Kruh, ki nasiti – za riganje hvalnic Bogu

Neki mož je prišel v Báal Šalíš in Božjemu možu Elizêju prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja. On pa je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Njegov sluga pa je rekel: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Tedaj je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: ›Jedli bodo in bo še ostalo.‹« Dal je jed prednje; jedli so in še pustili po Gospodovi besedi. (2 Kr 4,42-44)

Ko mimoidoči na kak petkov poletni večer stopicljanje naroda, ki se hlastajoč po kulinaričnih dobrotah v prestolnici drenja ob stojnicah odprtih kuhinj, ga nehote obide občutek, ki je ravno v nasprotju z navedenim starozaveznim odlomkom. Tudi obilica pripravljene hrane skorajda ne zadostuje za lačno maso ventrofilnih gurmanov, ki – za razliko od Elizejeve stoglave druščine prerokov – jedo, a nič ne pustijo.

Kaj hitro nam lahko na um pribrenčijo slovite Pavlove besede, s katerimi je z vso pikrostjo ošvrknil posvetneže v Filípih: »Njihov bog je trebuh.« (Flp 3,19). A verjetno gre pri tem za nekaj več kot za golo moraliziranje glede pregrehe požrešnosti – gastrimargije, kot bi po grško rekel Evagrij, ali, v latinskem prevodu Janeza Kasijana, gule. Vez med gastronomijo in teologijo se zdi globlja. To – pridatek predvsem za filologe, za sladokusce jezika (oziroma, naj mi ne zamerijo, jezične sladokusce) – denimo dokazuje tudi grški poganski retor Alkífron iz 3. stoletja po Kr., ki je med poročanjem o neki frigijski ženi, ki je prerokovala božanske izreke iz trebuha, za to početje skoval celo neologizem: gastromanteúomai.

Srž kratkega poročila iz Druge knjige kraljev je moč razvozlati, če najprej razumemo, da slovenski prevedek hleb (hebr. lehem, db. kruh) označuje veliko manjši hlebček kruha, kot si ga predstavljamo danes: takega, ki je zadostoval zgolj za enega človeka. Prvence pridelkov so Judje po postavi (prim. 4 Mz 18,13; 5 Mz 18,4-5) prinašali duhovnikom in Levitom, v tej pripovedi pa jih je – nenavadno – neki mož prinesel preroku Elizeju in njegovi preroški skupnosti.

Če vsled duhovne razlage suspendiramo zgodovinske okoliščine, ki v tem dejanju govorijo o praksi, da bolj pobožni Izraelci pri prerokih niso le iskali verskih navodil, ampak so menili, da so preroki podedovali položaj levitskih duhovnikov, ki jih je Jeroboam s svojimi inovacijami pregnal iz države, nas presune dejstvo, da je tem stotim prerokom zadoščevalo zgolj dvajset »žemljic«. Elizej in njegova stoglava preroška druščina so s tem, ko so bili nasičeni z malo hrane, dali zgled zadovoljnosti z majhnim, zgled skromnosti oz. zmernosti – ker so verjeli Gospodovi obljubi o obilju in nasičenosti: »Jedli bodo in bo še ostalo« (v. 43).

Jedli ste kruh in se nasitili

Toda: Kristus, čigar predpodoba je v tej pripovedi Elizej, se je zavedal, da zmorejo takšno stopnjo samodiscipline le duhovno prebujeni in dozoreli ljudje, zato je moral tudi sam začeti na tržnici, na odprti kuhinji. Celotno šesto poglavje Janezovega evangelija zarisuje prehod od nasičenosti z zemeljskim kruhom – »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili (echortásthēte).« (Jn 6,26) – h globljemu razumevanju vere, ko v evharističnem kruhu prepoznamo Gospoda, ki se poniža vse do totalnega poistovetenja s kruhom samim: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen.« (Jn 6,35)

»Tudi Božja beseda, ki se jo vsakodnevno oznanja, je kruh. Ker ni kruh za trebuh, zato še ni nujno, da ni kruh za duha

Podobna logika je opisana v srečanju s Samarijanko. Voda, tako kot kruh, je materialni simbol za globljo duhovno resničnost, ki govori o Življenju iz odnosa. »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,13-14) Zemeljska voda odžeja – tega se v poletni vročini še posebej zavedamo – le za kratek čas. Podobno zemeljski kruh – kar v naši gastro-potrošniški družbi dobro poznamo – nasiti zgolj za nekaj ur (ali do novega kulinaričnega trenda). Vsakdanji kruh pa, za katerega vsak dan prosimo v očenašu, nima roka trajanja in se nikoli ne posuši.

Elizejeva hvaležnost za skromno darovano jed, ki je nasitila sto ljudi, in Jezusova pomnožitev kruha, ki je potešila lakoto »kakim pet tisoč možem« (Jn 6,10), nagovarjata človekovo simbolično zaznavnost. Avguštin (†430), ki mu – kot je razvidno iz njegovih Izpovedi – nič človeškega ni bilo tuje ter je dobro poznal realnost naše utelešenosti in človeških telesnih potreb, prošnjo »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« razlaga tako v smislu vseh človeških materialnih potreb kot v pomenu evharističnega kruha: »Kruh namreč potrebujemo takrat, ko smo lačni; ko pa bomo v drugem življenju in bo lakota izginila, bo mar še smisel prositi za kruh? Še bolje je moliti, naj nam podari tisti kruh, o katerem sem rekel, da ga prejemamo z oltarja.« (Govor 59.3.6)

Dvojemu hiponski škof dodaja še tretjo dimenzijo: »Tudi Božja beseda, ki se jo vsakodnevno oznanja, je kruh. Ker ni kruh za trebuh, zato še ni nujno, da ni kruh za duha (Non enim quia non est panis ventris, ideo non est panis mentis). Ko bo to življenje prešlo, takrat ne bomo več iskali kruha, kot ga išče lakota, niti ne bomo prejemali oltarnega zakramenta, ker bomo tam s Kristusom, čigar telo prejemamo.« (ibid.) Simbolika kruha – in lakote – že na zemlji človeka razpira za končno, eshatološko resničnost, kjer ne bo več ne lakote po kruhu, še manj pa »lakote po poslušanju Gospodove besede« (Amos 8,11), temveč popolna sitost.

To končno, večno nasičenost do zadostnosti Avguštin opiše s slikovito, za kakšna ušesa morda celo vulgarno prispodobo: »Ne bo nam treba več govoriti teh besed, ki vam jih govorim, niti ne brati knjige, saj bomo v živo videli Božjo Besedo, po kateri je vse ustvarjeno, s katero se hranijo angeli, katera razsvetljuje angele in jih napravlja modre. Ne iščejo besed vijugastega govora, marveč srkajo edino Besedo in ker so napojeni z njo, kar rigajo hvalnice (impleti ructant laudes) ter ne omahujejo v čaščenju. Blagor njim, pravi psalm, ki prebivajo v tvoji hiši, na veke vekov te bodo hvalili (Ps 84,5).« (Govor 59.3.6)