Kršene so jim potrošniške pravice: Zahodni "starši" ne morejo do otrok, že plačanih po predhodnem naročilu

V dneh, ko mediji in tudi državljani bijejo nesmiselno in ubijajočo besedno, zelo politično obarvano vojno, polno groženj, pritlehnosti in strahu, je članek na MMC-ju, da je okoli sto novorojenčkov, rojenih nadomestnim mamam v Ukrajini, zaradi protikorona ukrepov obtičalo v karanteni, njihovi "starš" z Zahoda pa ne morejo do njih, čeprav so jih že plačali, mimogrede zdrsnil v pozabo. Pod člankom se je nabralo komaj 37 komentarjev, kar je očiten dokaz, da za to tematiko trenutno nikomur ni dosti mar.



A prej, preden bi se začeli zgražati nad nečloveškim "biznisom" ali celo nad materami, ki za nekega tujca, ki je krepko odprl denarnico, devet mesecev nosijo pod srcem otroka, ob rojstvu pa se od njega za zmeraj poslovijo, bi se bilo treba vprašati, kakšna je družba, ki dopušča barantanje z nebogljenimi, komaj rojenimi bitji? In ne nazadnje: zakaj je vedno več ljudi, ki se jim zdijo nadomestne matere same po sebi umevne.

Trgovina z otroki cveti, še posebej med zvezdniki

O razlogih, zakaj se nekatere ženske odločijo, da postanejo nadomestne matere, vem bolj malo. Nekaj malega iz nekaterih filmov, ki so se vrteli na televiziji. Sem in tja kaj ujamem v rumenem tisku. Letos smo, na primer, brali, da sta pevec Robbie Williams in njegova žena, igralka Ayda Field Williams, dobila sina, ki se je rodil s pomočjo nadomestne matere. Na enak način so kupili otroke tudi Sarah Jessica Parker, Nicole Kidman, Elton John, Ricky Martin in številni drugi. Najbolj znana "uporabnica" nadomestnih mam pa je verjetno Kim Kardashian.

Mediji o njihovih otročkih velikokrat pišejo, skoraj pa bi dala roko v ogenj, da se ob prijetnih fotografijah zvezdnikov, ki se smehljajo med otroki, nihče ne vpraša, kaj se je zgodilo z nadomestnimi mamami. Ali morda trpijo? Jim je vseeno? Ali se zaradi koraka, ki so ga storile, gabijo same sebi?

Nekateri napovedujejo, da bo posel z nadomestnimi mamami krepko zaznamoval drugo polovico 21. stoletja. Že danes marsikje delujejo na robu zakona, vanj pa so vpletene tudi kriminalne združbe. Lani smo v časopisu Večer lahko prebrali, da je grška policija v sodelovanju z Europolom stopila na prste kriminalcem, ki so bogateli z nezakonitimi posvojitvami otrok, nadomestnim materinstvom in s prodajo jajčec. Novorojenčke so prodajali za okoli 28 tisoč evrov.

Ne vem, kdaj točno smo prestopili kruti in zelo surovo obarvan Rubikon, da je postal otrok iskano tržno blago. Drži, da je denar vedno bolj sveta vladar, pa da je ni stvari, ki se je ne bi dalo kupiti, a prekupčevati z dojenčki?!

So postale nadomestne matere nekaj samo po sebi umevnega tako kot evtanazija?

Aplavz trgovini z ljudmi?!?

V preteklosti so o etičnosti nadomestnega materinstva v svetu in tudi pri nas že potekale burne razprave. Zadnje čase se zdi, da so le-te utihnile. So postale nadomestne matere nekaj samo po sebi umevnega tako kot evtanazija?

Verjetno se boste strinjali z menoj, da ni preveč moderno govoriti o človekovi vesti. Včasih se zdi, kot da je ta postala ne le nezaželena, tudi nepotrebna in zastarela. Pa bi se z njo morali veliko več ukvarjati! Vest je nekakšen notranji glas v vsakem človeku, obstaja pa zato, da ne pozabimo razlikovati med dobrim in zlim.

Nekoč so nas že v otroštvu učili, da si z njo postavljamo meje, do kod lahko gremo in kje se moramo ustaviti. Se se vest, ki naj bi jo imel vsak človek, da zaobiti? Menja so različna: eni pravijo, da je vse mogoče, drugi pa svarijo, da nas vest prej ali slej dohiti in potem je zelo hudo.

Največ se naučimo od dobrega zgleda. A kje ga najti?!

Na vsakem koraku nas življenje, ki ga živimo, prepričuje, da si bajno bogati lahko kupijo vse - tudi mamo za svojega otroka. Če ustrežljivi mediji zgodbo zapakirajo v všečen celofan, jim svet celo ploska!

Morda mi bo kdo zabrusil, češ ne vtikaj se v stvari, ki te nimajo kaj brigati! Če so prodajalci in kupci zadovoljni, kaj to tebi mar!

Na vsakem koraku nas življenje prepričuje, da si bajno bogati lahko kupijo vse - tudi mamo za svojega otroka. Če ustrežljivi mediji zgodbo zapakirajo v všečen celofan, jim svet celo ploska!

Čas, ki ga živimo, je krut. Glede na to, da je vedno več žensk in moških, ki so neplodni, se bojim, da bo prekupčevanja z otroki v prihodnosti še veliko več. Premalo se zavedamo, da je iz leta v leto več tudi žensk, ki niti pomisliti ne smejo, da bi si pokvarile postavo s kakšno nosečnostjo!

Ne pozabimo: povpraševanje po nadomestnem materinstvu je samo v Ukrajini v zadnjih letih naraslo za 1000 odstotkov!

Druge poti do potešitve hrepenenja po materinstvu

Bilo je pred davnimi leti, ko sem nekoč obiskala gospo Elo Zupančič, ki je bila v tistem času ena najpomembnejših oseb za posvojitve pri nas. Njene zgodbe sem požirala, saj mi je odprla vrata v svet silnega hrepenenja po materinstvu, ki ga do takrat nisem poznala. Kasneje sem srečala kar nekaj parov, ki so naredili vse, da bi posvojili otroka v kakšni od republik nekdanje Jugoslavije, v Ukrajini, celo na Tajskem. Večina med njimi je obupala, saj niso imeli denarja, da bi lahko uresničili svoje sanje.

Tanja in Iztok sta mi povedala zgodbo, ki mi še danes zvablja solze v oči. Obiskala sta neko ukrajinsko sirotišnico in - kot sta dejala - pogleda na otroke, ki so stali v gruči in nemo, le z očmi prosili, naj jih vzameta s seboj, ne bosta nikoli pozabila. Po nekem čudežu, ki se je zgodil povsem nepričakovano, je Tanja ob vrnitvi v Slovenijo zanosila, rodila sta se dvojčka, ki sta danes že srednješolca.

V Sloveniji nadomestno materinstvo uradno ni dovoljeno. ''Če imaš denar, se vse da, če se le hoče!'' pravijo poznavalci. Ne nazadnje je prepovedano tudi, da skozi naselje vozimo 100 km/h, pa vseeno to mnogi počnejo, mar ne?

Nadomestne matere so poznali že naši predniki. Prve zgodbe, za katere sem slišala, so se dogajale po prvi svetovni vojni, ko so se s fronte vračali telesno in duševno izčrpani možje. Večkrat se je zgodilo, da so si z otroki "pomagali" kar znotraj družine. Še danes je živa gospa, ki jo je, staro komaj tri tedne, mama odnesla sestri, ki je bila jalova. Neka druga je brez težav pustila nezakonskega sina pri trgovcu, pri katerem je služila. Fant je šele čez leta izvedel, čigav pravzaprav je. Tudi mojo teto Milko (1926) so pri komaj treh mesecih predali sorodnikom - paru brez otrok, z obljubo, da bo, ko odraste, podedovala kmetijo.

Še po 2. svetovni vojni, dokler so ženske rojevale še doma, se je dalo marsikaj "zmenit". Za dober denar seveda.