Krški škof Jože Marketz bo istospolnim "vsekakor vedno podelil blagoslov". Ali kako razumeti kritike stališča Vatikana do istospolnih zvez

Zajem slike: https://kaernten.orf.at/
Prejšnji teden je Katoliško Cerkev precej razburkala novica o ponovnem »ne« Kongregacije za nauk vere blagoslovu istospolnih zvez. Odziv je bil pričakovan, raznolik in predvsem silen. Argumente Kongregacije smo pojasnili v enem prejšnjih razmišljanj, tokrat pa bomo z dvotedensko distanco pogledali še na drugo stran, med kritike. Eden od njih je bil na primer tudi krški škof Jože Marketz, ki je zatrdil, da zanj istospolni pari niso »nikakršni kristjani drugega ranga« in da bo istospolnim vsekakor vedno podelil blagoslov.

Naravno pravo


Kongregacija svoj »ne« blagoslovu istospolnim parom argumentira z relativno znanim in starim razlogom: »objektivno« niso naravnani na »načrt, ki ga ima s svetom njegov Stvarnik«. V daljavi pri teh besedah odmevajo odlomki iz prvih strani Svetega Pisma, ko Stvarnik ustvarja in kot krono stvarstva postavi človeka, moža in ženo.

Vendar pa beseda »objektivno« vse skupaj prestavi v bolj nedavno (neo)sholastično tradicijo »naravnega prava«, ki je eden od najbolj argumentiranih, komentiranih, izpostavljenih, občudovanih in hkrati osovraženih principov etike in prava obenem.


Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.




Argument naravnega prava, ko gre za spolnost, običajno zveni takole: zakon znotraj njega in spolnost služita rodovitnosti (še bolje prokreaciji). Druge značilnosti zakonske zveze, kot je odnos med zakoncema itd., so pomembne, a drugotne.

Humanae Vitae (1968) je to sicer nekoliko spremenila. Bistvena vidika, unitivni in prokreativni, sta sedaj namreč na istem nivoju, ampak predpostavka razmnoževanja ostaja nujen pogoj.

Kritiki dokumenta Kongregacije


Težave z razumevanjem naravnopravnega argumentiranja pa so vsaj tri, opozarjajo kritiki novega dokumenta Kongregacije.

Prva je »biologija kot naravni zakonik«. Na primer: ve se, kam kateri spolni organ sodi, in če to ni tako, je narobe. Ne samo, da je narobe, ampak je to greh. Kršitev bioloških zakonov je torej greh. V spolnosti, marsikje drugje pa ne.

Druga kritika je časovna pogojenost. Vemo namreč, da se Jezus ni izdatno ukvarjal s spolno moralo, zato pa je krščanstvo v tem oziru kmalu na začetku prevzelo poglede stoiške misli in platonizma, to pa zapolnilo s primernimi citati iz Stare zaveze.

Tretja kritika je časovna neprilagojenost. Danes ne zadoščajo več samo argumenti izpred stoletij, boj se bojuje tudi na področju novih znanosti: psihologije, antropologije, sociologije ipd. Naravno pravo, tako kritiki, je zastarel koncept.
Katoliška Cerkev je sprejela tisti del znanstvenih argumentov, ki govori o tem, da so nekateri ljudje dejansko istospolno usmerjeni in nič drugega

Od kdaj poznamo »istospolno usmerjenost«?


Čisto neprilagodljiva Cerkev sicer ni: o »istospolni usmerjenosti« kot pojavu se akademsko pogovarjamo šele od šestdesetih let prejšnjega stoletja, pa je le-ta kljub temu nemudoma našla pot v Katekizem Katoliške Cerkve. Vsi ostali argumenti pa ostajajo na svojem mestu.

Skratka, Katoliška Cerkev je sprejela tisti del znanstvenih argumentov, ki govori o tem, da so nekateri ljudje dejansko istospolno usmerjeni in nič drugega. Ker vse, kar presega ta okvir, je objektivno neurejeno, nerodovitno, nenaravno, grešno itn.

Med pozitivnimi elementi in naravnim pravom


Prejšnji teden pa se je zadeva vendarle nekoliko spremenila: kolikor je meni znano, se je prvič zgodilo, da je tako visoka teološka instanca, kot je Kongregacija za nauk vere, zapisala, da v istospolnih odnosih obstajajo tudi pozitivne stvari, ki jih kaže »ceniti« in »prepoznavati njihovo vrednost«.

Od tu naprej pa zopet naravnopravni argumenti: nenaravnost (biologija); neprokreativnost (stoicizem in pogojno Stara Zaveza); ne-različnost (krščanska antropologija, posebej značilna za pontifikat Janeza Pavla II).

Mar so vsega krivi spolni odnosi?


Obstaja pa v dokumentu ena podrobnost, nekoliko zakrita in večinoma prezrta: »ni dovoljeno podeljevati blagoslova zvezam ali celo stabilnim partnerstvom, ki vključujejo spolno prakso zunaj zakonske zveze … kot je to v primeru istospolnih zvez«.

Na kratko povedano: ko rečeš »istospolna zveza«, je to za Kongregacijo več ali manj enako, kot da bi rekel »istospolni odnos«. In to je pomembna točka, ker nam nekoliko nastavlja ogledalo. Kaže namreč na staro obsedenost s spolnimi odnosi, ki jo Katoliška Cerkev poskuša zadnja desetletja preseči, a vsake toliko časa zopet udari ven.

In če ta stavek obrnemo, se moramo vprašati: »kaj pa, če spolnih odnosov ni?« Če živita, kakor to »ponovno civilno poročenim« predlaga Janez Pavel II, »kot brat in sestra«, oziroma, na primer, kot »sestra in sestra«? Je potem vse v redu? So v bistvu spolni odnosi glavni problem vsega skupaj? Ali pa bo treba najti še kak drug argument?
Trenutna debata o istospolnih partnerstvih se dogaja med dvema »strankama« v Katoliški Cerkvi: ena stran razmišlja v jeziku naravnega prava, druga pa kriči »love is no sin!«, »ljubezen ni greh!«.

Med obsedenostjo s spolnimi odnosi in emotivizmom


Od Kongregacije bi marsikdo dejansko pričakoval več in boljše argumente. Antropološke, psihološke, sociološke. Sicer se težko kam premaknemo, ker se vrtimo okrog naravnega prava, biologije in tega, kam spada kateri spolni organ … ne zajamemo pa človekove širine.

Če vse skupaj torej povzamemo: trenutna debata o istospolnih partnerstvih se dogaja med dvema »strankama« v Katoliški Cerkvi: ena stran razmišlja v jeziku naravnega prava, druga pa kriči »love is no sin!«, »ljubezen ni greh!«.

Ena bi se morala nekoliko odpovedati obsedenosti s spolnimi odnosi; druga pa bi se morala zbuditi iz preveč čustvenega pojmovanja človeške ljubezni.

Kongregacija, ki stoji vmes, pa bi lahko ob vseh teoloških in svetovalnih komisijah poskrbela za argumentacijo, ki bi presegla zgolj naravnopravne argumente.

Kakšna je avtentična, pravilna, dejanska ljubezen?


Srčika trenutne debate je po mojem naslednja, in na to Kongregacija ne daje odgovora, razen pozitivnega vrednotenja: prvič, mar je biologija pogoj človeške ljubezni; in drugič, mar je prava človeška ljubezen možna samo med možem in ženo ali tudi v drugih primerih?

Katoliška moralka se bo morala še malo otresti obsedenosti s spolnimi odnosi in na drugi strani preprečiti invazijo emotivizma, ki nas danes hudo pesti. Potem pa odgovoriti na bolj pomembno vprašanje: »se avtentično, pravilno, dejansko lahko ljubita tudi osebi, ki nista mož in žena?«

To vprašanje je bistveno bolj komplicirano, odgovora pa ne morejo dati ne biologija, ne čustva.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike