Kubanska opozicija se je s posebnim pismom obrnila na predsednika slovenske vlade Janeza Janšo in Slovenijo kot predsedujočo Svetu Evropske unije. Po največjih protestih od komunistične revolucije leta 1959 letos julija so na mednarodno skupnost naslovili 11 konkretnih ukrepov, ki jih ta lahko sprejme v podporo kubanskemu ljudstvu.
Na Slovenijo se obračajo s posebno prošnjo, da bi vodila komisijo, ki bo bdela nad izvajanjem teh ukrepov. Kot so zapisali je pomembno, »da države, ki so trpele pod komunističnimi režimi, pokažejo solidarnost in podporo pri konkretnih zahtevah za izolacijo kubanskega režima in zaključijo 62 let trajajočo diktaturo, ki Kubancem preprečuje iskanje sreče v lastni državi.«
Na pomen na režim usmerjenih ukrepov je v primerjavi situacije na Kubi n v Venezueli opozorila tudi predstavnica španske ljudske stranke na obisku v Sloveniji, Maria Fuster, ki je v rednih stikih s predstavniki opozicij v obeh državah.
»Situacija na Kubi je resna. 11., 12. in 13. julija so se Kubanci podali na ulice z zahtevo po svobodi in koncu diktatorskega režima, ki je že vse od leta 1959 vsiljen našemu otoku. Tisoči so bili zatrti z nasiljem, na stotine jih še vedno čaka sojenje na sodiščih pod nadzorom režima, vsaj 10 ljudi je bilo ubitih. To je odgovor režima, ki ga vodita general Raul Castro in komunistična partija pod vodstvom Miguela Diaza-Canela. Pravo nekaznovano barbarstvo.«
Tako svoje pismo Janezu Janši kot predsedniku slovenske vlade in voditelju države, ki predseduje Svetu Evropske unije, začenjajo predstavniki kubanske opozicije pod vodstvom Krščanskega osvobodilnega gibanja, ki predstavlja jedro opozicijskega gibanja na Kubi že vse od svoje ustanovitve leta 1988.
Po julijskih protestih in eskalaciji represije s strani režima začenjajo mednarodno pobudo za izolacijo vodilnih ljudi kubanskega režima. V ta namen so pripravili enajst konkretnih korakov, s katerimi lahko mednarodna skupnost, posebej še Evropska unija, izkaže solidarnost s Kubanci in pritisne na njihov zatiralski režim.
Omenjenih 11 ukrepov primerjajo s tistimi, ki jih je svet uvedel proti režimu apartheida, ki je vladal v Južni Afriki. Ukrepe naj bi izvajali dokler »oblast ne izpusti vseh, ki so bili zaprti med mirnimi demonstracijami in političnih zapornikov ter omogoči svobodne in večstrankarske volitve.« Ukrepi, ki jih predlagajo, so:
- Izključitev kubanskega režima iz sodelovanja na vseh mednarodnih forumih, srečanjih in dogodkih.
- Svet Združenih narodov za človekove pravice naj izvede preiskavo kršitev človekovih pravic na Kubi in jih obsodi.
- Suspenz vseh ekonomskih in vojaških dogovorov s Kubanskim režimom, kot je denimo Dogovor med EU in Kubo o sodelovanju.
- Kubanskemu režimu onemogočiti dostop do kreditov.
- Odvračanje tujih investicij in turizma na Kubo.
- Bojkot vseh izdelkov izvoženih s Kube, ki so neposredno ali posredno povezani s tiranijo kubanskega režima
- Vzpostaviti embargo nad prodajo orožja in opreme za represijo na Kubo.
- Izključitev Kube iz vseh mednarodnih športnih, kulturnih in akademskih dogodkov.
- Odpraviti oz. ne podeliti vstopnih viz za pripadnike vojaške hunte in njihove sorodnike, člane kubanske komunistične parije in člane vseh organizacij in institucij, ki sodelujejo pri zatiralskih akcijah.
- Humanitarno pomoč uporabiti za solidarnost s kubanskim ljudstvom in izolacijo režima.
- Ustvariti mednarodno komisijo, ki bo bdela nad izpolnjevanjem teh in morebitnih drugih ukrepov za podporo demokraciji na Kubi.
Evropsko unijo tudi prosijo, da prepozna kubansko komunistično partijo kot segregacijsko in represivno organizacijo, ki svojo arbitrarno moč vsiljuje z nasiljem nad kubansko družbo, tako kot so pred leti prepoznali nacionalistično stranko, ki je v Južni Afriki izvajala apartheid.
S posebno prošnjo se obračajo na Slovenijo, kot nekdanjo komunistično državo in predsedujočo Svetu Evropske unije, da bi vodili komisijo za podporo demokraciji na Kubi ter se zahvaljujejo za podporo, ki jo lahko ponudimo Kubancem v boju za demokracijo.
Na primeru Venezuele se vidi, da ciljni ukrepi zoper režim delujejo bolje kot splošne omejitve za državo. Caracas morda že jeseni v rokah opozicije
Na probleme Kubancev je te dni opozorila tudi predstavnica španske ljudske stranke Maria Fuster, ki je bila te dni na obisku v Sloveniji in ima redne stike s predstavniki opozicije tako na Kubi kot v Venezueli.
»Problem kubanskega embarga je, da je splošen in omejuje vse Kubance. V primeru Venezuele so ukrepi ciljani neposredno na predstavnike vladajoče nomenklature. Bogastva in svobode, ki ju uživajo na račun ljudstva, ki ju zatirajo venezuelski vladajoči razred ne more koristiti na tujem, saj je tam njihovo premoženje zamrznjeno, ne dobijo vstopne vize, kreditov ipd., medtem ko kubanski vladajoči razred to še vedno lahko uživa.«
Prav zato je venezuelska oblast pod bistveno večjim pritiskom kot kubanska. Pred jesenskimi lokalnimi volitvami se je z opozicijo prisiljena dogovarjati za izvedbo kolikor toliko poštenih volitev in po dolgem času se odpira možnost, da bi vodenje glavnega mesta Caracasa po volitvah lahko prevzela opozicija.
Kot ocenjuje Fusterjeva, je zato možnost za demokratizacijo v Venezueli bistveno boljša kot na Kubi. Delno zaradi boljše organiziranosti opozicije in krajšega trajanja diktature, delno pa tudi zaradi tega, ker je podobne ukrepe kot v Venezueli s strani mednarodne skupnosti potrebno šele implementirati.
»Naša naloga ni, da drugim državam vsiljujemo demokracijo. Vendar pa smo jim dolžni priskočiti na pomoč, ko nas prosijo za to. Kubanci nas zdaj prosijo za pomoč,« zaključi Fusterjeva.
Vsi evropski socialdemokrati in globalistični konservativci, ki verjamejo v kubansko-venezuelski socializem s človeškim obrazom, bodo skočili v luft, če bo Janša poskusil kaj narediti v tej smeri. Takoj bo ozmerjan s fašistom.
Naslov izzivalev, toda lahko rečem le to, da so ti pozivi “preveč optimistični. Tako kot pozivi Belorusov! Globalisti so že dogovorjeni, zato ni čas za takojšnjo akcijo. Optimizem pa mora biti, ker bo prišel čas….
Se bojim, da bodo morali Kubanci kar sami urediti svoje zadeve. Če sami nimajo dovolj poguma vzeti zadeve v svoje roke, kdo bo to naredil namesto njih? Casto je s pešcico “revolucionarjev” zavzel otok in vrgel tedanji skorumpiran Batistov režim. Naj ponovijo vajo in vržejo skorumpiran partijski režim.
Velik kompliment za Slovenijo, velika brca v zadnjo. plat za EU, v nekem smislu. Sliveniji kot predsedujoči EU ubogi Kubanci zaupajo bolj kot voditeljem EU s von der Layen in njenim komisarskim aparatom na čelu. Zanimivo. Je pa tudi svojevrstno opozorilo EU, ki je pozabila in se spreneveda o hudih posledicah ter nasledkih komunističnega terorja na lastnih tleh ter pod vplivom obujanja teženj ponovne vpeljave režima, izpod katerega so se njene vzhodne članice izvile pred komaj kakšnimi 30 leti, izvaja nezaslišen pritisk na te iste članice, da se uklonijo enakemu diktatu enoumja, kot so se ga komaj znebile. A ne še čisto.
Kaj torej poziv Kubancev pove o sedanji EU in o Sloveniji ter državah z njej podobno dediščino komunizma? Veliko bi dejala. Predvsem pa zadrego za zahodne članice, ki same sebe vidijo kot višek demokracije in iz nje izhajajočega vrednotnega sistema. Za Kubance očitno ni čisto tako…
Ula
Dobro ste povedali.
EU še vedno jezdi na zmagi v 2. s. vojn. Takrat 1945, je bil premagan tako Fašizem, kot Nacizem.
Toda iz pepela vojnih grozot se je dvignil Komunizem, ki je počenjal in še vedno NEKAZNOVANO počenja vse to, kar sta že prej počenjala Musolini in Hitler.
EU-komisija v Bruslju pa je pozabila, da je EU parlament že pred več leti obsodil 3 – IZME – Fašizem, Nacizem in Komunizem.
Kljub OBSODBI pred več letih vseh treh IZMOV – sedanja EU Komisija dovoljuje, sa se Komunizem spet dviga in krati svobodo DRUGAČE-mislečim.
Vprašanje je, zakaj Bruselj to tolerira?
Ja EU komisija in drugi odločevalci v EU so že globoko zabredli v globalistično 3. internacionalo, ga. Kraševka. Kot je 2. izvrgla Stalina, Tita, Pol Pote, MaoZeDonge, posredno Hitlerja in še kaj, bo tudi najnovejša izvrgla nekaj, potem pa jok in stok, ko se bo vse končalo v krvi in vsesplošnem razpadu. Evropa se iz lastne zgodovine ni naučila čisto nič. Če se bi, bi vse tri izme dosledno zatirala, tako pa zatira zgolj en socializem, nacionalni (in njegovega dvojčka fašizem). internacionalnega in samoupravnega pa ne. Pa razumi, kdor more.
Ula, točno tako. Sicer ne razumem, zakaj se ne obrnejo na Levico, ki tako vneto podpira režim na Kubi. Ne moreš spremeniti ničesar, če delaš po starih vzorcih.
Slovenija bo reševala Kubo?
Bolano.
Tako kot je zapisal Friderik, naj vržejo s prestola večne revolucionarje, tako kot so naredili pred lteti z Batisto in se SAMI izkopljejo iz krize. Kaj rabijo spet Ameriko, da bodo lahko kasneje pljuvali po njej?
Priporočam knjigo UMAZANA HAVANSKA TRILOGIJA. Grozljivi zapisi o revščini in bedi na Kubi – v socialistično-komunističmem raju.
Drži, Štajerka. Me zanima, kaj na ta poziv reče Mesečnik Kordež. A ni čudno, da bratski komunistični narod želi Janšo in ne Lukeca? Seveda pa Slovenija ne bo reševala in rešila nič. Sami jih morajo na golih rokah zanesti iz države. Kot so npr. Romuni svoje. Nihče ne more tega dela opraviti namesto Kubancev samih. Ker je tam trajalo skorajda stoletje se vprašujem, ali so spričo ideoloşke indoktrinacije, ki so ji bile podvržene cele generacije Kubancev, to sploh sposobni. Kljub lakoti in pomanjkanju, ki sta ponavadi kar prepričljiv motiv, da ljudje situacijo vzamejo v svoje roke.
Seznam ukrepov, ki jih Kubanci predlagajo kaže, da jih je komunizem res dodobra tudi z vidika vizije in strategije in povsem dotolkel.
Namesto predlogov za boljše življenje Kubancev predlagajo ukrepe, ki jih bodo prisilili v še večjo bedo in nazadovanje.
Verjetno verjamejo, da se bodo ljudje ko bodo dovolj lačni uprli režimu.
Zanimivo je da je ravno obratno taki ukrepi utrjujejo domači režim češ tujci nas hočejo uničiti mi pa se borimo za vas.
Poleg tega so revni ljudje bolj srečni od bogatih navadijo se da nič nimajo in so veseli če sploh dobijo kaj za pod zob, kaj šele da bi sanjali o medu in mleku.
Kot kaže nedavna zgodovina so se komunizmu najprej uprli tisti, ki so bili tudi v komunizmu na boljšem od ostalih in tisti, ki so videli in spoznali kašna je razlika v blaginji.
Srbi so npr. videli Albanci in Bolgare, ki jim je šlo še slabše čeprav so sami živeli slabše kot Slovenci, ki pa smo videli Italijane in Avstrijce.
Bogi Janez!
Doma ga delo in matranje duši in ubija, zdaj pa da bi reševal Kubo ?
Za hrbtom pa Kitajci in Putin !?
Pošljite jim Tomićko, Šarac Bin Marjana, Bratuško, Il Kordiševskega , vodi pa naj jih
The Moon.
Ker se bodo pogovarjali s krščanskimi ljudmi, naj bo za prevajalca Ludamila Novak, najvišja prosvetljenka v slovenski komunistični tajni loži Slovenistana – pa še Rode naj bo zdraven, da bo Rdeči Frančišek sproti obveščen, da bo lahko zminiral vse napore !
Blaznica Rdeči Udbokučanistan ureja svet / Malo sem se pohecal!
—————————————————————————————————————————
BRAVOOOOOOO JANŠA !
Morda te ne bodo ubili slovenistanski rdeči kučanovi khmeri, ker te bojo kar ruski plačanci na Kubi !
Boga Urška in otroci! Veliko si prestala, še več te čaka!
Ne vem, če bo kdo še videl ta moj post, toda kaj natančno pomeni, da so premagali fašizem in nacizem? Ves čas že vsi to ponavljamo, toda kaj ta izraz, torej ‘fašizem in nacizem’ v resnici pomeni? Kajti države, ki so bile premagane, so bile pač Nemčija, Italija, Madžarska, Romunija in Bolgarija v Evropi (sem katero pozabil?), ne pa tudi Španija in Portugalska. V prejšnji, kjer velikokrat slišimo, da so imeli fašizem, je moral najprej umreti Generalissimo, v slednji pa Salazar tudi ni bil demokrat in ga tudi rokohitrsko uvrščamo med fašiste, njegova vladavina se je končala 1968. Kaj pa potem države, kot so Poljka in Finska? Pilsudsky ni bil demokrat, velikokrat slišimo, da je bil fašist, Finci so, kolikor vem, tudi imeli avtoritarno in nacionalistično oblast (fašistično? Nacistično?). Poljaki so doživeli najprej dvosmerni cunami že1939, potem pa še 1944. Vse to navajam iz glave, lahko da se kje motim.
Kaj torej natančno pomeni, da smo premagali ‘nacizem’ in fašizem’?