Kristus, v katerega smo krščeni, je edini Odrešenik človeštva

vir: Pexels

Na nedeljo Jezusovega krsta naj bi se spomnili svojega krsta in osvežili njegov pomen. Ali smo za ta razmislek sploh motivirani? Ali glede krsta res česa ne vemo, pa bi morali vedeti, ali pa bi bilo dobro, da bi vedeli, pa nas ne zanima? In kaj, navsezadnje, bi bilo drugače, če bi o krstu razumeli več, kot razumemo? Ali ne krščujemo svojih otrok bolj zaradi tradicije kot zaradi vere? Ker smo že rodove krščanska družina, ne želimo biti prav mi tisti, ki bi prekinili staro družinsko navado. S krstom so se v marsikateri družini že spustili do dna, na raven navade. Generacija mladih staršev, ki se vse bolj giblje po zaslonu in na družbenih omrežjih in vse manj v Duhu, za krst, motiviran kot družinska navada, ne bo več našla nobenega vsebinskega razloga. Zanimanje za krst na lestvici naših interesov vztrajno drsi navzdol. Zakaj se to dogaja?

Najprej obnovimo osnovna dejstva krsta oziroma krščanski nauk o krstu. Krst je v vseh krščanskih cerkvah temeljni zakrament, v nekaterih cerkvah tudi edini. Katoliška in Pravoslavna cerkev ob krstu kot temeljnem zakramentu poznata še šest drugih zakramentov, ki jih je ustanovil Jezus: sv. birmo, Sveto Rešnje Telo, sv. spoved, sv. zakon, sv. mašniško posvečenje in sv. maziljenje. Vsak zakrament je v svojem bistvu svet, ker se nanaša na svetost Boga, ki se nam podarja v zakramentih. Krst se podeljuje v imenu Svete Trojice. Krstitelj katehumena pokliče po imenu in nadaljuje: »… jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Krst pusti neizbrisen pečat, zato ga je mogoče prejeti samo enkrat. S krstom so izbrisane posledice izvirnega greha, po krstu postanemo Božji otroci in smo obenem sprejeti v občestvo Cerkve.

V vzhodnih Cerkvah ohranjajo tradicijo krščevanja s potapljanjem. Tako so krščevali tudi v rimski Emoni. V tistih krajih na Zahodu, ki so bili po propadu rimskega cesarstva še naprej pod nadoblastjo bizantinskega cesarja, kot denimo Poreč in Ravena, je lepo ohranjena prvotna oblika krstilnic. Simbolika krščevanja s potapljanjem je zelo globoka. Krščenec na eni strani krstnega bazena po stopnicah sestopa pod gladino vode, ki simbolizira vode vesoljnega potopa oziroma vodo kot simbol smrti. Po izvirnem grehu smo namreč potopljeni v smrt. Na drugi strani pa katehumen po stopnicah vstaja iz vode v novo življenje, ki mu ga podarja vstali Kristus.

Obred krsta, še zlasti, če je lepo izveden, ima z vsemi svojimi prvinami – oblivanjem z vodo, maziljenjem, belim oblačilom, krstno svečo, vlogo botra in po obredu še z družinskim kosilom in fotografiranjem – svoj čar, ki poveže otrokovo širšo družino. Ta vidni del krsta mnogim povsem zadostuje. Obred jim nudi oprijemljiv dokaz, da so zadostili družinski tradiciji, otroka pa dovolj ohlapno povezali s Cerkvijo, da ga krst institucionalno ne bo zavezoval. Lahko, če hoče, vero pozneje prakticira ali pa tudi ne. Vidnih posledic, če se veri in Cerkvi izneveri, ne bo. Tega, kar je veljalo v srednjem veku – quius regio, eius religio – da vera vladarja oziroma gospodarja posesti določa vero podložnikov, že več stoletij ne velja več.

V sedanji praksi krščevanja bistvo krsta ostane zastrto. Za mnoge je to dejstvo popolnoma nepomembno.

Ko dandanes krščujemo majhne otroke, ki se na krst še niso zmožni pripraviti, se zanašamo na vero staršev in deloma na vero botrov. Ti naj bi poskrbeli za takšno uvajanje v vero, ki bi bilo primerljivo uvajanju, za kakršnega je bil v prvem obdobju krščanstva odgovoren vsak odrasli, ki se je odločil za krst. Kako je z vero staršev in predvsem njihovo pripravljenostjo, da otroku približajo Kristusa, lahko najbolje ocenite sami. Čeprav statistika ni vse, nekaj pove tudi o tem, da se na vero staršev preveč zanašamo. Vero staršev je danes duhovnik po navodilih Cerkve dolžan predpostavljati že s tem, če starši izrazijo željo za krst svojega otroka.

Kratka priprava staršev in botrov na krst, ki ni sistemsko urejena, ampak je prepuščena možnostim in zavzetosti posameznega duhovnika, je vsekakor nezadostna. A tako je, in ni videti, da bi se v bližnji prihodnosti kaj spremenilo.

V sedanji praksi krščevanja bistvo krsta ostane zastrto. Za mnoge je to dejstvo popolnoma nepomembno. V prvih stoletjih so se katehumeni pripravljali na krst pod zelo strogimi pogoji – polna tri leta. Takrat je vidna simbolika krstnega obreda s potapljanjem tudi na zunaj izražala, kar je katehumen v pripravi na krst notranje spoznal, in se s tem, kar mu je bilo o življenju v Kristusu oznanjeno, poistovetil do te mere, da je bil pripravljen za Kristusa pričevati tudi za ceno lastnega življenja. V najtežjih časih preganjanja kristjanov je bil vidni del krstnega obreda izraz notranjega stanja pripravljenosti katehumena; danes je vidni del krstnega obreda marsikdaj skoraj vse. Ni čudno, da vse več ljudi v ritualu, izpraznjenem vsebine, ne vidi več pravega smisla.

Vse to, o čemer pripovedujem, veste, a sem vendarle na kratko obnovil, da bi skupaj z večjo vnemo pogledali, kaj vidna znamenja krstnega obreda dejansko pomenijo, kaj se z obredom spremni v stvarnosti, v naši biti, kajti po krstu, tako nas uči naša vera, nismo več isti, čeprav ta novost ni razvidna na prvi pogled.

Znanost in vera si torej nikoli ne nasprotujeta, pač pa se razlikujeta glede predmeta, ki ga obravnavata.

Najtežje je ljudem obrazložiti, da nam krst izbriše izvirni greh. Poglejmo, kaj o tem pravi sv. Pavel: “Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi” (Rim 5,12). Za marsikoga je ta Pavlova trditev dvoumna. Prvič zato, ker je v naravi vseh živih bitij, da slej ko prej umrejo. In ker naj bi bil človek le del narave, tako mnogi mislijo, mu je tako kot vsem živim bitjem usojena smrt. Smrt sama po sebi naj bi ne imela nikakršne zveze z Bogom; razložiti naj bi jo bilo mogoče znotraj naravnih pojavov. O tem, ali je ta trditev točna ali ne, pozneje.

Druga zagonetka pa sta Adam in Eva: kdo sta bila prva človeka? Ali ju lahko umestimo v obdobje pred 7–5 milijoni let, ko naj bi se človekov razvoj ločil od razvoja opic? Sta bila prva človeka iz vrst avstralopitka, iz izumrle družine hominidov, ki je živela pred 4–1,5 milijona let v Južni in Vzhodni Afriki? Sta bila sodobnika Ardija, prednice človeka, ki se je rodila v depresiji Avar v Etiopiji pred približno 4,4 milijona let, ali pa Lucy, ki so jo našli v Etiopiji, ob reki Avaš? Ostanki deklice Lucy so stari okoli 3,2 milijona let. Od tu bi se lahko pomikali proti sedanjosti, neandertalcu, kromanjoncu itd. Vendar teologija krsta ne sovpada z naravoslovjem, kajti teologija se ne ukvarja s starostjo okostij in razvojem človeške vrste, ampak s človekovo notranjostjo, z njegovo poklicanostjo, da postane Božji prijatelj in po krstu Božji otrok. Naravoslovje pa nima vpogleda v človekovo dušo, v njegovo presežno intimnost, ampak le v to, kar lahko o človeku empirično ugotovi. Znanost in vera si torej nikoli ne nasprotujeta, pač pa se razlikujeta glede predmeta, ki ga obravnavata. Znanost raziskuje, kako kaj deluje, ne more pa odgovoriti na vprašanje, zakaj sploh kaj je in ne raje nič. Zanima pa nas seveda oboje, danes, ko govorimo o krstu, pa le to, kar se nanaša na človekov odnos do Boga.

Zato je Kristus, ki je z vstajenjem od mrtvih premagal smrt, in v katerega smo krščeni, edini Odrešenik človeka. Vse drugo je zgolj sociologija in psihologija, začasna in omejena razlaga tega, za kar pri človeku gre – sicer dragocena, a ne odrešujoča.

Res je, kar smo že povedali, da v naravi vse umira, vendar je smrt tragična le za človeka, ki ni v prehranski vrsti z drugimi bitji. Človek se lahko hrani z vsem, kar je ustvarjeno, ne more pa biti sam predmet prehranjevanja, ker je edino bitje, ki je hkrati del narave, obenem pa v sebi nosi neuničljivo hrepenenje, da bi ušel smrt, in zaživel v polnem odnosu ljubezni, kar pa je seveda mogoče samo v Bogu. Danes se pojavlja cela vrsta razlag, da med človekom in živaljo ni bistvene razlike. V to se danes ne moremo spuščati, jasno pa je nekaj, da tisti, ki to trdijo, nikakor niso domislili vseh pogubnih posledic svojih naziranj. Če razlike med človekom in živalmi ignoriramo, življenje ljudi sploh ni več možno. Argument s pozitivne strani, da je resnica o človeku na strani Svetega pisma, je prepričljivo utemeljil Claude Lévi-Strauss (1908–2009), sicer neveren francoski etnolog, antropolog, sociolog in filozof. Dokazal je, da je kulturno bitje samo človek, ker je samo človek zmožen odložitve zadovoljitve osnovnih bioloških potreb. Širši razlagi tega velikega spoznanja se moramo seveda odreči.

Smrt, ki je prišla na svet, ima pri človeku popolnoma drug pomen kot pri živali. Smrt je res boleča tako za žival kot za človeka, a samo človek se zaveda vseh dimenzij njene tragičnosti, o čemer priča velikanska zakladnica umetnosti, ki je nastajala skozi tisočletja in se v svojih temeljnih premisah ne razlikuje ne glede na kulturni kontekst, ne glede na čas nastanka. Zato je Kristus, ki je z vstajenjem od mrtvih premagal smrt, in v katerega smo krščeni, edini Odrešenik človeka. Vse drugo je zgolj sociologija in psihologija, začasna in omejena razlaga tega, za kar pri človeku gre – sicer dragocena, a ne odrešujoča.

O krstu bi seveda morali povedati še marsikaj. A za danes naj bo to dovolj. Kristusov Duh, če ga kličemo, nam ob pravem času dovolj jasno razodeva, zakaj je krst največji dar, ki ga lahko prejmemo. Ker namreč edino z njim prehajamo iz smrti v življenje.

5 komentarjev

  1. “Kristus, v katerega smo krščeni, je edini Odrešenik človeštva”

    Kristus je odrešenik človeka (odrešeniki človeštva so ponavadi kakšni fanatiki). Človeštvo je abstraktno in ga ne morete odrešiti. Odrešite lahko konkretno osebo v vsej njeni življenjski celovitosti.

  2. Kristus, v katerega smo krščeni, je edini Odrešenik človeštva
    ******
    A ni ta naslov oziroma njegov pomen le malce preveč pretenciozen?
    Ali recimo hindujci ali budisti nimajo možnosti zveličanja?
    Ali ni že čas, da kristjani spoznajo in priznajo, da tudi verniki drugih ver verujejo v istega enega in edinega Boga?
    Če me spomin ne vara, je tudi že kak papež kdaj izjavil kaj podobnega.
    Ali je Slovenija morda tako oddaljena in zatohla provinca, da informacije iz večnega mesta rabijo nekaj desetletij, da jo dosežejo?

Komentiraj