"Kristjani nismo naivni in se tudi ne damo prestrašiti"

Zadnja dva meseca je koronavirus kot planetarni cunami zalil ves svet; kot neukrotljiva deroča voda je prodrl v vsako špranjo zemeljske oble. Tam, kjer je bila prej kultura, je samo še spomin na nekdanje razstave, gledališke predstave, koncerte … Kot da sveta, ki smo ga bili vajeni še februarja, ni več. Ostal je le še medel spomin, ki ga hitro prekrivajo maske, razkužila, previdnost, neznanke o prihodnosti … Vse, čemur smo rekli moderni svet, je potisnjeno v preteklost.

Tudi televizija nas kratkočasi s posnetki slavne slovenske športne preteklosti. Spet smo lahko videli čudežne gole na tekmah z Ukrajino leta 1999, z Romunijo 2001 in z Rusijo 2009; pa velike zmage naših rokometašev, košarkarjev, odbojkarjev in hokejistov ter druge posnetke izpred mnogih desetletij. Lepo, a nostalgično, predvsem pa vprašujoče, ali se lahko tako veliki dogodki sploh lahko še kdaj ponovijo. Kajti namesto v gledališču, imamo dramo kar pred televizijskimi zasloni, vedno z isto vsebino, covid-19, večkrat na dan. Namesto športnih rezultatov imamo dnevno statistiko okuženih, umrlih in ozdravelih. Koronavirus je zapolnil mišljenje in čustvovanje; izpodrinil kulturo in šport ter zaradi prekinitve utečenih poslovnih verig preobrazil gospodarstvo, turizem, rekreacijo, prehranjevanje, družabnost in komunikacijo med ljudmi.

Povezanost med nami ni samo telesna in čustvena, o čemer v tem času toliko govorimo, je tudi duhovna, za katero ni fizični ovir in gre tudi prek prepadov časa.

Ali je človeštvo doslej že doživelo kaj podobnega? Kako se je odzivalo na epidemije? Kakšne so bile posledice večletnih epidemij? Dobro je dokumentirana Justinijanova kuga, imenovana po cesarju Justinijanu I. (ok. 482–565, cesar 527–565), ki je v letih 541–542 najprej prizadela Vzhodnorimsko cesarstvo, nato pa še centralno in južno Azijo, arabski polotok in celotno Evropo. Vse do leta 750 se je kuga pojavljala vsako generacijo in spreminjala nadaljnji potek zgodovine. Muslimanski Arabci so zaradi nje Bizancu laže iztrgali Severno Afriko – od Egipta do Maroka, Angli in Sasi pa so v tem obdobju zavzeli Britanijo.

Podobo Evrope je zaradi desetine milijonov mrtvih spremenila tudi tako imenovana črna smrt, kuga, ki je udarila staro celino med leti 1346–1353. Televizija Slovenija nas na tiste hude čase že več kot en mesec spominja s predvajanjem petdeset let stare televizijske nanizanke Dekameron. Njegova literarna podlaga je sto novel, ki jih je Giovanni Boccaccio napisal prav v času črne smrti. Skupina desetih mladih fantov in deklet je takrat zapustila okužene Firence in si v podeželski vili pripovedovala pikantne zgodbe takratne družbe. Črna smrt je izbruhnila na Kitajskem in se prek trgovske Svilene poti in Tatarov iz Zlate horde, ki so oblegali polotok Krim v Črnem morju, razširila na vso Evropo.

Nikoli v zgodovini se še ni zgodilo, da bi bile cerkve zaprte, govornice pa zapuščene.

Nedeljski mašni nagovor ni namenjen ne raziskovanju zgodovine, ne iskanju vzporednic med tem, kar je bilo, in tem, kar doživljamo sedaj, pa tudi ne špekulacijam, kaj se iz preteklih epidemij lahko naučimo. Raje se bom ustavil pri tem, kar me je v nekoliko tesnobnem razpoloženju zaradi virusa prešinjalo pri branju mašnih beril v zadnjem tednu.

Apostolska dela nam danes pripovedujejo, da so apostoli sklicali učence, predstavili razmere v jeruzalemski krščanski skupnosti in predlagali, da izberejo sedem mož za strežbo pri mizi. Množica je izvolila sedem diakonov, med njimi tudi sv. Štefana. V torek pa smo pri sv. maši brali, da so se kristjani po preganjanju in usmrtitvi sv. Štefana umaknili iz Jeruzalema in prišli do Fenicije, do severne obale današnjega Izraela in Libanona, pa vse do Cipra in Antiohije, največjega mesta mediteranske Sirije ob reki Oront. Antiohija, ki so jo ustanovili Selevkidi leta 300 pr. Kr., je postala novo središče krščanstva, tako da so Jezusove učence prav tu najprej imenovali kristjane.

Evangelij so sprva oznanjali samo Judom v sirski diaspori. A kmalu so iz Cirene, današnje SV Libije, in s Cipra v Antiohijo prišli možje, ki so oznanjali tudi poganom, piše Luka v Apostolskih delih. Razmah oznanjevanja v Antiohiji je bil neverjetno hiter. Glas o tem je prišel do preostanka prestrašene skupnosti v Jeruzalemu. Iz svoje srede so izbrali Barnaba, po rodu s Cipra, in ga poslali v Antiohijo, da se je sam prepričal o razmerah, ki so preganjanim kristjanom dajale novo upanje. Ko je Barnaba prišel v Antiohijo, nadaljuje Luka, in videl Božjo milost, se je razveselil in vse spodbujal, naj vztrajajo v Gospodu ( prim. Apd 11). Sam pa je poln navdušenja odšel ne zelo daleč stran, v Malo Azijo, v Tarz, po Pavla in ga privedel v Antiohijo. Pavel je bil namreč po spreobrnjenju na poti v Damask nekaj časa v Jeruzalemu. Ker pa so ga helenisti hoteli ubiti, je zbežal v rodni Tarz. Pavel je v Antiohiji ostal celo leto in skupaj z Barnabom veliko ljudi pridobil za Kristusa. Obenem pa sta se oba pripravljala na prvo misijonsko potovanje v Malo Azijo.

Izkušnja Cerkve v Antiohiji nam govori, da ne takrat, ne kdaj koli pozneje nobeno preganjanje ni zaustavilo oznanjevanja evangelija. Ki pa je vedno potekalo od osebe do osebe, z živim stikom med ljudmi. Epidemija covid-19 pa je posegla v samo naravo ljudi, ki smo bitja odnosov, še posebej nazorno to vidimo pri otrocih. Nikoli v zgodovini se še ni zgodilo, da bi bile cerkve zaprte, govornice pa zapuščene. Seveda se tolažimo, da je bil ukrep začasen. A stroka in politika pripominjata, da se lahko ukrep zaradi novega vala okužb ponovi. To seveda razumemo. Pripravljeni smo potrpeti, ker upamo, da bo velika donatorska konferenca v preteklem tednu zagotovila dovolj milijard evrov za razvoj cepiva, zdravil in diagnostike koronavirusa.

Postajamo bolj dojemljivi za temeljne skrivnosti svoje vere, da naše življenje ni omejeno le na borno telo in na čustva, ampak da lahko živimo tudi onstran vsega tega, v Očetu in Sinu in v njegovem Svetem Duhu.

Toda pri vsem tem gre verjetno še za nekaj drugega, ko lahko potrpljenje postane neproduktivno, celo samouničujoče. Ali ni morda sedanje globalno uvajanje svetovnega prebivalstva v »socialno distanciranje« tisto, kar sedanjo epidemijo razlikuje od vseh drugih. Aldous Huxley v romanu Krasni novi svet (1932) prikazuje svet, v katerem ozek krog elite z znanostjo nadzira in zasužnjuje celotno družbo. Njen največji dosežek je, da ji uspe ljudi postopoma prepričati, da zasužnjenost sprejmejo kot novo normalnost in v njej celo uživajo. Ne moti jih, da je tisto, kar je dovoljeno, hkrati obvezno, kot pravi Hanah Arendt. V to novo normalnost se zadnjih petdeset let spreminja Švedska, ki uvaja diktaturo multikulturizma in ideologijo neodvisnosti od bližnjih. Skozi teh nekaj desetletij je več kot tri četrtine prebivalcev Švedske ti dve ideologiji tako ponotranjilo, da se navzven predstavljajo kot najbolj svobodni ljudje na svetu.

Roman Krasni novi svet je samo na videz preroški, kajti Huxley je takšno družbo predvidel na osnovi njemu že znanih znanstvenih dosežkov in modernističnih totalitarnih ideologij. Bil je namreč vnuk Thomasa Huxleyja, gorečega zagovornika Darwinove teorije evolucije. Če razumemo evolucijo kot razvoj novih tipov živih organizmov iz njihovih predhodnikov s kopičenjem genetskih razlik v daljšem časovnem obdobju, ostanemo mirni. Ker pa evolucija pomeni tudi darvinizem, torej naravni izbor kot gonilne sile razvoja živih organizmov, pa se prestrašimo, in pomislimo, ali nismo morda prav mi tisti, ki nas bo elita, nosilka ekonomske in politične moči, z naravnim izborom kot šibkejše od nje izrabljala za svoje interese ali celo izločila iz življenja. In če bo do tega prišlo, ali če se to že dogaja, ne bo šlo le za naravni izbor, ampak za arbitrarnost, za poljudno izbiro, ki jo bo usmerjala elita. Aldous Huxley je poznal tudi Herberta Georga Wellsa (1866–1946), očeta znanstvene fantastike, ki je poleg znanih romanov napisal tudi knjigi Odkrita zarota in Novi svetovni red. Ni nam v tolažbo ugotovitev, da sta ta dva romana literarna fikcija. Tudi Bartolov Alamut je fikcija, a je Tomo Virk v študiji Bakle in diktatorji, kjer govori tudi o Bartolu, pokazal kašno moralno zavest ima samozvana elita.  Tudi v družbi, v kateri se je Huxley gibal, so že snovali novi svetovni red in se pri tem opirali predvsem na izsledke znanosti.

Veliko neznank je. Težko vemo, kdo konkretno je ta elita, kakšne interese ima in s kakšnimi sredstvi jih namerava uresničiti. Moje današnje sporočilo je, naj se ne damo prestrašiti nobenim črnim napovedim. Naj se ne lepimo ne linke, ki nam jih z dobrim namenom pošiljajo prijatelji in znanci, da bi nas s posnetki strašljivih scenarijev odvrnili od naivnosti.

Kristjani nismo naivni, in se tudi ne damo prestrašiti. A ne predvsem zaradi dobre informiranosti o dogajanju v svetu, pa tudi ne zaradi samoprepričevanja, da moramo ostati pokončni. »Naša pomoč je (namreč) v imenu Gospodovem, ki je ustvaril nebo in zemljo,« pravi Ps 124,8. »Jaz sem pot, resnica in življenje,« nam zagotavlja Jezus (Jn 14,6). Povezanost med nami ni samo telesna in čustvena, o čemer v tem času toliko govorimo, je tudi duhovna, za katero ni fizični ovir in gre tudi prek prepadov časa. Med temi, ki pričujejo za duhovno povezanost med nami, je tudi sv. Hilarij (ok. 315–367), škof v Poitiersu, ki je v pregnanstvu živel v izolaciji. Preganjali so ga pripadniki arianizma, ki so imeli v tedanji Cerkvi premoč nad pravovernimi. Sv. Hilarij iz izolacije piše: »Vsi smo eno, ker je Oče v Kristusu, Kristus pa je v nas. Po mesu je namreč v nas in mi v njem, ko je skupno z njim v Bogu tisto, kar smo mi. Kako zelo bivamo v njem po zakramentalnem prejemanju telesa in krvi. /…/ Medtem ko je on v Očetu po Božji naravi, smo mi v njem po njegovem telesnem rojstvu, on pa je zopet v nas v moči zakramentalne skrivnosti.«

V času koronavirusa postajamo bolj dojemljivi za temeljne skrivnosti svoje vere, da naše življenje ni omejeno le na borno telo, ki lahko vsak hip zboli, na čustva, ki so vsak dan znova ranjena, ampak živimo lahko tudi onstran vsega tega, v Očetu in Sinu in v njegovem Svetem Duhu.