Križanke - ukradeno se končno vrača lastniku

Denacionalizacija je samo lepa beseda za povrnitev državno ukradene lastnine zasebnemu lastniku. Tat vrača, kar je ukradel. V tem odnosu, če bi potekal v normalni pravi državi, bi oškodovani lastnik postavljal pogoje vračila in stvar njegove volje do kompromisa bi bili dogovori o kompenzacijah, souprabi ipd..

Vendar, ker je v primeru denacionalizacije tat slovenska država, ki ščiti interese tistih, ki uživajo v ukradeni lastnini in ne pravih lastnikov, je ta odnos ravno obraten. Tat pogojuje kaj in kako bo vrnil, ter do česa je lastnik upravičen.

Križevniški samostan

Še enkrat več lahko tak odnos spremljamo, ko gre za primer Križank. Križanke nosijo svoje ime po lastnikih tega prostora – Križnikih oz. z uradnim imenom Red tevtonskih vitezov bolnišnice svete Marije Jeruzalemske, ki je bil ustanovljen 1190. V Ljubljani pa so bili prisotni že od 13. stoletja. Njihova zemljišča so obsegala del od Ljubljanice in Malega grabna do Gradišča.

Križanke so bile samostan vse do leta 1949, ko je bil ta ukraden s strani komunistične oblasti. Današnjo podobo mu je, po državnem naročilu, dal Plečnik s svojima učencema Bitencem in Molko. Eden izmed delov samostanskega kompleksa je ohranil svojo prvotno nalogo in podobo – križniška cerkev.

Denacionalizacijski boj

Za ta sakralni objekt se sedaj bije dolgoletna bitka med križevniškim redom in Festivalom Ljubljana, ki prebiva v prostorih priorata križniškega samostana. Križniški red je denacionalizacijski zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi vložil leta 1992. Leta 1995 je ministrstvo za kulturo izdalo odločbo o vrnitvi cerkve v naravi in zavrnilo zahtevo za vrnitev v naravi preostalega kompleksa Križank.

Zaradi eminentnosti lokacije in značilne nastrojenosti predstavnikov tatu je tako križniški red izgubil, z izjemo cerkve, celoten samostan. Leta 1998 pa je vrhovno sodišče v upravnem sporu razveljavilo odločbo, s katero je ministrstvo cerkev vrnilo v naravi, za druge nepremičnine pa križnikom prisodilo odškodnino. Temu so sledile različne odločbe o vračilu v naravi in upravljanju cerkve in spremljajoče manipulacije s statusi spomenika državnega pomena; narave uporabe prostorov ipd.

Zadnja odločitev upravnega sodišča je rezultat tega, da je Festival Ljubljana kršil dogovorjeno. Festival Ljubljana je ostal uporabnik cerkve, če je v njej izvajal primeren program. Križniški red je, na podlagi dogajanja v cerkvi sprožilo spor in dosegel, da se cerkev zaradi neprimerne rabe, vrne redu.

Tatinska argumentacija

Sedaj se direktor Festivala Ljubljana pritožuje in bo zadevo gnal na vrhovno sodišče z argumentom, da je cerkev pomemben prostor za Festival in da ga potrebuje za izvajanje svojega programa.

Tako razumevanje denacionalizacije je pri nas simptomatično in prikazuje vsesplošen negativen odnos od zasebne lastnine. Logika je enaka temu kot, če bi nekdo ukradel kolo in bi ga policisti dobili. Hkrati pa bi ga opravičili vračila kolesa, ker ga tat nujno potrebuje za vožnjo na delo. Če bi kaj podobnega zasledili v časopisju, bi verjetno videli celo vstajo zgražanja in posmehovanja nad tako logiko.

Zakaj ni tako pri denacionalizaciji? Ker so uporabniki ukradenega v veliki večini iz vrst naslednikov prejšnjega režima in tranzicijske levice? Ker je bila okradena Katoliška cerkev? Ker si nočemo priznati, da brez nacionalizacije in zavrte denacionalizacije veliko javnih institucij verjetno ne bi imelo kje biti?

Če se želimo obrniti v prihodnost, kot nas v predvolilnem času spodbuja večina kandidatov, potem že zaključimo s tem poglavjem naše osvoboditve od komunističnega okupatorja.

Slovenska država naj vrne lastnino zasebnim lastnikom v naravi in obenem naj se poskušajo z njimi dogovoriti o najemu, odkupu ali skupni rabi te lastnine, če je to v državnem interesu.

Vse drugo je le podaljševanje socialističnega koncepta »našega«, ki pa vemo kako se je končal. Oziroma se (še vedno) končuje.