Krščanska demokracija je vodila osamosvojitev Slovenije: Potrebni sta dve osamosvojitvi, od komunizma in od Jugoslavije!

vir: FB Anton Tomažič
POSLUŠAJ ČLANEK
Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji pač obstajala le ena – levičarska elita. Posamezni desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili povsem zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v omejenih pogojih v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu, ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja. Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti.

Jaz sem v 80-ih letih vse bolj odkrito kot disident deloval v Litostroju, kjer sem se spoznal tudi s Francetom Tomšičem, v javnost pa sem prišel zaradi afere s (preprečenim) predavanjem Franceta Bučarja o problematiki narodne sprave. Ko sem se leta 1988 znašel »V objemu slovenske pomladi« (naslov moje knjige), in smo že zmagali v aferi JBTZ, se je začel majati slovenski berlinski zid. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo resnično nastopila svoboda.

Meni je bilo tedaj že kristalno jasno, da sta potrebni dve osvoboditvi: od komunizma in od Jugoslavije! Da ne bi izgubljali časa, sem takoj po osvoboditvi Janeza Janše v Novi reviji (Številka 77/1988) objavil članek z naslovom »Kaj sedaj?«. Predlagal sem takojšnjo ustanovitev (do tedaj še protizakonite, vendar po mojem mnenju povsem legitimne) politične stranke Slovenska demokratska stranka. Vsako od teh treh besed sem tudi še posebej utemeljil. Ker so tudi drugi disidenti razmišljali v podobno smer, je jeseni 1988 res prišlo do iniciative in januarja 1989 tudi do ustanovnega sestanka Slovenske demokratične zveze.
Pripadam sloju, ki je bil doslej dolga desetletja povsem odrezan od politike: slovenskim kristjanom.

Kristjani smo bili na začetku malo preveč »cagavi«, jaz pa sem bil vsaj toliko pogumen, da sem šel na ustanovni kongres SDZ in se izrecno tam prijavil ter izpostavil kot kristjan.

Ustanovni zbor za SDZ je sicer pripravila elita, ki se je lahko razvila (v preteklih desetletjih) samo zato, ker je bila vsaj pogojno – leva. Ne bom zapisal, da so intelektualci na čelu z Dimitrijem Ruplom in zakoncema Hribar lahko javno delovali le zato, ker so bili nekakšna »dvorna opozicija« (sicer bi bili onemogočeni), ker bi bilo to preveliko poenostavljanje. Dejstvo pa je, da so morali delovati zelo previdno, samo-omejevalno, taktično, spravljivo (s SZDL-jem), postopno … Zato si tudi še niso mogli (upali) privoščiti, da bi se nova stranka imenovala SDS – Slovenska demokratska stranka (kar sem sicer jaz predlagal že poleti 1988 s svojim člankom v Novi reviji). Zaenkrat je bila le SDZ – Slovenska demokratična zveza.
Med ljudmi, ki so se množično vključevali v to našo prvo opozicijsko stranko, je bilo tudi veliko (večina) krščansko in desno usmerjenih ljudi (takrat še ni obstajala SKD).

Na ustanovni zbor v Cankarjev dom 11. 1. 1989 sem prišel kot osamljen desničarki razumnik, opogumljen z gibanjem slovenske pomladi preteklega leta, kjer sem tudi sam po svojih močeh sodeloval.

Med množico simpatizerjev in ustanovnih članov sem bil seveda povsem anonimen – pripadal sem pač desni intelektualni (ne)eliti … Zato mi ni preostalo drugega, kot da sem se kar sam predlagal za izvolitev v prvi Svet stranke. Kandidaturo sem pošteno utemeljil, tako kot se to dela v demokraciji, približno takole:

»Spoštovani! Mene gotovo ne poznate, zato se moram kar sam predstaviti in kandidirati. Pripadam sloju, ki je bil doslej dolga desetletja povsem odrezan od politike: slovenskim kristjanom. Vesel sem, da danes skupaj ustanavljamo prvo svobodno stranko in bom v njej z veseljem aktivno deloval. Ker pa vem, da je tudi med vami veliko slovenskih kristjanov, pričakujem, da bomo v tej naši novi stranki imeli možnost uveljavljati svoje interese in stališča. Če me boste izvolili v Svet stranke, vas bom tam z veseljem zastopal …«

Močan aplavz je z aklamacijo potrdil mojo izvolitev … Dimitrij Rupel pa je kasneje v svoji knjigi moj nastop označil kot samopašen … Ampak, seveda, to je bilo že kasneje, po našem razkolu, ko je on iz SDZ izstopil.

To je bil tudi začetek moje (kratke) politične kariere. Odtlej sem z največjim veseljem in voljo deloval v SDZ, najprej kot član Sveta, kasneje Izvršilnega odbora, nekaj časa pred volitvami pa sem celo vodil predvolilni štab Demosa.

V stranki sem se počutil dobro. Imeli smo dva konkretna cilja: uvedbo demokracije in osamosvojitev Slovenije. Za to pa smo morali najprej doseči dober rezultat na volitvah, aprila 1990.

To nas je sicer zelo združevalo, vendar pa sem vedno bolj čutil veliko nasprotje med politiko vodstva (trdno v rokah »leve elite«) na eni strani ter članstva in krajevnih odborov na drugi strani. Med ljudmi, ki so se množično vključevali v to našo prvo opozicijsko stranko, je bilo tudi veliko (večina) krščansko in desno usmerjenih ljudi (takrat še ni obstajala SKD). Dokaz, da je bila to res prva (prava) politična stranka, je tudi v tem, da sta bila na začetku zraven celo Ivan Oman in Fran Zagožen. Njuna Kmečka zveza se tedaj pač še ni deklarirala kot prava stranka.

Ker je kazalo, da bodo ta vse večji »voz« nove politične sile (desne provenience) »furmani« usmerjali kar se da v levo (vodstvo SDZ je bilo pod velikim ideološkim vplivom Spomenke Hribar, ki je bila že tedaj povsem obsedena z desnico (»Zaustavite desnico!«), s(m)o desničarji pač reagirali na različne načine.



Če bi bili kristjani leta 1988 malo bolj »pogumni«, bi lahko okoliščine slovenske pomladi izkoristili za ustanovitev stranke, ki bi temeljila na političnih osnovah krščanske demokracije. Ker jih je prehitela bolj liberalno usmerjena inteligenca, jim je z ustanovitvijo SDZ »pobrala« veliko članstva, ki bi sicer spadalo bolj v desno.

Ker leta 1989 ni uspela notranja iniciativa v SDZ, da bi tudi formalizirali obstoj krščansko demokratskega krila v stranki, je nastajal vse večji prepad med večinsko desnim članstvom in pretežno levim vodstvom SDZ, mnogi člani pa so prestopili v novo nastalo »konkurenčno« stranko SKD.

Ko so se do prvih volitev leta 1990 konsolidirale nove stranke celotnega političnega spektra in med seboj uspešno sodelovale v Demosovem projektu osamosvojitve, so se tudi številni drugi kristjani »opogumili« in omogočili, da je stranka SKD dobila več glasov kot SDZ.

Če se leta 1991 ne bi večina (desno usmerjenega) članstva SDZ uspešno uprla levemu vodstvu, ter nadaljevala politično pot kot Narodni demokrati, bi lahko še prej prišlo do razpusta Demosa, do leve koalicije ter do padca Peterletove vlade.

Če ne bi uspel trik levice, da na volitvah z ad hoc Jelinčičevo stranko leta 1992 pobere glasove Narodnim demokratom in bi se ti uvrstili v parlament, bi obstajala možnost desne koalicije in vlade, ki bi nadaljevala Demosovo politiko.



Nekateri so se vse bolj posvetili drugim obstoječim oziroma nastajajočim opozicijskim strankam (Oman in Zagožen), drugi pa so se podali v nove vode. Čeprav sem bil prepričan član stranke SDZ in v njej ni bilo posluha za moje ideje o nekakšni krščansko-demokratski frakciji (Moja pobuda z dne 3. 2. 1989 je prikazana na koncu prispevka), sem z zanimanjem spremljal tudi druge zunanje pobude za ustanovitev tako usmerjene stranke.

Na pobudo Lojzeta Peterleta smo se nekajkrat srečali somišljeniki in pretehtavali razne možnosti. Imam občutek, da je bil glavna ovira za zgodnejšo ustanovitev prave krščansko-demokratske stranke g. Peter Kovačič Peršin, ki je preveč upošteval Smoletovo idejo »fronte«, pod vodstvom SZDL. Peterle je sicer na začetku še poskušal z idejo nestrankarskega krščansko socialnega gibanja, kmalu pa se je opogumil kar za ustanovitev prave politične stranke SKD.

Glede na to, da sem bil že tedaj (kot sem še vedno) politično pravi krščanski demokrat, se mi je logično postavila dilema, ali naj »prestopim« iz SDZ v novo SKD. Za to se nisem odločil, ker sem vedel, da je bila tudi večina članstva (ne pa tudi vodstva) desno usmerjena. Ostal sem v stranki in jo pomagal usmerjati v tako smer, ki je odgovarjala večini članstva. To nam je kasneje tudi uspelo, saj je na strankinem III. Kongresu jeseni 1991 v Cankarjevem domu bila izglasovana bolj desna politična usmeritev, večina vodstva s predsednikom Ruplom na čelu pa je stranko zapustila. Janša se ni odločil za nobeno stran. Jaz sem bil takrat tudi izvoljen za podpredsednika stranke Narodnih demokratov.



Dne 3. 2. 1989 sem pomembnemu članu vodstva dr. Francetu Bučarju napisal pismo, katerega kopijo tukaj objavljam. Mislim, da njegova vsebina ne potrebuje posebne razlage, povem naj le, da z mojo, v bistvu naivno iniciativo ni bilo nič, saj je bil dr. Bučar že tedaj verjetno pod močnim vplivom ideologinje Spomenke Hribar. Jaz pa potem tudi nisem nič kaj vztrajal, saj je bil dr. Bučar tedaj (tudi kot moj bivši profesor) za mene Alfa in Omega vsega političnega. Odločil sem se pa, da ne bom zapustil svoje stranke (kmalu zatem je res prišlo do ustanovitve nove stranke SKD, kjer bi bilo gotovo pravo mesto zame) in svojih somišljenikov v njej in da si bom rajši znotraj SDZ prizadeval, da ne bo (s)krenila preveč na levo. Mislil sem pač že na volitve in na potrebo po kar najširši koaliciji in enotnosti novih političnih sil.

Če bi moja pobuda uspela, bi se lahko SDZ zelo (za nekatere preveč) okrepila, predvsem pa samostojno krenila v smer klasične evropske desno-sredinske stranke, s tem pa bi se seveda povsem izognila vplivu razno-raznih botrov iz (levega) ozadja. Za ustanavljanje SKD potem niti ne bi bilo kakšne posebne potrebe …

Ko sem videl, da so tudi drugi dobili korajžo, sem se dokončno odločil, da bom ostal v SDZ, a bom pomagal ustanavljati krščanske demokrate. In sem to tudi storil. V Domžalah je Ervin Anton Schwarzbartl pozvonil na moja vrata in me vprašal, ali bi pomagal ustanavljati občinski odbor SKD. Ko so se volitve bližale in se je ustanovil Demos, pa smo pomagali ustanavljati tudi občinske odbore drugih strank v slovenskih občinah. Da smo lahko potem kandidirali na volitvah.

Kasneje smo bili Narodni demokrati (preimenovana stranka SDZ) med največjimi branitelji Peterletove vlade in smo tudi še vsaj eno leto vztrajali pri delovanju (formalno razpuščenega) Demosa na lokalnem nivoju. Po porazu na volitvah 1992 smo se celo pridružili stranki SKD.



[gallery_media_slugs=tomazic_1.jpg,tomazic_2.jpg,tomazic_3.jpg]



Avtor prispevka je disident in poslanec DEMOS-a, krščanski demokrat Anton Tomažič.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike