Zajem slike: https://kaernten.orf.at/

Prejšnji teden je Katoliško Cerkev precej razburkala novica o ponovnem »ne« Kongregacije za nauk vere blagoslovu istospolnih zvez. Odziv je bil pričakovan, raznolik in predvsem silen. Argumente Kongregacije smo pojasnili v enem prejšnjih razmišljanj, tokrat pa bomo z dvotedensko distanco pogledali še na drugo stran, med kritike. Eden od njih je bil na primer tudi krški škof Jože Marketz, ki je zatrdil, da zanj istospolni pari niso »nikakršni kristjani drugega ranga« in da bo istospolnim vsekakor vedno podelil blagoslov.

Naravno pravo

Kongregacija svoj »ne« blagoslovu istospolnim parom argumentira z relativno znanim in starim razlogom: »objektivno« niso naravnani na »načrt, ki ga ima s svetom njegov Stvarnik«. V daljavi pri teh besedah odmevajo odlomki iz prvih strani Svetega Pisma, ko Stvarnik ustvarja in kot krono stvarstva postavi človeka, moža in ženo.

Vendar pa beseda »objektivno« vse skupaj prestavi v bolj nedavno (neo)sholastično tradicijo »naravnega prava«, ki je eden od najbolj argumentiranih, komentiranih, izpostavljenih, občudovanih in hkrati osovraženih principov etike in prava obenem.

Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.

Argument naravnega prava, ko gre za spolnost, običajno zveni takole: zakon znotraj njega in spolnost služita rodovitnosti (še bolje prokreaciji). Druge značilnosti zakonske zveze, kot je odnos med zakoncema itd., so pomembne, a drugotne.

Humanae Vitae (1968) je to sicer nekoliko spremenila. Bistvena vidika, unitivni in prokreativni, sta sedaj namreč na istem nivoju, ampak predpostavka razmnoževanja ostaja nujen pogoj.

Kritiki dokumenta Kongregacije

Težave z razumevanjem naravnopravnega argumentiranja pa so vsaj tri, opozarjajo kritiki novega dokumenta Kongregacije.

Prva je »biologija kot naravni zakonik«. Na primer: ve se, kam kateri spolni organ sodi, in če to ni tako, je narobe. Ne samo, da je narobe, ampak je to greh. Kršitev bioloških zakonov je torej greh. V spolnosti, marsikje drugje pa ne.

Druga kritika je časovna pogojenost. Vemo namreč, da se Jezus ni izdatno ukvarjal s spolno moralo, zato pa je krščanstvo v tem oziru kmalu na začetku prevzelo poglede stoiške misli in platonizma, to pa zapolnilo s primernimi citati iz Stare zaveze.

Tretja kritika je časovna neprilagojenost. Danes ne zadoščajo več samo argumenti izpred stoletij, boj se bojuje tudi na področju novih znanosti: psihologije, antropologije, sociologije ipd. Naravno pravo, tako kritiki, je zastarel koncept.

Katoliška Cerkev je sprejela tisti del znanstvenih argumentov, ki govori o tem, da so nekateri ljudje dejansko istospolno usmerjeni in nič drugega

Od kdaj poznamo »istospolno usmerjenost«?

Čisto neprilagodljiva Cerkev sicer ni: o »istospolni usmerjenosti« kot pojavu se akademsko pogovarjamo šele od šestdesetih let prejšnjega stoletja, pa je le-ta kljub temu nemudoma našla pot v Katekizem Katoliške Cerkve. Vsi ostali argumenti pa ostajajo na svojem mestu.

Skratka, Katoliška Cerkev je sprejela tisti del znanstvenih argumentov, ki govori o tem, da so nekateri ljudje dejansko istospolno usmerjeni in nič drugega. Ker vse, kar presega ta okvir, je objektivno neurejeno, nerodovitno, nenaravno, grešno itn.

Med pozitivnimi elementi in naravnim pravom

Prejšnji teden pa se je zadeva vendarle nekoliko spremenila: kolikor je meni znano, se je prvič zgodilo, da je tako visoka teološka instanca, kot je Kongregacija za nauk vere, zapisala, da v istospolnih odnosih obstajajo tudi pozitivne stvari, ki jih kaže »ceniti« in »prepoznavati njihovo vrednost«.

Od tu naprej pa zopet naravnopravni argumenti: nenaravnost (biologija); neprokreativnost (stoicizem in pogojno Stara Zaveza); ne-različnost (krščanska antropologija, posebej značilna za pontifikat Janeza Pavla II).

Mar so vsega krivi spolni odnosi?

Obstaja pa v dokumentu ena podrobnost, nekoliko zakrita in večinoma prezrta: »ni dovoljeno podeljevati blagoslova zvezam ali celo stabilnim partnerstvom, ki vključujejo spolno prakso zunaj zakonske zveze … kot je to v primeru istospolnih zvez«.

Na kratko povedano: ko rečeš »istospolna zveza«, je to za Kongregacijo več ali manj enako, kot da bi rekel »istospolni odnos«. In to je pomembna točka, ker nam nekoliko nastavlja ogledalo. Kaže namreč na staro obsedenost s spolnimi odnosi, ki jo Katoliška Cerkev poskuša zadnja desetletja preseči, a vsake toliko časa zopet udari ven.

In če ta stavek obrnemo, se moramo vprašati: »kaj pa, če spolnih odnosov ni?« Če živita, kakor to »ponovno civilno poročenim« predlaga Janez Pavel II, »kot brat in sestra«, oziroma, na primer, kot »sestra in sestra«? Je potem vse v redu? So v bistvu spolni odnosi glavni problem vsega skupaj? Ali pa bo treba najti še kak drug argument?

Trenutna debata o istospolnih partnerstvih se dogaja med dvema »strankama« v Katoliški Cerkvi: ena stran razmišlja v jeziku naravnega prava, druga pa kriči »love is no sin!«, »ljubezen ni greh!«.

Med obsedenostjo s spolnimi odnosi in emotivizmom

Od Kongregacije bi marsikdo dejansko pričakoval več in boljše argumente. Antropološke, psihološke, sociološke. Sicer se težko kam premaknemo, ker se vrtimo okrog naravnega prava, biologije in tega, kam spada kateri spolni organ … ne zajamemo pa človekove širine.

Če vse skupaj torej povzamemo: trenutna debata o istospolnih partnerstvih se dogaja med dvema »strankama« v Katoliški Cerkvi: ena stran razmišlja v jeziku naravnega prava, druga pa kriči »love is no sin!«, »ljubezen ni greh!«.

Ena bi se morala nekoliko odpovedati obsedenosti s spolnimi odnosi; druga pa bi se morala zbuditi iz preveč čustvenega pojmovanja človeške ljubezni.

Kongregacija, ki stoji vmes, pa bi lahko ob vseh teoloških in svetovalnih komisijah poskrbela za argumentacijo, ki bi presegla zgolj naravnopravne argumente.

Kakšna je avtentična, pravilna, dejanska ljubezen?

Srčika trenutne debate je po mojem naslednja, in na to Kongregacija ne daje odgovora, razen pozitivnega vrednotenja: prvič, mar je biologija pogoj človeške ljubezni; in drugič, mar je prava človeška ljubezen možna samo med možem in ženo ali tudi v drugih primerih?

Katoliška moralka se bo morala še malo otresti obsedenosti s spolnimi odnosi in na drugi strani preprečiti invazijo emotivizma, ki nas danes hudo pesti. Potem pa odgovoriti na bolj pomembno vprašanje: »se avtentično, pravilno, dejansko lahko ljubita tudi osebi, ki nista mož in žena?«

To vprašanje je bistveno bolj komplicirano, odgovora pa ne morejo dati ne biologija, ne čustva.

24 KOMENTARJI

  1. Oprostite, ampak v tem članku pa banalizirate!!!!

    Več vrst ljubezni je. Poznano v latinščini, v Sv.pismu…
    A le ljubezen med zakoncema ima tudi intimno razsežnost.
    Ljubezen med starši in otroci, ljubezen bolniških negovalk/cev, ljubezen do kužkov in trpotca, …. NIMAJO genitalne dimenzije!

    Postaviti pod vprašaj zakonski okvir intimne ljubezni je butasto.
    Prokreacija nek zastarel koncept?

    Čakte no malo: če se vse tako relativizira, “love is love” , zakaj pa v samostanih ni zaželjeno, da bi si kar vsepovprek intimno izkazovali “neskončno” ljubezen !?!?

    Ko razpredate o sodobnih znanostih, ne spreglejte, da nas znanost uči, da ima vrsta genitalij (m /ž) vpliv na človekovo psiho, na njegovo socialno interakcijo in običajno na izbiro življenskega sopotnika.
    Kam kakšen spolni organ paše in kam NE, pa vprašajte še rektalne kirurge, ki znanstveno rešujejo krute “dileme” , ki nastajajo pri sodobnih izkazovanjih ljubezni.

    V bistvu je LGBT ofenziva, da gre za nespolno naklonjenost, ena sama laž.
    Pa še kako gre za spolnost!!! V knjigi ” Bil sem gej ” ni govora o vzdržnosti! Orgije in denar!

    Bistvo je drugje:
    Vzgoja otrok (ki so prokreirani znotraj heteroseksualnega intimnega odnosa) je strašno zahtevna reč!!!
    Zato tak trud, da prokreatorja obstaneta skupaj in sta si pri vzgoji v medsebojno oporo.
    Čigav trud?
    Narave in družbe.

    Družbe: zakrament, praznovanje ohceti, isti priimek in kraj bivanja, torej zveze dveh je družbeno priznana norma.
    Narave: intimnost s koktejlom hormomov, ki osrečuje in utrjuje vez med staršema.

    Strokovnjaki gravitacije in podobnih “starih ” konceptov ne postavljajo pod vprašaj.
    Zakaj že?
    Določene danosti ne zastarijo.

  2. Pridružujem se pravoslavnim duhovnikom, ki so prepričani da se da ta nenaraven pojav rešiti s postom, molitvijo in dobrimi deli. Ta pojav je povezan z sedmimi glavnimi grehi, še najbolj z napuhom.

  3. Problem ni naravno rojeni z neko “napako”, ki terja usmiljenje in razumevanje.
    Druga stvar pa je “rojenje” livičarskih LGBT aktivistov, sexistov…, ki spodbujajo k temu normalno rojene osebe, naj poiskusijo, naj… itd., kaj so, čeprav nimajo teh nagnjenj.
    Tukaj gre za razvrat, politiko, denar- prostitucije, prodaje pripomočkov, video prikazov… itd., ustvarjanje anarhije…, tukaj pa je že vmešano zlo, za uničevanje človekove kreposti, ronosti.

  4. Sveto pismo je glede spolne morale povsem eksplicitno in ne daje veliko prostora za mešanje blata.
    Pri prepovedi istospolnih porok ne gre za obsedenost z spolnimi odnosi, ampak za prokreacijo, ki je temelj zakonske zveze, če le ta ne obstaja, ne obstaja niti zakonska zveza. Par ki se odloči, da ne bo imel otrok, nima zakonske zveze, četudi je dobil žegen od papeža. Istospolni že vnaprej ne morejo imeti lastnih otrok, zato razmišljanje o sklenitvi zakonske zveze že vnaprej odpade. Torej je že sama debata o tej možnosti kršitev naravnega/Božjega prava. Kot da bi se pogovarjali o legalizaciji umorov.

    Istospolni pa niso drugorazredni kristjani, kot meni krški škof, ampak sploh ne morejo biti kristjani.

  5. Cerkveni mlini meljejo počasi, zelo počasi in včasih je to tudi v škodo Cerkvi, ko ne prepoznava znamenj časa (v zgodovini socialno vprašanje …). A danes, ko gre za vprašanje feminizma, relativizacije zakona, družine, teorije spola …, ko se rušijo vse tradicionalne oblike združevanja in vsak dan postrežejo z nepredstavljivimi norimi idejami, je ta pregovorna počasnost, velika prednost Cerkve. Cerkev tako predstavlja še edino stabilnost in normalnost v družbi in res ni prav nobenega razloga, da bi jadrali na valovih novodobne norosti. Vsakdo ima pravico živeti kot želi, imeti spolne odnose s komur želi, a ne vem zakaj bi morala to Cerkev blagoslavljati¬¬? Tu smo na nevarni točki, ko se sproži učinek metulja. Izkušnje protestantov kažejo, da z uvedbami ženskega duhovništva, porokah istospolno usmerjenih niso prav nič pridobili, še več, njihova podrtija je velika.

    • To je res.
      Vsaj Cerkev naj ostane taka, kot je bila pred 1000 leti in ohrani naj svojo konservativnost.

      Ko Cerkev ne bo več podpirala Krščanskega zakona – moža in žene in DRUŽINE, bo postala neuporabna in ljudje se bodo od nje oddaljili. In Bog bo dal “roke proč od človeštva” sledil bo “Konec sveta”, kot se ga že 1000-letja omenja.

      Homoseksualci res ne morejo OBNAVLJATI ČLOVEŠTVA. Lahko so po vseh zakonih enakopravni – rojevanju novega življanja, pa ne. Prav zato je še kako pomembno, da pomagamo, da se ohrani KLASIČNA DRUŽINA ! Do sedaj se je Cerkev trudila za KRŠČANSKE družine: mož. žena in otroci. Molimo, da tako tudi ostane.

  6. Gospod Kavčič nam je podal še en lep primer tega, da mod(er)ni moralni teologi niti slišati nočejo za teologijo telesa. Sicer pa spet eno samo jamranje nad zastarelostjo in nepopravljivo zavoženostjo nemod(er)nega katolicizma.

    Bomo videli, če ne bo morda tudi Iskreni.net kmalu skrenil s smeri, ki ji je dokaj vzorno sledil do sedaj.

  7. Strinjam se z Blažem, ki je lepo orisal situacijo.
    V članku me je na koncu zmotil stavek: ”Katoliška moralka se bo morala še malo otresti obsedenosti s spolnimi odnosi in na drugi strani preprečiti invazijo emotivizma, ki nas danes hudo pesti.”
    Že zgodnje krščanstvo (katolištvo) se je od poganskega okolja razlikovalo po izvirno drugačni in strogi spolni morali. V bistvu se dejansko danes Cerkev noče oz. ne upa jasno, eskplicitno opredeliti, do tega ne samo pastoralnega ampak dogmatičnega vprašanja. To pa potem vodi v nadaljnje poplitvenje dojemanja spolnosti oz. spolne morale sploh pri mlajših katolikih, kar spet vodi v odmik od Nauka vere. Na koncu pa smo spet pri vpašanju rešitve duš in problemu tega, da se v Cerkvu o grehu noče več nihče opredeljevati (ker imamo raje mavričnega Jezusa s sončnimi očali). Žal.

  8. Spet gledam v Sveto pismo oziroma na https://www.biblija.net/biblija.cgi?q=gnusoba&step=20&qall=0&qids=ffffffffffffffe08080804&idq=14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl&q1=1

    Ne smeš ležati z moškim kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba. (3 Mz 18, 22)

    Ženska naj ne nosi moške obleke in moški naj si ne oblači ženskih oblačil; kajti gnusoba je GOSPODU, tvojemu Bogu, kdor koli to dela. (5 Mz 22, 5)

    Piše gospod Krški škof Jože Marketz svoje Sveto pismo?

    • Sužnja imaš tudi lahko pa svojo hčer lahko prodaš za sužnjo in še kup drugih citatov iz stare zaveze, ki danes zvenijo nesmiselno in arhaično. Preberite vse, ne pa samo tisto kar vam ustreza.

  9. “Katoliška moralka se bo morala še malo otresti obsedenosti s spolnimi odnosi”

    Na drugi strani pa nam Fatimska Marija pravi, da se največ ljudi pogubi zaradi grehov mesa oz. nečistosti. In to pred sto leti. Kaj šele danes, ko je družba še toliko bolj spolno pokvarjena. In Cerkev naj bi še popuščala?

  10. Zgolj za informacijo še tole: škof Jože Marketz je tudi že javno povedal, da ne vidi nobenega razloga, da ženske ne bi mogle postati duhovnice (seveda so s tem vključene škofinje ali papežinje). G. Kavčič bi mu gotovo lahko postregel s celo vrsto tehtnih argumentov v podporo in z ugotovitvijo, da tudi neka vatikanska kongregacija nima nobenih resnih argumentov proti. Tako kot ni nobenih resnih argumentov za karkoli tipično katoliškega nasproti protestantskemu.

    Sklenemo lahko, da smo po mnenju velecenjenih gospodov Marketza in Kavčiča katoličani res trapasti, da se nismo poprotestanili že pred nekaj stoletji ali vsaj desetletji. Pa tako smo se mučili s slabo vestjo in spovedovanjem grehov, ki to sploh niso! Bebci!!!

  11. Če krški škof blagoslavlja homoseksualno usmerjene osebe, ni gotovo nič narobe, če pa blagoslavlja par in njun odnos in izenačuje ta odnos z odnosom mož-žena oz. legitimira njuno zvezo kot poroko, je to gotovo narobe.
    Zveza moškega in ženske, samca in samice, prašnikov in pestiča … ima prvi namen razmnoževanje. Družba, ki je na to pozabila in postavlja v prvi plan kak drug namen, npr. užitek, je obsojena na smrt. Cerkev vseskozi skrbi, da se to preprosto dejstvo zdrave pameti in naravnega prava ne izgubi v poplavi različnih teorij, privlečenih za lase z namenom prevarati naravo in utišati zdravo pamet. Deviacije, kot je homoseksualnost, so seveda naravni pojav, a še vedno deviacije. Ljudje, ki so s tem obremenjeni, so vredni prav tako kot ostali vsega spoštovanja. Deviacija pa lahko kot vse drugo pripomore k dobremu. A ne, če jo zanikamo, če pravimo, da je normalnost. Saj tudi če ima kdo kako drugo telesno hibo, recimo, da je od rojstva gluh, mu ne dopovedujemo, da je normalen in ga ne bomo vpisali v glasbeno šolo, ampak mu bomo pomagali, da razvije druge talente. Tako so tudi mnogi homoseksualno usmerjeni ljudje naredili ogromno dobrega, mnogi so se izkazali kot veliki geniji. A ne na spolnem področju, saj vendar na tem področju zaradi svoje prizadetosti to ne morejo biti.
    V Cerkvi se pri govorjenju o spolnosti goji “obsedenost s spolnimi odnosi”? Meni se zdi, da ne. Še preveč se romantizira in idilizira in prav zaradi idiliziranja spolnosti se pogosto tudi v Cerkvi pozablja na prvi namen spolnosti.

    • Spoštovani, hvala za komentar. Tudi sam se pridružujem vašemu mnenju, ter komentarjema Blaža in Rokca malo višje.
      Pri tako širokih temah, kot je istospolna usmerjenost, sam vedno poskusim ostati na področju, ki ga komentiram. Tokrat je to bil en konkreten cerkveni dokument. Nisem pisal o lgbt-ideologiji (sem že tudi to kdaj, ampak tokrat ne), niti o zakonodajnih izenačitvah pravic ali čem podobnem. Niti se nisem opredelil do blagoslova istospolnih. Ne, pisal sem točno o kritikah argumentov dokumenta Kongregacije, in o tem je bralec nemudoma obveščen.
      Temu je bil namenjeno tudi moje razmišljanje na koncu, ko sem omenil “obsedenost s spolnimi odnosi”. Tukaj se zahvaljujem za vaše komentarje in se strinjam, da bi moral biti bolj eksakten, in bralce opozoriti, da se to nanaša na kakšen odstavek višje. Tam sem – mislim da pravilno? – pokazal, kako zelo se dokument Kongregacije zanaša prav na ta spolni vidik. Ki je absolutno veljaven – ni treba biti stoik, da to veš – hkrati pa ni treba biti prav dolgo v pastorali, zato da veš tudi, da ta argument še ne zadošča.
      Zato sem želel spodbuditi k razmišljanju, če je to dovolj, in predvsem, če lahko od današnjih ljudi pričakujemo, da bodo naše argumente razumeli, če jih ne razvijamo naprej in ostajamo na enem samem nivoju. In mislim, da obstajajo mnogi drugi argumenti. Ampak to zopet presega temo tega članka. Morda kdaj v prihodnosti tudi o tem, pa o teologiji telesa in tako naprej.
      Glede romantiziranja in idealiziranja pa se povsem strinjam z vami. Sam bi ocenil, da je zadeva še nekoliko bolj problematična, ker niti ne, da se idealizira, ampak se te teme zavestno, že desetletja, rine ven iz kateheze. Moja osebna izkušnja je, da so mladi, ko so za to primerno stari, zelo zainteresirani in hvaležni za katehezo, ki vključuje in razlaga spolnost. Teološka antropologija Janeza Pavla II. je pri tem na primer bistven pripomoček.

  12. 1. Ljubezen je samo ena- Božja. Zgolj dejanja Sočutja, skupaj z Vsemi Lastnostmi Božje Narave.
    2. V Dobro soljudem, tudi takšnim z okuženostjo z raznoraznimi deviacijami, pa je potrebno Moliti ter jih Blagoslavljati! Nikakor pa ne Blagoslavljati norosti, umazanosti, nizkotnosti ter deviacij, celo združevanj le tega- saj bi to bila zgolj podpora nadaljnim igram satana z demoni, ki se z ljudmi igračkajo kot s predmeti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime