Nedelja Kristusa, Kralja vesoljstva: O ovcah, kozlih in ubogih

Privzeta profilna slika
Jure Ferlež

Vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Na Martinovo nedeljo smo praznovali četrto nedeljo ubogih. Če bi gledali z vidika vsebine evangelija, bi se, morda, letos zdelo bolj smiselno prestaviti ta poudarek teden kasneje. Današnja nedelja namreč prinaša Jezusovo priliko, ki smiselno poveže tri akterje: ovce, kozle in uboge. Znotraj tega dinamičnega trikotnika si bomo pobliže pogledali sprva nepomembno vprašanje: kdo so dejanko ti ubogi, na podlagi katerih se vrši sodba?

Navajeni smo, da besedo »ubogi« v kontekstu današnjega evangelija povezujemo s trpečimi ljudmi, ki so mnogokrat odvisni od naše občutljivosti za stisko drugih, darežljivosti in splošne solidarnosti. Kristjan je kot »v-evangeliju-opisana« ovca, ki dobro prevaja Jezusovo sočutje in ljubezen do vseh, bližnjih in oddaljenih, prijateljev in nasprotnikov. Verjetno je to dobra interpretacija. Vendar mi nekaj ne gre v račun. Zakaj se ob sodbi (in pohvali) Sina človekovega pojavlja zanimiva začudenost onih, dobrih na desni? Če so se trudili in delali dobro, je vendar taka reakcija vesoljnega sodnika pričakovana. In spričo začudenosti se mora sodnik zagovarjati s podrobno razlago. Če bi šlo zgolj za pomoč na splošno ubogim, verjetno ne bi bilo presenečenja.
Verjetno smo se samo v bogatejših zahodnih državah zadnjih sto let današnji Jezusovi učenci raje poistovetili s tistimi, ki pomagamo, kot z ubogimi, ki so potrebni pomoči.

Jezus razlago te prilike začne razvijati že mnogo prej. Najprej uvede novo pojmovanje svoje družine. »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mt 12,48-50) Njegovi najbližji postanejo njegovi učenci. In ko jih uči, kaj pomeni hoditi za njim, jih navaja na brezdomstvo. »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Mt 8,20) Hoditi za Jezusom bo pomenilo biti kot on, kar bo morda pomenilo biti brez doma, denarja, podpore najbližjih, doživeti ostre reakcije javnosti, živeti v zapuščenosti … Biti ubog v evangeliju torej ne pomeni samo ubogih na splošno, ampak živeti kot Jezusov učenec. Jezus v Govoru na gori jasno zapiše, da se za njegove učence vse začne z vrstico: »Blagor ubogim v duhu, …«

Če so ubogi iz prilike Jezusovi učenci vseh časov, so ovce na desni tisti, ki so jih sprejeli, in s tem sprejeli Jezusa. »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta imenovan pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.« (Mt 10,40-42)

Jezus kot sodnik v vlogi »Sina človekovega« ne sodi le, koliko je v nas občutljivosti za stisko bližnjega (za to je dovolj Jezusovih spodbud drugod v evangeliju), ampak koliko je v nas naklonjenosti, pomoči in podpore današnjim Jezusovim učencem, ki so vse zapustili in šli za njim. Govorimo o duhovnikih, rednikih, redovnicah, bogoslovcih, misijonarjih, zakoncih, samskih v različnih poklicih …

Slediti Jezusu marsikje po svetu pomeni biti lačen, žejen, nag, bolan in v ječi. Ne samo danes. Koliko mučencev je dala zgodovina. Verjetno smo se samo v bogatejših zahodnih državah zadnjih sto let današnji Jezusovi učenci raje poistovetili s tistimi, ki pomagamo, kot z ubogimi, ki so potrebni pomoči.

Kdorkoli so že »ubogi« v današnjem evangeliju, smo lahko prepričani, da bo Jezus ob koncu časov svojo vlogo opravil z odliko.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike