Krožni čas in kruh življenja: kako se izogniti bivanju v sivini brezdanjega oceana

Privzeta profilna slika
Milan Knep

Jackson Pollock - Sivina oceana
POSLUŠAJ ČLANEK
Kaj se skriva v vprašanju – kdo je dal kruha našim očetom v puščavi? Vprašanje so Jezusu zastavili nekateri od tistih, ki jih je nahranil z ribami in kruhom v Kafarnaumu ob Genezareškem jezeru. Po njihovem prepričanju je Mojzes dal mano njihovim očetom v puščavi. Očitno so bili možje po tem, ko so se najedli, dobro razpoloženi in odprti za diskusijo, kako je bilo v slavnih Mojzesovih časih. Jezusu niso ugovarjali, ko je pomanjšal Mojzesovo vlogo in rekel: »Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes.« Tam navzočih mož niti ni zanimala razlika med mano v puščavi in resničnim kruhom iz nebes. Razliko so zaobšli, vanjo se niso poglabljali, ker se pomena razlike dejansko v svoji preproščini niso zavedali. Osredotočeni so bili na kruh, kakršen koli že, samo da bo, in dali Jezusu vedeti, da konec koncev zanje sploh ni pomembno, ali je dal kruha očetom Mojzes ali Jahve; ali dobijo kruh po Jezusovem čudežu, ali pa na kak drug način; bistveno je, da jim Jezus preskrbi kruha vselej, ko ga bodo potrebovali.

O kruhu na podoben način kot tisti možje v Kafarnaumu razmišlja veliko ljudi. Kajti strah, da bi zmanjkalo kruha, ki simbolizira osnovne dobrine za preživetje, spada med prvinske strahove. Je neizogiben, zato je Jezus prošnjo za vsakdanji kruh vključil tudi v molitev Očenaš.

Kaj se torej skriva v vprašanju – kdo je dal kruha našim očetom v puščavi? V ozadju je negotovost, ali bomo imeli vsakdanji kruh ali ne. V naših okoliščinah je kruh sinonim za zaposlitev, za mesečno plačo in pokojnino, ali kot radi rečemo zadnje čase, za evropski način življenja, za evropske standarde.

Te negotovosti, kako bo z nami in našimi otroki, človek na doživljajski ravni nikoli ne more v celoti premagati. Tudi trdna vera ne more prekriti vseh negativnih miselnih in čustvenih procesov. Negotovost je stalnica, ki ji na zemlji ne moremo uiti. So trenutki, ko nam gre vse gladko od rok, a je dovolj le kakšna malenkost, pa nas negotovost znova preplavi. Ponazorimo to s prizorom iz filma Sam, zaigraj še enkrat (Play it again, Sam). Dekle, ki jo nagovori Allan Felix, nepremično stoji pred delom velikega umetnika. »Kaj vidiš v njem?« nadaljuje Felix. Dekle mu odgovori: »Potrditev negativnosti univerzuma. Odurno osamljeno praznino obstoja. Ničnost. Prisilo nad človekom, da živi v neplodni, brezbožni večnosti kot droben plamen, ki migota v neizmerni praznini, izpolnjeni z ničemer drugim kot s smetmi, grozo in ponižanji, iz česar nastaja nekoristno temni plašč v črnem kozmosu absurda.« »Kaj počneš v soboto zvečer?« se Allan Felix, ki ga igra Woody Allen, avtor scenarija, še naprej vsiljuje dekletu. Ta pa, kot da uživa v superiornosti svojega odgovora, izreče: »Naredila bom samomor.« »Kaj pa v petek zvečer?« jo izziva Felix. Dekle ga prezirljivo pogleda, kot da ji je pravkar odvzel voljo do samouničenja.
Oba avtorja, Woody in Pollack, slutita, da ne govorita le o psihološki razsežnosti konca tedna ter o čustveni osamljenosti in razcepljenosti, kakršno poznamo bolj ali manj vsi, pač pa o nečem še bolj usodnem, o krožnem času, o večnem ponavljanju istega, o brezizhodnosti bivanja.

Film je bil posnet že leta 1972, a bi se z izkustvom tega dekleta, ki se boji samote ob konca tedna, marsikdo poistovetil tudi danes. Negotovost, kaj bo jutri, je težila tudi Jacksona Pollacka (1912–1956), slovitega ameriškega slikarja, ki je svoja temna občutja leta 1955 iztisnil iz kantice z barvami na verjetno svojo zadnjo sliko z naslovom Iskanje. Oba avtorja, Woody in Pollack, slutita, da ne govorita le o psihološki razsežnosti konca tedna ter o čustveni osamljenosti in razcepljenosti, kakršno poznamo bolj ali manj vsi, pač pa o nečem še bolj usodnem, o krožnem času, o večnem ponavljanju istega, o brezizhodnosti bivanja.

Negotovost


To je ta uničujoči negativizem univerzuma, ki ga dekle v filmu vrže v brk nadležnemu moškemu. V univerzumu, ki deluje po zakonih nujnosti, po železni logiki brezosebnega kozmosa, naj bi bilo vse na nek način predvidljivo, vnaprej jasno, prosto negotovosti. Pa ni, kajti nihče ne ve, kakšne bodo interakcije med silami univerzuma. Tega ne more nikoli dokončno spoznati niti znanost. Pomislimo, kako je s predvidevanjem potresov. Pričakujemo ga, ker bo do njega gotovo prišlo, morda tako rušilnega kot leta 1348, ko je zaradi rušenja dobilo drugačno podobo več slovenskih gora, ali leta 1511, ko se je podrla večina gradov na Slovenskem, a ne vemo, kdaj se bo to zgodilo, ali jutri ali čez sto let.

Negotovost ostaja, kot pri slikarju, ki je vedno v stanju protislovnosti. Na eni strani v slikanju ne more biti naključij, ker lahko vsak ustvarja le to, kar je v njem, in kar na njemu lasten način nanj vpliva iz okolja, vendar je za slikarja eno in drugo skrito in se razodeva šele med slikanjem, tako da sta zanj neznanka tako začetek kot konec slikanja. Zato s tem, kar ustvari, nikoli ne more biti v celoti zadovoljen. Kajti začetek, ki mu je bil s prvimi potezami čopiča jasen, se lahko med procesom ustvarjanja povsem izgubi in prestavi na povsem drugo mesto.

Z načrtnim delom hočemo negotovost kultivirati. Novinarji pripovedujejo, kako se v t. i. urejenih državah vse dogaja po načrtih. Tudi v modernih družinah ni nič drugače. Veliki dogodki, poroke, dopust, vse bolj pa tudi običajna družabna srečanja, se načrtujejo daleč vnaprej. A koronavirus je predvidljivost, obvladovanje železnih zakonitosti, željo po vnaprejšnjem izogibanju presenečenjem popolnoma izjalovil. Odslej vnaprej določene datume zapisujemo pogojno: bomo videli, če bo mogoče, kdo ve. Na to odgovarjamo z neoprijemljivo tolažbo – vse bo še dobro – v kar seveda ne verjamemo. Kajti negotovost, ki nas prežema, je  podobna tisti, kot če bi stali ob reki polni krokodilov, ki skriti pod gladino vode prežijo na plen. Vse sledi zakonom nujnosti, a negotovost ostaja.

Krožni svet


Možje, ki so ob jezeru debatirali z Jezusom, so zaradi tesne povezanosti z naravo, ki sledi svojim večno ponavljajočim ciklusom, zelo verjetno čutili svojo negotovost v krožnem dojemanju življenja, kot tisto dekle iz omenjenega filma. V ta uničujoči krožni čas je ujet tudi sodobni človek. Od ponedeljka do petka sledi bolj ali manj istim opravilom, ker nanj pritiskata šola ali služba. Za vikend si želi narediti preskok v nek drug čas, zato si ta dva dneva tudi drugače organizira. Vendar se občutja konca tedna iz leta v leto bistveno ne spreminjajo, zato si marsikdo želi, naj čim prej mine nedeljski večer in pride normalni delavnik, ko se bo zamotil z delom in bo ničevost krožnega časa stopila v ozadje.

Jezusovi sogovorniki niso razumeli, da je mana v puščavi v osnovi enaka kruhu, s katerim jih je Jezus nasitil ob jezeru. To ni bil kruh večnega življenja, marveč vsakdanji kruh, kruh v krožnem občutenju življenja, ko je en dan enak drugemu. In če bi Jezus tem ljudem redno zagotavljal takšen kruh, bi bili pripravljeni ostati z njim. Niso ga razumeli, kaj jim je hotel povedati z besedami: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.« Kruh, s katerim jih je nasitil, je bil za Jezusa le znamenje za Božji kruh. Ta kruh pa tistih mož ni zanimal. A le če bi jih zanimal, bi razumeli, da znamenje, ki ga je omenjal, nakazuje drugačen čas od naravnega, krožnega časa, oznanja linearni čas, vzpenjajoči čas, preboj iz ničevega univerzuma, ki je spravljal v malodušje dekle iz filma, slikarja Pollacka in mnoge druge.

V izogib sivini oceana


Kristjan, ki veruje, da je Kristus Kruh življenja, živi drugače od večine ljudi. Občuti sicer krožni čas, ker je s svojim telesom vpet v naravno kroženje, ki je odvisno od gibanja Zemlje okoli Sonca in vseh posledic, ki iz tega izhajajo. Vendar pa v to turobno negotovost, ki zaradi železne nujnosti, ki vlada univerzumu, evharistični kruh posega od znotraj in jo spreminja, jo preoblikuje v upanje, v anticipacijo prihodnjega veka. Evharistija, Božji kruh iz nebes, je nekaj popolnoma drugega kot mana v puščavi ali kruh, ki ga je Jezus pomnožil ob jezeru. Ta Živi kruh iz nebes prebija obroč v materijo ujetega univerzuma, ki mu pripada tudi naše telo. Po evharistiji se v minljivost vklenjeno telo preobraža v poveličano telo, da anticipira to, o čemer pravi sv. Pavel, da v tem življenju ne more priti v človekovo oko.

Kaj ostane človeku, ki se od mane v puščavi in kruha ob jezeru v duhu ne premakne naprej? Ostaja mu, kot pravijo eksistencialisti, vekotrajna bivanjska negotovost, ali Pollockovo platno, naslovljena – Sivina oceana, dolge ure samotnega gledanja brezdanje sivine, v kateri se nahaja množica enako osamljenih duš.

Če na koncu ne obstaja nič drugega kot vesolje, napolnjeno z osamljenimi dušami, zakaj se potem tako zaganjamo v napredek znanosti, tehnike in dvig BDP-ja? Ker pač vemo, da goli, v univerzum zaklenjen eksistencializem nima prav, ker vemo, da nismo ustvarjeni za bivanje v sivini brezdanjega oceana osamljenih duš, pač pa zato, da bi prišli k Njemu, kjer ne bo zmanjkalo kruha, kjer ne bomo nikoli več žejni. Iz tega sledi logična prošnja: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30