Kristjani moramo biti razumni in usmiljeni

p. Jona Vene
7

Na vas se s tolažbo obračam v času ene največjih kriz v naši mladi državici. Takoj boste ugotovili, da bom govoril o »koronavirusu«. Glede tega lahko poslušate in berete po različnih medijih, tako da mislim, da ne potrebujete še enega dolgega prispevka na to temo.

Situacija je zelo resna, vendar kaže na še večjo krizo, ki pretresa našo okolico: krizo vsesplošnega (ne)zaupanja in živalskega nagona poskrbeti samo zase. Ta kriza se pri nas vleče že dolgo in se je v vsej svoji veličini pokazala ravno sedaj. Ljudje ne zaupajo več drugim, sami so edino merilo sveta; navalili s(mo)o na trgovske centre in do konca izpraznili vse tisto kar mislimo, da nujno potrebujemo. Ne držimo se priporočil pristojnih služb in dobronamernih nasvetov, da bi ostali doma, ter iščemo samo, kako bi ugodili sebi in svoji volji. Situacija ni nova. Podobne prigode so se dogajale vso zgodovino človeštva.

Kristjani moramo biti razumni tako, da s svojimi dejanji in pogledi ne ogrožamo sebe in drugih ter usmiljeni, da v okviru svojih zmožnosti pomagamo, kjer le lahko.

Poglejmo božjo besedo. V prvem berilu današnje 3. postne nedelje srečamo izraelsko ljudstvo. Ravno so prešli Rdeče morje, končno so spet svobodni, ampak so sredi puščave. In začnejo negodovati. Začnejo se pritoževati čez oblast, začnejo se pritoževati čez Mojzesa, začnejo se pritoževati čez vse. Tako na prvi pogled bi celo rekel, da so to morali biti kakšni predniki današnjih Slovencev.

Kljub vsem čudežem, ki jih je Bog naredil za njih (različne egiptovske nadloge, prehod preko morja) še vedno prihaja do izraza najbolj živalski, človeški obraz – poskrbeti zase, za svoje življenje. Mi kristjani moramo biti drugačni. Moramo biti razumni in usmiljeni. Razumni tako, da s svojimi dejanji in pogledi ne ogrožamo sebe in drugih. Ter usmiljeni, da v okviru svojih zmožnosti pomagamo, kjer le lahko, in kjer ni nevarnosti za naše lastno zdravje.

Izkoristimo ta čas in pobrskajmo po svoji notranjosti ter v njej najdimo Jezusa.

Podobno sporočilo o razumu in usmiljenju nam predstavi današnji evangelij. Samarijanka pri vodnjaku. Šesta ura, po naši razporeditvi časa bi to bil poldan. Vročina pripeka in nikogar ni okrog vodnjaka. Vodnjak je imel v kulturi starega Izraela pomembno vlogo središča, kjer so se ljudje zbirali. Vendar ne opoldne, ko je bilo sonce najvišje na nebu, temveč zjutraj in zvečer. Opoldne pride k vodnjaku žena. Ne želi imeti stika z drugimi, osramočena je zaradi sebe in svojih dejanj. In tam sreča tujca, ne le tujca, migranta iz Judovske dežele. Ta migrant ji spregovori na dušo. Da ji vedeti, da je to, kar počne s svojim življenjem, narobe. Da bi lahko naredila iz sebe več. Da je kot božji otrok vredna več. Mora začeti bolj zaupati vase in v usmiljenje, ki prihaja od Boga. Če tega ni, potem smo kot človeštvo bolj bedni.

Tudi mi, bratje in sestre, naredimo podobno kot Samarijanka. Prosimo Jezusa, da nam da žive vode, tiste žive vode, ki jo dobimo zgolj pri njem. Čeprav ga ne moremo prejeti osebno, čeprav ga lahko obiščemo v cerkvah samo ob strogih varnostnih ukrepih, ga ne pozabimo! Izkoristimo ta čas in pobrskajmo po svoji notranjosti ter v njej najdimo Jezusa. Tisti izvir žive vode h kateremu se vračamo. Pa brez »koronavirusa« prosim.

Doniraj

7 KOMENTARJI

  1. Hvala za nagovor!
    Že kakšen teden razmišljam, da smo v tako hudi epidemiji egoizma, da je bil prav skrajni čas kdaj se bo nekaj zgodilo. Kot za neposlušne in pokvarjene Izraelce v času suženjstva, je tole tudi za nas odlična priložnost, da se zazremo vase in pomislimo, če s svojimi dejanji res slavimo našega vsemogočnega Boga. Jezus je prišel, da nas ozdravi in odreši, ampak ne bo nam tega silil, svoje slabosti in bolezni moramo sami prinesti predenj.

  2. Ob potezah škofov imam občutek, da je njihova vera v Božjo previdnost in varstvo, klonila pred medijskim ‘virusom’.
    Kje je njihova vera v odrešenjsko in ozdravljenjsko moč zakramentov?
    Krščanska razumnost je v zaupanju v Božjo previdnost, kar pa ne izključuje našega odgovornega ravnanja.

    • Meni se zdi njihova odločitev zelo na mestu. Tudi Jezus je rekel hudiču, ko ga je spodbujal naj se vrže s templja, ker ga bodo itak angeli rešili, da ne smeš preizkušati Boga. Mislim da časi niso primerni za brezbrižnost in da so nam dali škofje s tem zelo jasno sporočilo, da je stvar resna in da se ni za hecat. V Afriki so ljudje po več mesecev brez obhajila, bomo že preživeli. In to po mojem mnenju ni izraz premajhne vere v zakramente. Saj te ne ozdravi obhajilo, ampak Jezus sam.

      • “po več mesecev brez obhajila””

        clovek je clovek ze vsaj 200 000 let.. krščanstvo pa je 2000 let..
        obhajilo res ni potrebno, da bi clovek preživel..

      • Brezbrižnost je eno, panika in strah pa drugo.
        Prav zato njihove poteze ne moreno označiti kot boj proti skušnjavi, kot upor hudiču, prej kot padec ob skušnjavi ‘reši svoje življenje’. Njihova podoba se mi vedno bolj kaže kot podoba najemnikov, ki zapustijo čredo, ko se pojavi volk.
        Res je, da ozdravlja Kristus in to (tudi) po zakramentih, ki so znamenje Njegove prisotnosti. V nasprotnem primeru Kristjani niti ne potrebujemo zakramentov, kaj šele duhovnikov in škofov.
        Mogoče se pa celo pokaže, da je temu tako.

      • Kovač, zelo dobro ste povedali.

        Danes je vsak lahko DOMA – prisostvoval MAŠI iz Maribora, po RTV – 2. program.
        Maševal je škof, ki nam je poleg blagoslova podelil tudi DUHOVNO sv. obhajilo. V kriznih časih je to zelo dobro, ko bo čas virusa mimo, pa bomo lahko šli k maši tudi v cerkev.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime