Kristjani bi morali o Bogu govoriti manj lahkotno in samoumevno

POSLUŠAJ ČLANEK
Kratki in enoumni odgovori vedno naredijo vtis na poslušalce. Z neposrednostjo in spontanostjo se je v zgodovino zapisal tudi sv. Peter. Jezusov pogovor z učenci v Cezareji Filipovi, poln ugibanj in izmenjave ohlapnih mnenj o tem, kdo je Kristus, je sv. Peter zaključil s stavkom: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Ker nihče od apostolov ni ugovarjal, ali dodal kaj svojega, je Jezus pogovor, zapisan v današnjem evangeliju, sklenil z besedami: »Blagor ti Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter, Skala, in na tej sklali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.«

V nadaljevanju bomo vzeli pod drobnogled naravo Petrove izjave. Teološko gledano je bil njegov odgovor brezhiben, popoln; zanj osebno pa malo vreden, ker tega, kar je izjavil, sploh ni razumel, predvsem pa njegova ugotovitev, da je Kristus Mesija, ni vplivala na njegovo nadaljnje življenje. Peter ga je še naprej lomil – tako kot prej. Največji razkorak med besedami in dejanji je njegova zatajitev poznanstva z Jezusom in umik s križevega pota. Petra tudi ni bilo pod križem. Tam je bil od apostolov samo sv. Janez, ki ga Jezusova javna osramotitev ni zbegala. Janez je ljubil, zato je bil tam, kjer je bil tisti, ki ga je brezpogojno ljubil. Peter pa je očitno bolj računal, kot ljubil. A to je že moralna sodba. Najbolje je, da se ji odrečemo, ker ne vidimo v Petrovo srce. Preveč ceneno je razglabljati o tem, zakaj je Peter nekaj govoril in drugo delal. Kdo smo konec koncev mi, da bi smeli soditi o Petrovi morali. Moralne sodbe pripadajo Bogu, zato se jih ne smemo prilaščati.

Ljudje, ki so sami v grehih, in kdo od nas ni, se radi vzvišeno pohujšujejo na sosedi, politiki in drugimi javnimi osebami, ker po njihovi pavšalni oceni delajo drugače, kot govorijo. Vsi ti čistuni in pravičniki naj bi se raje ukvarjali s svojimi grehi, ker jim bo potem za zgražanje nad grehi drugih zmanjkalo časa.
Čeprav so Gospodova pota neizsledljiva, jih vendarle lahko najdemo z vero, ki mimo pojmov duhovno umeva tako tisto, kar je Božjega, kot tisto, kar je pristno človeškega.

Zazrimo se torej v naravo Petrove izjave. Govoril je o stvareh, ki niso izhajale iz njegovega duhovnega izkustva. Kajti reči, da je človek, Jezus iz Nazareta, Božji Sin, je tipična metafizična izjava. Ne gre za to, da bi bila izjava teološko sporna, pač pa smo do nje kritični, ker je bila prelahkotna. In te lahkotnosti in samoumevnosti govora o Bogu je med nami kristjani preveč, a se žal tega ne zavedamo.

Kritika vsevednega govorjenja o presežnih resničnostih najprej zadeva nas duhovnike. Na to nas opozarja Immanuel Kant (1724–1804) v svojem slovitem delu Kritika čistega uma (2. izdaja 1787). Kant je bil kristjan, a je bil kritičen do metafizike, ker je opazil, da metafizični nauk, ki se ukvarja s tremi velikimi temami – dušo, svetom in Bogom – ostaja pri pojmih. O vseh treh rečeh govorimo s pojmi, a pri tem mislimo, da govorimo o stvareh, kakršne so same na sebi. Ne razlikujemo torej med pojmi in realnostjo, ki je presežna in je pojmi ne morejo zaobjeti. Govoriti o presežnih resničnostih – duši, smislu sveta in o Bogu – s pojmi, je po Kantu neprimerno. A je vendar zelo priljubljeno – opozarja Kant, kajti ljudje po neki notranji potrebi samodejno tvorimo svojo lastno naravno religijo, nekakšno »natur« filozofijo in teologijo.

To, kar je rekel sv. Peter o Kristusu, je bila takšna »natur« ideologija. Peter je za svoje lastne miselne in duševne potrebe, kakršne imamo vsi, oblikoval svojo lastno sintezo. Vsi ljudje, in sv. Peter ni bil izjema, nezavedno tvorimo sestav, sistem; iščemo celoto vseh nam znanih prvin v naravi, družbi in psihi. Do te celote pa verujoči največkrat pridemo tako, da omenjene prvine –, ki so sad empiričnega izkustva, torej čutne zaznave –, preprosto povežemo z nesmrtnostjo, globljim smislom bivanja, z večnostjo ter Bogom in neumrljivo dušo. Sv. Peter se ni zavedal, kot se ne zavedamo mi, da je takšen sestav, ki elemente našega bivanja poveže v urejeno celoto, zgolj metafizika oziroma naravna religija, ker temelji na pojmih, ki seveda niso identični s stvarmi, kakršne so same na sebi. Med vero, ki temelji na pojmih, in dejansko vero je torej bistvena razlika.

Naravna ideologija kot sistem pojmov, je sod smodnika, vzrok nesporazumov in konfliktov, ker poenostavljeno mislimo, da je naš sistem resnica na sebi. In ker je to, kar opredelimo s pojmi, zunaj našega izkustva, zgolj nekaj intelegibilnega, obstoječega zgolj v umu, mi pa se tega ne zavedamo, imamo svojo resnico za ultimativno, za zadnjo in edino.

Gotovo je resnica samo ena, nikakor pa ta resnica ni identična z našim pojmovnim sestavom, z našo naravno ideologijo. To je zavedlo tudi sv. Petra, ki je občudoval svoj sistem pojmov. Mesija je bil namreč zanj samo pojem, ki mu ga je posredovala in oznanjala sinanoga. Nasprotno pa Mesija za Marijo, ki je ravno tako kot sv. Peter hodila v sinagogo, ni bil pojem, ampak duhovna resničnost. Če bi bil Petrov Mesija, Sin živega Boga, zanj kaj več kot pojem, potem ne bi pozneje, ne dolgo za dogodki pri Cezareji Filipovi, skupaj z apostoli Jezusa spraševal, kaj bodo imeli od tega, ker hodijo za njim. Isti Peter, ki je Kristusa opredelil teološko in metafizično pravilno, torej kot Božjega Sina, je temu istemu Božjemu Sinu zabrusil: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli?« (Mt 19,27).
Ljudje po neki notranji potrebi samodejno tvorimo svojo lastno naravno religijo, nekakšno »natur« filozofijo in teologijo.

V verovanju je vse preveč pojmovnega dojemanja presežnih resničnosti in manj pristnega duhovnega izkustva. Veliko vernikov je o sebi prepričanih, da so navadni in preprosti kristjani, zato je zanje Kantovo opozorilo o metafizični in pojmovni veri brezpredmetno. Toda prepričanje, da smo preproste duše, ki nas filozofija ne zanima, je lahko velika utvara. V na videz duhovni preproščini, ko se predajamo različnim pobožnostim, obiskujemo romarska središča itd., je veliko pojmovnih sestavov, zelo človeških razlag, ki ne temeljijo na veri, ampak jih narekuje potreba po naravni veri, potreba, da bi razbito notranjost in nepregledni zunanji svet nekako poenotili, sistematizirali, predvsem pa poenostavili, ga zaprli v svoje pojme, ga s tem udomačili in obvladali. Potem pa na to svoje spoznanje, na to svojo metafiziko, »udarili« še pečat Božjega in Marijinega.

Petrova vednost, da je Kristus Mesija in Božji Sin, je bila navidezna, kar je v svojem ponosu, ker je edini od apostolov povedal nekaj točnega, popolnoma spregledal. Kot je Kant s kritiko zmožnosti uma, ki misli, da z umom ustvarjenimi pojmi dojema Božje resničnosti, opozarjal vse iskreno misleče ljudi, je tudi Kristus sv. Petra obzirno prizemljil: Zavedaj se, da ti tega, kar si rekel o meni, nista razodela meso in kri, torej tvoj na izkustvo omejen um, marveč ti je bilo dano od zgoraj. Um je po Kantu vedno vezan na spoznanje, ki temelji na neposrednem čutnem zaznavanju, a se pri tem nevede pretvarja, kot da je od čutnega zaznavanja neodvisen, in si zato lahko umišlja pojme o presežnih resničnostih – duši, svetu in Bogu. In ko operira s pojmi, misli, da so ti pojmi tudi resničnosti  same na sebi. Iz tega, ko kdo ne razlikuje med pojmi in stvarmi na sebi, izhajajo stavki, kor na primer: Marija mi je rekla, Marija mi je naročila. Tako pojem, produkt naše misli, ki je vedno vezan na čutno zaznavanje, projiciramo v transcendenco, v duhovni prostor, ki pa seveda ni pojmovne narave. Um vidi le to, kar po lastni zasnovi proizvede sam, poudarja Kant. In dodaja, da o rečeh z umom spoznamo samo to, kar sami položimo vanje.

Namen tega kratkega razmisleka o tem, kako naj govorimo o nematerialnih resničnostih – duši, smislu sveta in o Bogu –, je  predvsem ta, da bi bili s Kantovo kritiko uma bolj kritični do pojmov, s katerimi govorimo o skrivnostih naše vere, da torej pojmi, ki jih imamo o teh resničnostih, niso že stvari same na sebi. Tega se je dobro zavedal sv. Pavel, ki je pred Damaskom doživel srečanje s Kristusom. O tem duhovnem izkustvu ni govoril s pojmi, kot sv. Peter pred Cezarejo Filipovo. Pomagal si je z drugimi izrazi, ki smo jih slišali v drugem berilu: »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota. Kdo je namreč spoznal Gospodov um?« (Rim 11,33–34).

Pozneje se tudi pri sv. Pavlu pojavijo teološki pojmi, a le zato, da je v navzkrižju krivih ver svoje živo izkustvo Kristusa ločil od zmot, torej od tistih opisov, ki niso izhajali iz duhovnega izkustva Boga, ampak iz gnostičnih in drugih naukov, iz »natur« metafizike in teologije, iz pojmov, ki so jih krivoverci vnašali v presežne resničnosti.

Čeprav so Gospodova pota neizsledljiva, kot pravi danes sv. Pavel, ta pota vendarle lahko najdemo, seveda ne s pojmi, temveč z vero, ki mimo pojmov duhovno umeva tako tisto, kar je Božjega, kot tisto, kar je pristno človeškega.

Vir: Immanuel Kant, Kritika čistega uma, Analecta 2019
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30