Kratka zgodovina domomržnje na Slovenskem: od kritične samorefleksije do samozaničevanja

dr. Vanja Kočevar
33

Po opredelitvi predmeta raziskave v prvem delu si oglejmo zelo površno skico historiata domomržnje. Kako se je slovenska samopodoba spremenila od časov vrhunca narodnega gibanja v drugi polovici 19. stoletja do globalizacije v zgodnjem 21. stoletju, nazorno pokaže primerjava dveh pesmi z enakim naslovom: Slovenec sem. Prvo je napisal Jakob Gomilšek in jo leta 1882 uglasbil Gustav Ipavec, drugo je leta 2005 posnel Miha Blažič alias N’toko. Razlika je precejšnja.

Od kritične samorefleksije do samozaničevanja

Čeprav je slovenska samozavest skozi čas drastično variirala in je naša skupnost zaradi svoje majhnosti že kdaj beležila malodušje ali narodno odpadništvo posameznikov, ki niso verjeli v slovenstvo, je domomržnja v slovenski zgodovini kakovostno nov in kronološko mlad pojav.

Slovenski očaki so skupnosti od nekdaj znali nameniti ostro kritiko, ko se jim je ta zdela potrebna. Primož Trubar je npr. v enem svojih pisem Adamu Bohoriču (1565), v katerem je obžaloval »bedno rovtarstvo«, razširjeno v svoji domovini, zapisal: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe.«

Posnetek komentarja dr. Vanje Kočevarja je na voljo na koncu prispevka.

Tudi Ivan Cankar ni štedil s kritikami na račun svojih rojakov in skoval dve od zbadljivk, s katerimi Slovenci še danes radi smešimo lastno licemerstvo – dolina Šentflorjanska in podredljivost – Hlapci. Jermanu, protagonistu Hlapcev, je v usta položil celo besede: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«

Vendar je zgornje besede v kontekstu pisateljevega časa treba razumeti kot politično satiro. Cankar je bil sicer goreč domoljub, pomislimo le na opis »raja pod Triglavom« v Kurentu. Naš največji pisatelj se tudi ni obotavljal napasti italijanskega imperializma, ko je ta pod krinko umetnosti stegoval svoje kremplje po slovenski zemlji (D’Annunzio).

Do velikih sprememb na področju odnosa do domovine in naroda je v delu kulturne elite naposled prišlo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Obrat najbolje ponazarjajo dobro znani stihi Tomaža Šalamuna: »Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu / dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike / O Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine« (Duma, 1964) in: »Utrudil sem se podobe svojega plemena / in se izselil« (Mrk, 1966). Vendar je novi svetovni nazor avantgarde sprva ostal na margini.

Domomržnja je v Sloveniji postala nekakšen žurnalistično-literarni topos zaničevanja vsega, kar je slovensko.

Od socialističnega domoljubja do postmodernistične domomržnje

Odnos marksizma do domoljubja bi sicer zaslužil poglobljeno razpravo, za kar pa pisec teh vrstici nikakor ni kompetenten. Zato povejmo le, da marksizem kot internacionalistična ideologija »buržoaznemu« patriotizmu ni naklonjen, poleg tega že v Komunističnem manifestu jasno piše, da »Delavec nima domovine«.

Domoljubna čustva komunističnim režimom sicer niso bila vselej tuja. Stalin je odpor proti nacistični agresiji na Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno namerno predstavil kot obrambo domovine in ne socializma. Tudi na Slovenskem je bilo domoljubje glavni mobilizacijski dejavnik za vstop v partizane, čeprav je Komunistična partija iskrena domoljubna čustva borcev večkrat perfidno zlorabila.

Mnogi od današnjih »ponosnih naslednikov Zveze komunistov«, ki so po osamosvojitvi privatizirali (pozitivno in negativno) dediščino narodno osvobodilnega boja, bi nekatere partizanske pesmi, ko bi jih poznali, po vsej verjetnosti kratko malo razglasili za »fašizem«.

Določeni verzi, kot sta npr.: »Hej tovariši pod orožjem vsi, tujec mora iz naše zemlje!«(Hej tovariši) in: »Fantje petnajst nas je, petnajst partizanov in njih je samo tristo, tristo ciganov!«(Obroč), so popolnoma nezdružljivi z današnjo politiko multikulturalizma, ki jo vodi tranzicijska levica.

Po drugi svetovni vojni je »ljudska« oblast nekakšno okrnjeno obliko slovenskega socialističnega patriotizma, torej »prizadevanja za družbeni in politični razvoj svojega naroda in priznavanje enakih pravic drugim narodom«, celo spodbujana.

Med tem je »nacionalizem« visoko kotiral na lestvici smrtnih grehov v socialistični družbi. Očitek »nacionalizma« je zato služil kot milejša oblika diskreditiranja od zmerjanja s »fašistom«. Kardelj je npr. Francetu Perovšku zaradi predlogov o televizijskem programu v slovenščini očital, da je »zagrizen slovenski nacionalist«.

Razmere so se spremenile konec osemdesetih, Slovence je za nekaj let zajel domoljubni val, ki je omogočil demokratizacijo in osamosvojitev. Vendar se je stara nomenklatura z nesluteno spretnostjo izvila iz Haronovega čolna, ki je na smetišče zgodovine odpeljal druge komunistične režime vzhodne Evrope.

Zameri, ki jo do slovenskega naroda goji začasno odstavljeni establišment prejšnjega režima, sta se konec devetdesetih let pridružila še preboj domomrzne avantgarde v mainstream ter prodor kulturnega marksizma z Zahoda.

Sklep

Domomržnja je v Sloveniji postala nekakšen žurnalistično-literarni topos zaničevanja vsega, kar je slovensko. Medtem ko Narobe Katoni v množičnih medijih ponavljajo svojo mantro: »Sloveniam esse delendam!« odnos tranzicijske levice do Slovencev najbolje opišejo verzi Bertolta Brechta iz njegove pesmi Die Lösung (Rešitev) o tem, kako si je ljudstvo zapravilo zaupanje oblasti: »Mar ne bi bilo preprosteje, ko bi vlada razpustila ljudstvo in si izvolila drugo?«

Domomržnja par excellence:

Učbeniški primer domomržnje predstavlja eden od »skečev« v oddaji »A si ti tud not padu?!«, ki jo je 2. junija 2008 predvajala televizija POP TV. Gostja oddaje »legendarna pesnica, pisateljica, strastna kadilka in ljubiteljica mačk« Svetlana Makarovič v studio na evtanazijo namreč pripelje »že skoraj mitološko, pa zelo pogosto žival« »slovenceljna«. »Skeč« gledalce med drugim poduči, da ima »slovencelj« rad zvonove, v nedeljo po maši pa pogosto zavije v oštarijo ali na volišče. Izvemo pa tudi, kaj v priročniku piše o tem, »kako ubiti slovenceljna«

To je pač humor, nas bo podučil nezmotljivi establišment. Vendar se ob tem pojavi vprašanje, ali bi bil to še humor, ko bi vlogo »slovenceljna« v skeču prevzel pripadnik katerega drugega naroda? Seveda ne! Domomrzneži bi nas v tem primeru prècej podučili, da so tovrstne žalitve najmanj sovražni govor, če že ne kar »fašizem«.

33 KOMENTARJI

  1. Kdor ne spoštuje svojo narodno kulturno bit, ne spoštuje samega sebe.

    Je kot izgubljen otrok, ki ga je zapustila mati.

    Manjka mu sonaravno, sostvarstveno ravnovesje in harmonija.
    Manjka varno sonaravno, sostvarstveno zavetje.

    • Vseeno je treba povedati, da je Tomaž Šalamun žid.

      In kako perfiden izliv zaničevanja Slovencev si je privoščil v tej svoji pesmi. Samo zamislite si, kakšen odziv bi bil, če bi Slovenec zapisal takšno satirično o židih.

      Hodil po zemlji sem Judovski in dobil čir na želodcu,
      dežela pohlepnih menjalcev denarja in njihovih nevrotičnih gospodinj,
      dežela izbranega nadljudstva, ki je križalo sina božjega,
      O Judje puhoglavi, prehlajeni morilci palestniskih otrok.

      Satira pač, za katero je bil Šalamun nagrajen z prešernovo nagrado.

      • Zelo dobro sem poznal njegovega očeta, zdravnika pediatra in res zaslužnega človeka, zato dobro vem, da je otroke vzgojil v domoljubne Slovence. Tomaž je hotel povedati le, da “takšne” Slovenije, kot je vladala v njegovem času, ne more spoštovati.

    • ozavestiti, dobro ste povedali.
      Levičarji so celo dajali Prešernove nagrade tem, ki so samehovali Slovence in domovino Slocenijo.
      Ali nagravžno in tudi kaznivo, da nekdo RAZTRGA SLOVENSKO ZASTAVO in za to početje, mu je Levica prisodila Prešernovo nagrado. Tako NE-kulturen je Levičar, vendar Prešeren bi se nad tem ZJOKAL in nikakor za tako dejanje, ne bi podeljeval nagrad.

  2. Če se načrtno uničuje pomen klasične družine (oče, mama, otroci) in se jo zamenja s homoseksualno ali enostarševsko družino in ji dodamo še enega ali več psov, ali če imamo “družine”, ki imajo namesto otrok samo pse, potem od take družine ne moramo pričakovati domoljubja, ker njihov dom ni dom ampak nekakšna praskupnost v “votlini” skupaj z živalmi, ki jo zamenjajo ko zmanjka resursov v okolici. Če k tej človeški žlobodri dodamo še kulturni marksizem, ki se od prvobitnega marksizma razlikuje po tem, da ni v ospredju delavec ampak “kulturnik”, ki ne dela ampak živi na račun drugih, potem se že jasneje izriše domomržnja. Za Slovenijo in večino zahodne Evrope je tudi značilno, da je domorodcev vedno manj, saj zadrogiranost, “kulturno” parazitiranje in lenoba, evropska LGBT epidemija in živali v stanovanju ne pripomorejo k nataliteti, torej je potreben uvoz delovne sile iz držav brez ženskih pravic in drugačnega nasilnega islamskega “marksizma”, to pa je pripeljalo do tega, da je že 40% prebivalcev v Evropi “tujcev”, ko bo ta številka dosegla 60%, pa bo klasične Evrope konec in kulturne marksiste ter prej omenjeno parazitsko druščino bodo po hitrem postopku “ukinili”. Bog je lahko samo eden, ker drugače nebi bil bog, le drugačno ime bomo potem izgovarjali, ve se katero.

  3. Splošno znano je, da precejšen del Slovencev ni dovolj sonaravno življenjsko vrednotno samozaveseten. To se nam pozna tako, da ne spoštujemo in ne cenimo to, kar imamo, ampak podcenjujemo:
    – Najlepšo naravo v Evropi, saj nam Evropa priznava uradno, da imamo najbolj biotsko raznovrstno pokrajino, česar pri drugih velikih ni.
    – Imamo lepo glasbo, ki je odsev lepot narave. Npr. Avseniki so uspeli na glasbenem področju v Evropi tako kot nihče iz držav bivše Jugoslavije, ne posamezniki in ne skupine.
    – Naši vrhunski pevski zbori dosegajo v zadnjih letih prva mesta na Zborovski Evroviziji Evrope in to s priredbami slovenskih ljudskih pesmi- leta 2017 je prvo mesto zasedel naš zbor Carmen manet in leta 2018 naš zbor Jazva tretje mesto.
    – Naši športniki kljub naši majhnosti, dosegajo neverjetne uspehe kot posamezniki in tudi kot ekipe: Npr: v zadnjih letih smo bili odbojkarski in rokometni prvaki ter košarkarski prvaki Evrope.
    – Imamo 4 krat višji standard kot Srbi in enkrat višjega kot Hrvati.
    – Na gospodarskem področju dosegamo velike uspehe, kar potrjuje naš obsežen izvoz, ki nas razvojno vleče naprej.
    – Seveda je dosežkov na različnih področjih zelo veliko. Skratka, zmoremo vse, če le hočemo in se prav organiziramo.
    Skratka, če ne spoštujemo in ne negujemo svojo sonaravne zakonitosti in vrednote, svojo sonaravno kulturno bit, nismo življenjsko in zdravorazumsko vrednotno samozavestni, kar se nam potem v negativnem smislu pozna na mnogih področjih

    • Strinjam se,da sta nam najlepšo glasbo po kateri nas poznajo tudi v tujini podarila brata Slavko Avsenik in njegov brat Vilko Ovsenik.Se mi je,se nam je,pod Grossgloknerjem zgodilo tudi to,da je v kočo prišla glasbena skupina in začela igrati AVSENIKOVE,jaz,mi pa na te melodije začeli peti v našem SLOVENSKEM JEZIKU,ko so me,nas vprašali od kod pa si,ste,sem,so vsi z mano vred odgovorili,da sem,so iz SLOVENIJE.
      Pa tudi to,da so tudi meni na čast,ker sem SLOVENEC,tudi v eni izmed bivših republik skupne države zaigrali,AVSENIKOVO GOLICO in VEČER NA ROBLEKU.

  4. Svetlana Makarović ne spoštuje Slovenije.
    Ona spoštuje le privilegirano pokojnino.
    Ni edina takšna.
    Žalostno je, da se denar davkoplačevalk in davkoplačevalcev namenja za pokojnine oseb, ki države sploh ne cenijo , da bi pa bila mera zvrhana, so še brez delovne dobe .

  5. MSM in leva opozicija niso od marca lani izrekli ali pripravili niti ene vzpodbude vladi pa karkoli je naredila ! Vladi, ki se bori za konec epidemije, za Slovenijo, Slovence in vse državljane !
    Da bi bilo kaj drugače glede domoljubja, niti slučajno !
    Zakaj ne ? Ker MSM in levica delujejo v smeri zamenjave Slovencev s priseljenci od vsepovsod…Domoljubje bi ta proces zaviralo….
    In kaj je cilj MSM in levice ? Vladati, biti na oblasti, deliti proračun in javni denar svojim volilcem, utrjevati monopole na račun peščice delavnih domorodcev ! To itak delajo že od leta 1941 dalje !
    To je edini cilj levice, edini cilj komunistov, biti na oblasti ! Vladati !
    KOMU ? Jim je povsem vseeno ! Važno da vladajo, še veliko laže če ni veliko domoljubov, potem je toliko bolj enostavno.
    Levici je vseeno, če vladajo priseljencem ! V to smer delajo čisto vse !
    Ker vedo, da jih domoljubi ne bodo več volili ! Nikdar več, zato so morali najti alternativo ! Morajo tolči po domoljubju in lagati priseljencem, dokler jih ti neizvolijo..Oboje izjemno dobro obvladajo !

    • LJUBLJANA, točno tako.
      Kot je povedal g. Simič, je lahko samo govoriti kako je vse narobe, problem je v tem, da s strani opozicije ni n i k o l i nobenega konstruktivnega predloga. Samo udrihanje po vsem in po vseh v koaliciji. Kje pa so predlogi? Ta protijanša histerija se je izpela in ostalo je samo prazno cepetanje burek koalicije.
      Najboljša je bila Bratuškova, ki je povedala v DZ, da je JJ v obdobju svojega vladanja 2008, pokojnine znižal za 25.000 %. In ta “kvaliteta” je bila nekje na ministrstvu za finance. Ni čudno, če smo v njeni vladavini vrgli v banke 5 milijard.

  6. Naso preteklost, zgodovino je treba ovrednotitit na novo in povdariti tisto pot, ki je končno omogočila nastanek lastne države. To smo dolžni našim prednikom in tudi bodočim rodovom.
    Samo zavedanje pomembnosti naše biti bo lahko kljubovalo prehodnim odklonom današnjega časa. Brez konsenza to ni mogoče. Drugače pa bomo kot list v vetru.

  7. Raz-družinjenje in raz-domovinjenje sta dva opazna in porazna regresivna pojava v naši in evropski sodobni družbi, ki sta posledici potrošniškega in multi-kulturnega kolektivnega globalizma ter obenem ekstremno egocentričnega in narcisoidnega individualizma.
    Neposredna posledica zavestnega in načrtnega zasmehovanja in vztrajnega notranjega razdiranja klasične družine kot naravne temeljne družbene celice ter posledično prav tako zavestnega in načrtnega zasmehovanja in razvrednotenja pojmov narod, nacija, domovina, domoljubje … je tudi vse slabši in mestoma celo vse bolj zavestno sovražni odnos do nacionalne in splošne kulture, prevladujoče religije, nacionalne zgodovine, umetnosti, etnološkega izročila, zgodovine, kulturne in narodopisne dediščine …
    Kar vse skušajo destruktivni medijski dreserji javnega mnenja in novo-komponirani lažni preroki z virtualnih “spletnih prižnic” našega časa nadomeščati z vsesplošnim in neotipljivim vsiljenim svetovljanstvom, vsesplošnim in neotipljivim vsiljenim multi-kulturalizmom, z vsiljeno ideologijo spolov in “svobodnih” življenjskih stilov LGBTQ+ gibanj, s populističnimi “new age” modami, trendi, zapovedmi in prepovedmi, ki želijo biti eno samo sporočilo novodobne “religije brezverstva”, zapovedane diametralne civilizacijske drugačnosti, zapovedane ne-nravnosti in ne-naravnosti, zapovedanega negiranja in upora proti vsem pojavnim dosežkom in nasledkom dragocenih izročil evropske civilizacije, krščanstva, zgodovinskih odkritij v evropski znanosti, filozofiji, etiki …
    Žal gre za globalen oz. vsaj vseevropski in evro-atlantski pojav, ki ima v okoliščinah slovenske “majhnosti” in vsakršne nacionalne in državne nedozorelosti lahko le še dodatne negativne posledice. Še posebej, kadar ga z veseljem populistično zlorabljajo posamezne anarhistične politične stranke in anarhistična družbena gibanja.

  8. Kraševka in še kdo: Nosečniški trebuh skozi strgano zastavo Slovenije je provokativno sporočilo Slovencem oz. Slovenkam, zakaj se odpovedujete rojstvom in preko tega, svoji naciji in državi. V Prešernovem času so imele družine do deset in več otrok različnih narodnosti na tleh sedanje Slovenije. Okrog nas jih je v dvanajstih hišah pet, od tega dva hrvaškega porekla z obnašanjskimi navadami tega prepotentnega naroda. Vse hiše, ki se izpraznijo, zasedejo Šiptarji, ki trebuhe svojih žena lahko simbolično ovijejo v rdečo zastavo s celim črnim orlom. To sporoča prejemnica nagrade Prešernovega sklada. Kljub temu, da nismo na hribovskih kmetijah, pa je kar nekaj samskih fantov od 35 do 40 let starosti.

    • Ali ne bi raje dobili drugega načina, za vspodbujanje rojstev, kot pa RAZTRGATI zastave?
      Kakor koli obrnem je to narobe.

      Sicer pa spodbujam prizadevanje, za pomoč družinam, da bi bile pripravljene imeti več otrok.
      Trgati našega SOMBOLA in zastave, ki je za Slovence sveta, pa OBSOJAM in ne bi nokoli tega nagradila.

      • Kraševka, biljan – Ne odobravam trganja zastave seveda, ampak sem mislil, da je možna alternativna razlaga, tega kar je umetnica želela sporočiti. Ali pa morda, da ob vsem patriotizmu, Slovenija slabo poskrbi za prosperiteto in priložnosti najmlajših, mladih? Da se jih rojeva v neperspektivnost? To bi tudi lahko bilo sporočilo. Ne vem če je nosečniški trebuh ravno povezan s smešenjem pomena družine, tistih, ki opozarjajo na družinsko politiko itd. V bistvu glede sporočila umetnice niti ni bilo kakšne debate, so se ljudje v to poglobili, je umetnica pojasnila svoje vzroke?

      • Kraševka, se strinjam.
        Še vedno pa ne razberem iz tega štrlečega trebuha iz zastave – kulture.
        Le kakšna bi bila razlaga za dobitnico nagrade, ki je dojila psa? Vspodbujanje dojenja psov? Kje pa je tukaj kultura?

  9. Z ženo sva sinoči štela, da se dnevno sprehodi mimo nas v obe smeri nad 30 psov vseh pasem na jutranjo in večerno potrebo. Ponovno po nevzgojenosti izstopa pes hrvaške “arijske” družine z njihovo potuhnjeno prepotentostjo, ki oblaja vsakega mimoidočega in vsa bloj hrupna vozila. . Policija? Kot, da je RV Milicija.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime