Krst Marsovcev

Aljoša Vodopivec
3

    Papež Frančišek je med eno od svojih pridig med jutranjo mašo v kapeli doma sv. Marte dejal, da če bi prišla k nam odprava Marsovcev in če bi ti želeli postati kristjani, bi jih krstil.

    Še ena njegova izjava, ki se je nemudoma znašla na prvih straneh vseh časopisov in spletnih portalov. Večina jo je vzela z dobro mero ironije in marsikdo je – morda namenoma – spregledal kontekst, v katerem je bil ta stavek izrečen.

    Žal se je javnost ustavila samo pri krstu zelenih Marsovčkov, nihče pa ni nadaljeval misli papeža Frančiška, ki je bila izrečena pred začetkom obeh sinod o družini. S tem je želel papež ponazoriti, da če si nekdo želi Božje bližine preko zakramentov, če nekdo z iskrenim srcem išče Gospoda, četudi bi bil Marsovec, bi mu jih on podelil.

    Ni malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

    Provokacija?

    Po izredni in redni škofovski sinodi o družini ter po izidu spodbude Amoris laetitia stavek o zakramentih Marsovcem zveni kot huda provokacija. Ni namreč malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

    Od drugega vatikanskega cerkvena zbora dalje se v teologiji vedno bolj uveljavlja stališče, da je človek imago Dei, torej da je človeška oseba ustvarjena po Božji podobi. Ne drži samo teza, da si ljudje »izbiramo« svojega boga, ampak velja tudi nasprotno, da se Bog odloča za človeka in svet, zato je naša naloga, da hvaležno in dejavno sprejemamo njegovo bližino.

    Papež Frančišek je s primerjavo o Marsovcih dovolj nazorno razložil naslednje: če se je Bog odločil za nas s tem, da nas je priklical k življenju in nas ustvaril, kdo si potem lahko vzame pravico, da prepreči, ustavi ali ovira ta odnos? Sveti oče bi verjetno dejal – s prispodobo o zakramentih vesoljcem – da »tega ne more storiti niti sam papež…«.

    Ta misel se navezuje na idejo svetega papeža Janeza XXIII. in izhaja iz predpostavke, da Cerkev ne sme postavljati meja drugim, ki bi si želeli približati njenemu občestvu.

    V Apostolskih delih beremo, kako je ob navzočnosti apostola Petra nad skupnost poganov prišel Sveti Duh, nato je prvi papež naročil, da ti ljudje prejmejo krst (prim. Apd 10, 44-48). Vprašanje odprtosti ali zaprtosti poti do zakramentov je povezano s tistim, kar bi lahko malo po jezuitsko imenovali »prisluškovanje Svetemu Duhu«.

    Ali je Cerkev dovolj pozorna na glas in znamenja Svetega Duha? Smo odprti za njegovo delo? Kdo je tisti, ki je brez greha, da bi lahko vrgel kamen v brata?

    In če bi sam sveti oče podelil zakramente vesoljcem, kdo smo mi, da tega ne bi storili?

    p.s. In kaj bi storili, če bi resnično Marsovčki – tisti zeleni, z dolgim nosom, kakor jih rišejo otroci – želeli postati kristjani?

    Mislim, da bi v tistem primeru morali vsaj malo počakati, da bi se teologi, cerkveni pravniki, dogmatiki, moralisti, liturgisti in še kdo dogovorili, kdo bi jim lahko bil boter, koliko ur verouka bi potrebovali, kako bi potekal obred, da se ne bi kdo pohujšal …

    … še prej pa bi seveda ustanovili ustrezno komisijo.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 3

    1. bog je smiseln, če misliš da je zemlja ploščata in center vesolja.. ko malce dojameš, kako veliko je vesolje, lokalni bogec iz enega planeta, v osončju, ki je nekje na robu ene male galaksije, ki je le ena izmed 1000 miljard galaksij… takrat bogec gladko odpade na smetišče zgodovine.. kot vsi bogovi pred njim..

      • Dragi rrr2 – sam opažaš kako veliko je vesolje, koliko milijard galaksij obstaja in kako vse deluje do milimikro… natančno.
        Tudi jaz ne verujem v nobenega lokalnega bogca – takih je dandanes vse preveč – od potroštništva, napuha, samozadostnosti… Očitno ne sprevidiš, da BOG OBJEMA VESOLJE, torej moj Bog nikakor ni lokalen, ampak je VSE V NJEM, tudi ti, čeprav se ne zavedaš – če ne bi bil v NJEM, ne bi živel, ker samo Bog daje življenje.
        Na zemlji sta svetloba in življenje ter tema in smrt pomešana, v onostranstvu pa (bo)sta LOČENA, tu na zemlji pa se s svojim življenjem odločaš, kje želiš živeti v onostranstvu – na strani svetlobe in Življenja ali na strani teme in Smrti – ki mimogrede povedano ne pomeni smrt v našem razumevanju, da umreš in te ni, ampak pomeni večno agonijo umiranja, zavest, da bi lahko živel, pa si živjlenje zavrnil, zato je tudi smrt pisana z veliko začetnico, ker je to večna agonija umiranja. Izbira pa bo povsem tvoja, kakor tudi vsakega od nas, saj Bog nikogar ne vleče za lase.
        “Informacijo” o Bogu – to je, veselo novico, da nas Bog sprejema, če si to sami želimo, pa je potrebno širiti, saj če ne sprejmeš razloga, da se to dela iz ljubezni, saj če je nekdo resnično srečen, želi srečo podeliti z drugimi, pa lahko sprejmeš razlog, da če nekdo z nečim ni seznanjem, tega tudi ne more sprejeti.

    2. Hvala za zanimiv in navdihnjen članek. Žal smo prišli že tako daleč, da je potrebno svetega očeta včasih braniti pred lastnimi kardinali in nekaterimi kristjani (ki po mojem mnenju niso resniči kristjani, sicer ne bi napadali svetega očeta).
      Za mene je predvsem zaniiv p.s. v članku. – Večkrat razmišljam o tem, ali bi prvi papež, sv. Peter, in predvsem prva cerkev sploh dobila kakšnega vernika, če bi delala tako, kot cerkev dela danes. Peter je ljudem objavil veelo novico – in isti dan je bilo krščenih 5.000 mož – piše v Svetem pismu. Cerkev je naredila tako, da je kaj takega v današnjem času nemogoče. Strinjam se, da je potrebno določeno znanje, ki pa ne bi smelo biti pogoj za krst. Peter je oznanil veselo novico in vsak, ki je želel prejeti Jezusa za Odrešenika, je lahko bil takoj krščen, učil se je že pozneje, saj se tako in tako celo živjlenje učimo.
      Po mojem, tisti, ki omejujejo krst, ne delajo prav. Poznam vsaj dva človeka, ki sta želela biti krščena in bi bila, če bi bilo to mogoče storiti takoj – tako pa je eden od njiju že umrl – brez krsta, drugi pa je v svoji nameri odnehal. Omejevanje krsta in prelaganje na kasnejši čas se mi zdi tako, kot da bi Svetemu Duhu rekel – počakaj, da se bom prej kaj naučil o Tebi, pa te bom potem sprejel – kar se mi zdi čista nespamet, – kako Ga boš spoznal, če ga prej ne boš prejel?

    Komentiraj