodo v državnem zboru ali na ulici, dokazujejo svojo konzervativnost, pa ne v smislu Slavoja Žižka, ki je o sebi dejal, da je »zmerno konzervativni marksist«. Dejansko ne vemo, kaj to pomeni, a če od njega prihaja in se nanj nanaša, nas to niti ne sme preveč skrbeti. Ne. Gre za tiste, ki hočejo v naši družbi konzervirati neužitno in strupeno vsebino. Tem konzervam je namreč že zdavnaj potekel rok trajanja. Današnjemu zdravemu Slovencu in Slovenki to ne diši več po ničemer spodobnem.

Kultura v pravem pomenu besede, ki se je kot žerjavica ohranjala pod pogoriščem pol stoletja, je bila tista, ki nas je, ne da bi se mi dobro zavedali, tudi politično ohranjala in krepila, ter nas pred tridesetimi leti pripeljala do demokratizacije in osamosvojitve. Ker je ta kultura nosila prave vrednote, smo se po tisočletju z njo lahko spet vrnili v državnost in kmalu postali referenčna točka sredi Evrope.

Tako čist in oster kot slovenski, ni razvoj nobenega drugega naroda, ker nobenemu drugemu narodu ni bila v taki meri porušena njegova socialna struktura.

V Evropi smo vsekakor vedno bili, ker je prej omenjena žerjavica močno tlela in živela v podtalju. Zato je nespameten očitek, da se moramo sedaj zgledovati in slediti »jedrni« Evropi. Kdo pa je jedrna Evropa, oz. kaj je jedrna Evropa? Tudi ona in njena zunanja institucionalna izpostava Evropska Unija bi se morali danes začeti spraševati, kaj je zanju »jedrno« in kaj ne, saj sta obe v (globoki?) krizi, a o tem kdaj drugič.

Slovenci se lahko danes upravičeno ponašamo s svojo kulturo, saj smo samo z njo več kot tisočletje »stali inu obstali«.

Spomnimo se ob tej priložnosti zgodovinsko-političnega dejstva iz naše preteklosti, ki je še vedno navzoče v naši narodni psihi, sledeč v tem zanesljivim zgodovinarjem. Okoli 150 let je obstajala naša prva država Karantanija. Iz njenih prvin izhajamo danes tudi mi. S kasnejšo izgubo slovenskih karantanskih knezov in poznejšo postopno izgubo slovenskega plemstva je bil porušen nosilni steber tedanje slovenske narodne družbeno-politične strukture. Obstoj in rast naroda sta tako od tedaj morala temeljiti na kmečkem stanu. Na podlagi teh dejstev je treba razumeti, da je zato razvoj Slovencev šel po drugačni poti kot razvoj zahodno-evropskih narodov. Ti so se razvijali preko kraljevin, kneževin, preko take ali drugačne državne ustanove. Državne meje so postale narodne meje. Pri njih je bila država tista, ki je oblikovala kulturo, znanost in leposlovje. Kulturno zedinjenje se je izvajalo iz centra državne avtoritete.

V našem primeru je pa v popolnem nasprotju s tem razvojem, razvoj slovenskega naroda šel po ovinku kulture, znanosti in literature v novo politično uveljavljanje. Tak razvoj je bil očiten tudi pri drugih srednje in vzhodno evropskih narodih. Toda tako tipično čist in oster kot slovenski pa ni razvoj nobenega drugega naroda, ker nobenemu drugemu narodu ni bila v taki meri porušena njegova socialna struktura. To dejstvo je sedaj za nas morda teže razumljivo, ker smo danes globalno vsi pod vplivom prej omenjenega zahodnoevropskega modela političnega razvoja. To verjetno botruje tudi nekaterim nerazumevanjem med obema deloma današnje Evropske unije. Vzhodni in srednji sta se razvijala drugače kot zahodni. Čeprav smo Slovenci geografsko srednja Evropa, je naš zgodovinskopolitični razvoj bližji vzhodnemu.

Čeprav smo Slovenci geografsko srednja Evropa, je naš zgodovinskopolitični razvoj bližji vzhodnemu.

Če smo torej žal skozi stoletja izgubljali socialno plemstvo, smo pa v tistih dolgih obdobjih vedno bolj pridobivali na duhovnem in kulturnem plemstvu, ki se je utrjevalo in dajalo vsebino našemu obstoju. Ob kulturi, v širšem in ožjem pomenu besede, pa se je slovenski razvoj krepil tudi z močnimi duhovnimi vsebinami krščanstva, in s podporo, ki mu jo je vedno izkazovala pretežno nižja katoliška duhovščina, z odličnimi izjemami blaženega škofa Slomška in nekaterih drugih. Tu je podlaga, na kateri smo nadaljevali težavno pot skozi mnoge preizkušnje in po tisoč letih, skoraj nepričakovano, prišli spet do svoje države. Res je bil »ovinek preko kulture« velik in dolgotrajen, a uspešen. Sedaj imamo Slovenci novo priložnost, da naredimo nov korak in v prihodnjih desetletjih dopolnimo, kar temu procesu še manjka.

S tranzicijskimi starimi silami si očitno ne moremo veliko pomagati, saj smo z njimi, ki so od 30 let bili vsaj 20 let na oblasti, spet začeli stagnirati in nazadovati. Poleg tega se je zanje slovenska zgodovina začela leta 1945 in se končala leta 1991, nekateri pa izrecno omalovažujejo osamosvojitev in pravijo da le-ta ni »ultimativni dogodek v slovenski zgodovini«. Verjetno bodo te besede do konca življenja spremljale tistega, ki je to izrekel.

V tisočletni zgodovini, pa na površini pod soncem in v osrčju naše zemlje (prestano trpljenje in kri, ki je bila darovana za njeno pravico!), je toliko vrednega, da je upravičen še marsikak napor. Ob današnji okrogli obletnici si Slovenec Slovencu zaželimo še mnogo nove in pristne domače »korajže«. Korajža velja! Za domovino gre!

Dr. Andrej Fink je pravnik za področje teorije o državi, ustavnega in mednarodnega prava ter mednarodnih odnosov.

15 komentarjev

  1. Kultura nas ni prav nič osvobodila in osamosvojila.

    Osvobodili in osamosvojili so nas tisti, ki so vedeli več in ki so videli dlje. in tisti, k so jim sledili.

    To, o kluturi so stare floskule.

    Ste pozabili, koliko kulture je bilo v NOB in koliko ljudi je moralo z življenjem odplačati to kulturo?

  2. Za fajšmekarje:
    žalost vriskaj
    v pozabljenih kotih
    spolzkih kotih mest
    žalost barikad
    v zapuščenih jutrih
    žalost strjene krvi
    črna žalost grl
    zadnje salve zlatih grl novega naskoka
    dušeča motna žalost
    žalost ti granata
    z vtisnjenimi
    črtami naših dlani
    ti srce žalost
    srce
    iz krvi in zemlje
    ti žalost gneva in ljubezni
    ti zvezdooka
    ti hladna ti rezka
    o ti drhteča kovinsko vriskajoča
    granata v naših prsih:

  3. Dr. Andrej Fink, hvala za tako dober “sprehod” po tisočletni zgodovini Slovenije.

    Res smo bili prvi med Slovani, ki smo imeli lastno državno tvorbo – Karantanijo.
    Toda tudi skoraj 600 letno bivanje v okviru cesarstva “Stare Avstrije”, smo svojo kulturo le obdržali. Enako mi Primorci za časa Italije, ko so ukinili slovenske šole, so se z mladino trudili duhovniki in narod je obstal in kulturo obdržal, pa čeprav le s drdim delom.

    Pa je prišla “Titova svoboda” in temelj naše kulture – Krščanska vera, je bila poteptana. Nekdo je tedaj dejal: “Kar nam niso mogli uniočiti Italijani, bo sedaj uničil Tito”.
    In res udrle so k nam in potem celo dominirale – le BALKANSKE navade – “snađi se”.
    To hoče sedaj spet restavrirati današnja Levica, ki si želi priviligejev Komunizma, ker so bii oni prvorazredni – ostali, predvsem Kristjani, pa drugorazredni..

    Se spomnim direktorja RTV – Žarka Petana, ki je prevzel Nacionalko kmalu po osamosvojitvi, ko je dejal: “Narod nikoli ne izumrje zaradi pomankanja kruha. Narod bo izumrl le, če ne bo več gojil svoje kulture”. In dane spoznavamo, da je to resnica.

    Če spet prevzame vajeti, za kar se z vsemi silami in nasiljem – močno trudi Levica, je naš narod močno OGROŽEN.

    Ko sem bila še osnovnošolka, smo vsako jutro v razredu morali obvezno pozdraviti:
    “Za domovino, s Titom naprej!” In to bodo tudi danes na Prešercu zahtevali. Kaka beda.

    Lepo pa bi bilo, da bi v samostojni Sloveniji pozdravljali:
    “Za domovino, s KULTURO – naprej”!

  4. Slovenska kulturna identiteta je vsekakor pogoj nastanka slovenskega naroda in slovenske države.

    Nosilec slovenske države je po 3.členu slovenske ustave je slovenski narod.

    Temelji slovenskega naroda pa so: slovenski jezik, slovenska pesem, slovenska glasba, slovenski ples, šege in navade in slovensko ozemlje na katerem živijo Slovenci.

    • Čeprav v ustavi piše, da je SLOVENIJA država SLOVENSKEGA NARODA, se morajo glasbeniki boriti z RTV, za tisto nekaj SLOVENSKE glasbe.
      In to se imenuje Nacionalka?

      Veliko več SLOVENSKEGA duha se čuti na Radiju Ognišče in na Radiju Trst – RAI – slovenski program.
      Tam je poročanje mnogo bolj objektivno. Predvsem pa glasba, je na teh dveh radjih skoraj izključno slovenska. Zato še največkrat to poslušam.

      RTV – glede glasbe, pa daje prednost angleščini in Srbohrvaščini. Skoraj nikoli pa ne slišimo nemških in italijanskih pesmi. Slovenske pa je le (še največ ponoči) toliko %, kolikor jo z zakonom, morajo vrteti. Človek ima občutek, da RTV še vedno ni v SLOVENSKIH rokah.

  5. Ultimativni dogodek je bila bolseviska država do Gibraltarja, ki pa je s pomočjo naših kumunistov ob zlorabi naših očetov partizanov, prišla na žalost do najbolj zahodnega dela slovenstva in nas za petdeset let pahnila v nazadnjastvo, primitivnost, družbo ovaduhov in lizunov za poceni previlegije. Slovenska kultura je ohranila narodno pokončnost, ki se je ob pravem casu kot reka razlila med narod in omogočila nastanek dolgo zeljene lastne drzave.

    • Kugy
      Po zaslugi komunistov ste lahko vsaj ohranili slovensko kulturo, pod Italijani pa…..Če bi bili kot Južni Tirolci bi bilo super! Slovenska kultura je dobrodošla, ampak z dejanji ni prispevala nič k slovenski samostojnosti! Potrebna je bila politična akcija leta 1941 in 1991!

  6. Če bi Slovenci gradili prihodnost na osnovi komunistične kulture bi bili danes S. Koreja. Slovenstvo je obdržalo narodno gibanje naših prednikov, ki so stoletja gojili svoj jezik, čuvali in obranili svoj prostor, sledili razvoju okolja in političnih tokov ter v okviru krščanske kulture in družbenega napredka, še posebej v ranjki AO, postavili močne temelje narodu. Ta narod, ki se je v času druge vojne zapostavil okupatorju ni računal in ni verjel, da ima v svoji sredini izdajalce, ki jim je bolj pomembna boljševistična država kot narod. Za svojo ideologijo so bili pripravljeni zavestno škoditi narodu, izdati njegove cilje združene slovenije in celo dvigniti roka nad lastne brate. Svojo naivnost je ta narod drago plačal. Vendar ne za dolgo. Prišel je čas, ko je genski zapis naroda ali izročilo lastne kulture, samozavestno in pokončno izborilo začrtano pot naših prednikov in odstranilo sušečo se vejo. Brez lastne kulture Slovenci nikoli ne bi šli v akcijo. Dokler ne bo narod razumel zakaj je dobil lastno državo bomo še naprej razdeljeni in ranljivi.

Komentiraj