Krščanska demokracija je vodila osamosvojitev Slovenije: Kristjani niso prispevali le glasov, ampak tudi voditelje in mednarodne povezave

Vir: peterle.eu

Slovenski kristjani niso politično enotna kategorija, so pa med vojno in po njej plačali največji krvni in politični davek režimu, ki je hotel podrejeno, kontrolirano in vodeno družbo ter popolno oblast brez Boga. 

V času komunizma s(m)o ob vsiljeni družbeni drugorazrednosti desetletja doživljali diskvalificiranje svoje vrednostne izbire in imeli šibek politični domet. Pomembno pa je, da so v tistem času ohranjali vrednote in načela, znana v politiki kot temelj svobodne Evrope oziroma Evropske skupnosti. Čeprav na katakombski način, so med nami odmevale ideje o samostojni in demokratični Sloveniji.

Vedeli smo za državotvorno misel Ehrlicha, Žebota, Jezo, rimsko krščansko skupino Ypsilon s pozivom k državotvornemu gibanju – “Slovenija kam? – 1968” itd. Verjeli smo v svobodo in demokracijo ter od druge polovice šestdesetih let na različne načine širili zgodovinsko in družbeno zavest. Trdim, da smo pri Reviji 2000, s Teološkim tečajem, Našim Tromostovjem, s študentskimi veroučnimi skupinami, Tretjim dnevom, gibanjem Pot in taizéjskim gibanjem … prispevali pomemben delež k pomladnem razvoju in družbeni prebujenosti in odgovornosti kristjanov. Nismo samo čakali na spremembe, ampak smo bili nanje notranje pripravljeni in zanje smo delali. 

Ne čudi me, da smo Slovenski krščanski demokrati zagotovili slovenski pomladi največ glasov, zato tudi vodili vlado, ki je prevzela ključno politično odgovornost za izvedbo osamosvojitve.

Ni naključje, da je Slovensko kmečko zvezo (SKZ), prvo lastovko slovenske pomladi v smislu politične organiziranosti, vodil kristjan Ivan Oman. Številni kristjani, ne samo kmetje, so se vključili v SKZ, potem v Slovensko demokratsko zvezo, nato v Pučnikovo SDSS, največ pa v Slovenske krščanske demokrate. Tudi pri Zelenih so bili nekateri in še kje. 

Ne čudi me, da smo Slovenski krščanski demokrati zagotovili slovenski pomladi največ glasov, zato tudi vodili vlado, ki je prevzela ključno politično odgovornost za izvedbo osamosvojitve. 

Ne strinjam se, da s(m)o kristjani prispevali samo glasove, “maso”, ampak tudi voditelje in mednarodne povezave. Za Slovenijo smo bili takrat najboljša politična legitimacija. Kot polnopravni člani demokrščanske internacionale, ki je imela takrat večino v Evropskem svetu, smo lahko promovirali slovenske politične cilje v najbolj vplivnih okoljih. 

Voljo po preobrazbi, katere verodostojni nosilec je bila SKD, je zamenjala volja po/do moči. “Kdo” je postalo močnejše kot “kaj.”

Kot zmagovalci smo bili realna in simbolna alternativa starim političnim silam komunističnega porekla, žal pa tudi levemu delu DEMOS-a, ki je kmalu pokazal alergijo do SKD z govorico o klerikalcih, krščanarjih, kasneje neoklerikalcih. Čutiti je bilo velik strah, da bi se na “desni” vendar pojavila stranka podobnega profila in moči, kot je bila zgodovinska SLS, ki se je združila z SKD. Danes me ne preseneča, da sta doživela prve močne napade prav ministra SKD dr. Andrej Capuder za kulturo in dr. Peter Vencelj – za šolstvo. 

Že “Ora et labora” je bilo preveč. Da ne govorim o napadih na generalnega državnega tožilca Toneta Drobniča – tudi kristjana in krščanskega demokrata. Kulturni boj ni nikoli pojenjal. 

V SKD smo pri vladnem delu za reforme personalistično poudarjali spoštovanje človekovega dostojanstva. V tem smo videli podlago za pravno drżavo, socialno tržno gospodarstvo, za sožitje in sodelovanje, pa tudi za evropsko prihodnost Slovenije. Hoteli smo uveljaviti nov koncept moči in razumevanje politike kot dela za skupno dobro. S tem smo bistveno prispevali k dobrim rezultatom v času preloma in začetka demokratične preobrazbe. 

Če bi hoteli hitrejšo in temeljitejšo preobrazbo, bi morali krščanske demokrate podpirati, ne ustavljati.

Čeprav smo dobili leta 1990 SKD 13 % in SKZ malo manj glasov (skupaj smo imeli celo majhno absolutno večino v DEMOS-u), se je iz SDZ (Spomenka Hribar) pojavil poziv: Ustavimo desnico! Iz iste stranke je malo pred osamosvojitvijo in hitro po njej prišel tudi predlog za zamenjavo predsednika vlade, nato še predlog o razpustu DEMOS-a. Voljo po preobrazbi, katere verodostojni nosilec je bila SKD, je zamenjala volja po/do moči. “Kdo” je postalo močnejše kot “kaj.”

Zato je DEMOS-ova (moja) vlada trajala samo dve leti, zato je prišlo do upada reformne dinamike in restavracije starih miselnih in vedenjskih vzorcev. Številni so bili za osamosvojitev, tudi med komunisti, veliko manj pa jih je bilo za resnično demokratično preobrazbo. Zato se nekaterih področij in podsistemov preobrazba skoraj še ni dotaknila. Če bi hoteli hitrejšo in temeljitejšo preobrazbo, bi morali krščanske demokrate podpirati, ne ustavljati.

Avtor prispevka je predsednik osamosvojitvene vlade, krščanski demokrat Lojze Peterle.

30 komentarjev

  1. Čestitke gospodu Peterletu, ker je za časa DEMOSOVE vlade, tako modro vodil, skozi vse “čeri”, da smo lahko kočno prišli do CILJA – svoje države Slovenije, o kateri se je sanjalo več, kot tisočletje.

    Ta vlada, pa čeprav so jo tako hiteli sesuvati, bo vseeno zapisana v zgodovino z ZLATIMI ČRKAMI, kot Osamosvojitvena vlada.

    Mislim, da bo Spomenka, ki je tako pohitela s pisanjem: “Ustavimo Desnico”, v zgodovini kmalu zbledela. “POMLAD”, pa bo vedno “dehtela”.

  2. če ne bi bilo takrat bivših komunistov ala Milan,bi mi tudi debelo plačali Osamosvojitev,
    To da Beogradu ni bilo dosti do Slovenije je pa tudi res,
    eno ne pozabite:
    TAKRATNA JUGOSLOVANSKA ARMADA JE BILA MED PRVIMI NA SVETU.
    ZDAJ PA ME LAHKO BRIŠETE SMO DEJSTVA SE NE DA ENOSTAVNO BRISAT,
    lEP POZDRAV
    JOŠKO lENDAVA

    • Joško, si slużil to tvojo “med prvimi na svetu” armado? Jaz sem jo in ti lahko povem, da je to skrpucalo od vojske bilo en kup slabo vzdrżevanega, na pol neuporabnega orożja in ostalih sredstev, zbirno mesto nesposobnih in večinoma neinteligentnih oficirjev, skatka bila neoperativno, nefunkcionalno truplo, ki je zmoglo zgolj barbarsko vsepovprek uničevanja mest in pobijanja neoborożenih.
      Ko se je tej bedi od vojske postavila nasproti kakršna koli pribliżno močna vojna sila, so ti hrabri ratnici zmrznili ali kaotično zbeżali.
      Še danes mi gre na smeh, kakšne bizarne situacije so se dogajale ob odhodih na terene, ko pol kamionov ni vżgalo, veza redno ni funkcionirala, puške so bile fuč, šotori prepereli, minometi znucani do konca, nobeden ni imel pojma, kaj zdaj, zmeda, kaos na celi črti. Skratka, beda od bede.

      • Bac, ne morem verjeti, kakšna predrznost!

        Joška iz Lendave, ki se je njega dni javljal iz Prekmurja in ki je zdaj konkretiral kraj svojega oglašanja, sprašuješ, ali je služil v JLA, kovačnici napredne misli in bratstva ter enotnosti in ga opominjaš, kako skropucalo je bila ta armada.

        In ta vprašanja ter te očitke naslavljaš na moža iz “Lendave”, ki ni samo alužil v tej ciganski vojski, temveč je bil celo njen višji oficir, major, v zlati Titovi rezervi.

        Imaš srečo, da je skupaj s tako imenovano JNA vrag vzel tudi KOS.

    • Slobo je tov. Kućana in njegove komije dobesedno nagnal iz Yuge! Namesto, da bi jih poprihodu iz Beograda v Slovenijo vse takoj zaprli, jih je neuki narod proglasil za junake in osvoboditelje. Šele, ko jim je postalo jasno, da SZ ni več in da se komunizem povsod sesuva, so obrnili ploščo. Povsem enako kot l. 1941 šele ko je Hitler napadel SZ, so se mu začeli upirati, prej so ga pa podpirali. Po njihovem bi se morali pasti v samostojni deželi in so nam dovolili eno noč sanj… Namesto, da bi jih vse lustrirali, so tovariši ustanovili para udbaški forum 21 in iz Slovenije odvedli preko 75 mlrd. Evrov v davčne oaze, s katerim sedaj preko tujih-neznanih skladov nazaj kupujejo in prevzemajo podjetja. Ko sem zadnjič gledal tov. Kovača in Mencingerja, kako nebogljena in skesana sta bila v oddaji in marxista Golubića sem videl, da ti ljudje nimajo niti kančka vesti, morale in da je laž nesmrtna agenda njihove ideologije.

  3. Slovenci smo krščanski narod. Naša kultura je krščanska in prav kultura definira narod.
    Kamorkoli se ozremo vidimo cerkev, pa naj bo to farna, ki krasi jedro vasi, naj bo to cerkvica na hribčku, skromna kapelica ob poti, da ševilne križe niti ne omenjam.
    Vse to smo Slovenci zgradili in živeli krščansko življenj in vero, ki je bila opora in upanje v krutih časih, ko so divjale bolezni in, suša in lakota.
    Seveda takšen narod ni bil za brezbožje in revolucijo, ki so nam jo vsilili pobesneli boljševiki.
    Zato so nastale napetosti. Nastal je razkol naroda. Žal so zmagali boljševiki, ker je pač Rdeča armada usodno potolkla okupatorje in jih prisilila na umik ter ščitila partizane, ki so preprosto zasedli prazen prostor.
    Tako je zmagala recolucija, tako je zmagal komunizem. Edina resana sila, ki je konkurirala komunistom je bila vera, so bili kristjani.
    V njih so komunisti videli konkurente, ki bi jih na demokratični način težko premagali na volitvah. Zato so nad kristjani uvedli nastrožji teror. Cerkev so oropali premoženja in do minimuma skrčili njene inštitucije in preprovedali versko dejavnost. Vero so potisnili za domače zidove in jo na silo izgnali iz javnosti.
    Kljub takšnemu terorju, ki so ga boljševistični revolucionarji kronali z množičnimi poboji, krščanstva popolnoma niso mogli streti.
    Na prvih demokratičnih volitvah so kristjani kljub dolgoletnemu terorju dosegli dober volilni rezultat in prevzeli vlado. To je bilo nekoliko presenetljivo, tako da je ta zmaga povzročila določeni nemir in celo nezadovoljstvo.Opozicija je bila odkrito proti, pa tudi v DEMOSU je zmaga povzročala nemir.
    Kakorkoli že, je prva vlada z odliko opravila svojoo nalogo in Slovenijo osamosvojila in ji omogočila mednarodno priznanje.
    Ta zmaga in velikanski useh pa nekoliko prikrivata vlogo opozicije, ki je rovarila v parlamentu in skorajda preprečila osamosvojitev.
    Najpomembnejši nasprotnik vladi je bil Milan KUčan, ki je kot spreten politik sicer hlilin vodjo osamosvojitve, v pralamentu pa je imel svoje bojebvnike, ki so se trudili preprečiti osamosvojitev in prprečiti demokratizacijao Slovenije. Prav on je zgradil kult osebnosti, ko se je dal 12X imenovati za Slovenca leta in poskrbel za razpad DEMOSa in omogočil levičarsko vladavino LDS skojevcem. Z vsemi silami je zaviral demokratizacijo Slovenije in dejstvoje, da Slovenija še vedno ni izvedla nujne tranzijie.
    Stanje v Sloveniji je plod delovanja Milan Kučana in najočitnejša je razcepljenost naroda. Po več kot sedemdesetih letih se še nismo spravili, še vedno divja revolucija in še vedno se borimo za redečo zvezdo in zaničujemo križ.
    Na čelu teh bojevnikov je še vedno Milan Kučan, ki naravnost izsiljuje svoe nastope po Sloveniji, ker ga pač dejanski osvoboditelji ne priznavajo za osvoboditelja.
    Kako naj bo on svetellk osvoboditelja, ko pa je nazaslužnješe osvoboditelje dal zapreti in jih do skrajnosti oblatiti?
    Igor in Joško, če bi uspelo Kučanu popolnoma zavladati, bi danes uživali v delavskem samoupravljanju, po bencin, riž, kavo in še marsikaj pa bi hodli čez meje, V Prekmurju celo na Madžarsko.

  4. Prvi demokratično izvoljeni premier prve demokratično izvoljene Vlade RS, Lojze Peterle: “Številni so bili za osamosvojitev, tudi med komunisti, veliko manj pa jih je bilo za resnično demokratično preobrazbo. Zato se nekaterih področij in podsistemov preobrazba skoraj še ni dotaknila.”

    Po treh desetletjih svobodnega in samostojnega razvoja slovenske države in državnosti lahko ugotavljamo, da poteka ključni in temeljni družbeni ter politični spopad v naši družbi tudi ta čas še vedno med nazadnjaško zadrtimi ideologi, varuhi in uživalci privilegijev “elite novega razreda” iz prejšnjega totalitarnega režima FLRJ/SFRJ ter med iskrenimi ter doslednimi zagovorniki in uresničevalci sodobnih evropskih demokratičnih načel in vrednot večstrankarske parlamentarne demokracije, vladavine prava ter doslednega spoštovanja, uresničevanja in izvajanja univerzalnih temeljnih človekovih svoboščin in pravic.

    S standardnimi agitacijsko-propagandističnimi ter populističnimi zamenjavami vzrokov in posledic uspeva pristran(kar)skim ideologom, “spin doktorjem”, političnim prvakom in medijskim lakajem levičarske proti-vladne parlamentarne in izven-parlamentarne opozicije lažno predstavljati najzaslužnejše prvoborce slovenske osamosvojitve s Pučnikom, Bučarjem, Peterletom, Janšo, Ruplom, Jambrekom, Bavčarjem, Krkovičem … na čelu kot nekakšne egocentrične “zaslugarje” ali celo novodobne “spomeničarje”, ki bi jih hoteli nekateri najbolj egocentrični in neučakani novokomponirani politični povzpetniki (kot sta Tomaž Vesel ali Aleksander Čeferin) s svojimi izjavami za javnost čimprej pregnati ne le iz iz aktivne politike, ampak čimprej celo iz nemara novi oblasti všečne nacionalne/državne mitologije.

    Neučakani in pretirano samovšečni novokomponirani aspiranti na najvišje državniške funkcije in sinekure se ne zavedajo, da s svojimi lažnimi obsodbami in obtožbami najzaslužnejših osebnosti in pionirjev slovenskega osvobajanja ter osamosvajanja za novodobne “spomeničarje” izražajo pravzaprav globoko nerazumevanje, nespoštovanje, prezir in sovraštvo tudi do tistih “pravih” spomeničarjev/prvo-borcev iz 2. svetovne vojne in sploh do vseh pokončnih in narodu zvestih osebnosti, ki so bili kadar koli v najtežjih trenutkih zgodovine pripravljeni brez vsakršne pragmatistične in povzpetniške računice tvegati svojo poklicno in zasebno kariero, svoj mir, zdravje in celo golo življenje za najvišje ideale in uresničljive cilje svobodne in samostojne narodne ter državne skupnosti.

  5. Tudi krščanska demokracija je ob osamosvojitvi večinoma videla samo svoje interese, ni postavila jasnih pravil, kako bo SLovenija napredovala, velikokrat je samo kimala. Tudi pri Petrletu se to vidi. V Sloveniji manjka pokončnih ljudi s hrbtenico.
    Vsi ki so kakorkoli bili v prejšnjem sistemu (da jih ne naštevam), bi se morali ob osamosvojitvi umakniti, tako jaz mislim.

  6. No, tale zapis “gostujočega avtorja” je res sprevrženo skrpucalo.
    Lojze Peterle je gotovo največji škodljivec in najbolj negativna osebnost poosamosvojitvenega časa. Nekdanji sodelavec SDV je v vseh ključnih trenutkih (Depala vas, Patrija, KPK…) žrl drobtinice z bogataševe mize, da bi se tako politično okoristil proti junaškim in pokončnim. Za vse svoje neuspehe in polomije je vedno krivil druge, še posebej veliko veliko prodornejšega Janšo, medlost in nesposobnost pa sta se transparentno pokazali, ko se je kar sam proglasil za predsedniškega kandidata in klavrno propadel. Krivdo je seveda spet zvalil na Janšo, ki mu je v resnici pomagal, da ni doživel še večje sramote.
    Njegov dosežek je tudi Fokus, kjer je vzgajal krščanske mladce v sovraštvu do Janše, vmes pa se priložnostno družil s pokvarjenim nasilnežem komunistom Kučanom v maniri drobtiničarskega pasjega hlapčevanja. V okviru EPP je bil kajpak vedno pristaš tistih, ki so izdali konservativizem in krščantvo ter se prodali Sorošoidni drhali.

    • IvanIvan
      Malo se poglobite in spoznali boste, da se krepko motite.
      Motiti se, sicer ni kaznivo, ni pa vrlina.
      Če ne bi bil predsednik vlade prav Peterle, bi sigurno plačali veliko ceno pri osamosvajanju. Vprašanje je, če bi se sploh osamosvojili.

      Tudi danes je Peterle spravljiv, glede na nekatere druge. In če bi njega izbrali za predsednika, bi bila danes Slovenija veliko boljša.

    • IvanIvan, težke besede na račun Peterleta!! Umazano, zavržno pisanje! Bili smo zraven. Vemo kdo je Peterle. Vsa čast mu za enormne zasluge v okviru Demosa, za domoljubje in pogum!
      Dopuščam kritiko na račun njegovega poznejšega vodenja stranke, političnih odločitev, ki niso bile najbolj spretne, nikdar pa v škodo Slovenije kot države!
      Nedopustno je politike soditi črno belo!
      Kučan zame ni osamosvojitelj, se je pa modro vključil v dogajanje in je tudi vedel zakaj! Sam je povedal, da to ni bila njegova opcija! On se je še brezskrbno sprehajal po hodnikih CKZKS, ko je sestradani študent Peterle že sanjal samostojno Slovenijo, bil aktiven v revijah, vsak drugi mesec zaplenjenih, tako da….spoštovani komunisti, ne prerivajte se ob tridesetletnici države ravno v prvih vrstah, ker imamo zelo bister zgodovinski spomin! Pa tudi Kučanovo simpatiziranje z Levico, ki hoče revolucijo, se mi zdi za prvega predsednika samostojne Slovenije neokusno! Naj se mali mož odloči, kdo je!!!! Če bi ne sedel na dveh stolih, bi bil vsaj kot človek lahko velik! Tako pa…!

    • IvanIvan, Peterle NIKOLI ni bil sodelavec SDV! Če ste bifejski sogovornik vas razumem, če pa ste vsaj malo intelektualno pošten, vas je lahko sram!
      Vprašajte krščanskega socialista Petra Kovačiča Peršina! Živega Peterleta bi utopil v žlici vode, pa je v časih, ko sta sodelovala trdil, da je Lojze velik poštenjak! Zdaj pa je drug čas! Eni so se prodali za tuzemsko kariero sebe in svojih otrok ( s polnimi usti Jezusa, mimogrede!), eni pa so vsaj v bistvu ostali zvesti sebi, v okviru svojih možnosti! Črno beli slikarji ste zame a priori sumljiva bitja !

    • Tudi jaz prvikrat brem in poslušam, da so Slovenjo osamosvojili in osvobodili Peterle in krščanski demokrati, kar se sicer ne ujema z mojim lastnim poznavanjem obeh procesov, vendar bom preživel.

      No, ne samo Peterle in krščanski demokrati, po novem je nekaj malega prispeval tudi Milan Kučan.

      Ostali pa so samo žurirali.

  7. Zaveza, št. 120, letnik XXXI, stran 54 (www.zaveza.si)
    Blažka Cedilnik (med drugim):
    “ROG VEČ JE, KOT SRCE LAHKO PRENESE”
    “Cerkev igra neko čudno vlogo. Človek bi si mislil, da bodo pač na strani resnice. Žal, so pa Cerkev ljudje, ki so eni bolj, drugi manj indoktrinirani, predvsem skozi šolski sistem. Še bolj čudno je stališče nekaterih duhovnikov, ki se v zgodbo o resnici in spravi nočejo vpletati, češ da s tem nimajo nič.Ni mi jasno, kako lahko nekdo zagovbarja deset božjih zapovedi, pa ga prav nič ne prizadene, če kdo laže, krade, če je moril itd. Seveda, delam krivico tistim, ki pokončno stojijo na strani resnice, obsojajo laž in zločin in se ne bojijo izpostaviti.
    Morda sem preostra, ampak mislim, da bi se morala Cerkev, kot velik del civilne družbne, postaviti na stran resnice.” Pogovor je na več straneh Zaveze.

  8. Mogoče Riha, ne vem ali ravno Tonin, toda gotovo, bila bi bolj priljubljena pri levakih globoke roprske mafije, če bi jo vodil nekdo, ki bi plaval po blatu komunistične ideološke zapuščine in kraje žuljev tistih ljudi, ki jih imajo komunisti za norca, da so oni njih odrešeniki za vse. Nekdo, ki bi spreminjal le v besedah tranzicijo v demokracijo, ne bi pa vodil države iz demokrature v dejanjih.

Komentiraj