Krasni levi svét ali krasni levi svèt RTV Slovenija

Če odpremo Slovar slovenskega knjižnega jezika na portalu Fran.si, lahko ugotovimo, da ima beseda svet kar tri pomene. In če za potrebe tega članka izpustimo tisto tretjo različico, ki ima veliko opraviti z danes že na žalost pozabljeno eshatološko-presežno govorico, lahko ugotovimo, da je slovenski politični nadstavbi očitno uspelo zasesti oba pojma, ki se med seboj razlikujeta samo z drugače obrnjeno strešico na črki e. Le da je morda malce težko ugotoviti, kaj je prišlo prej: levi svèt RTV ali pač levi svét, ki je tako značilen za moderno slovensko družbo.

Prav nasprotno, zdi se, da je dogajanje ob imenovanju zadnjih članov Sveta RTV Slovenija samo dokončno potrdilo stanje, ki se je v širši slovenski družbi intenzivno kuhalo praktično od velike krize l. 2008 oz. od časov, ko je Borut Pahor kot predsednik krizne vlade s svojo levo-sredinsko politiko doživel usodni neuspeh pri odgovoru na vseobsegajoče izzive takratnega časa in kmalu nato ''pobegnil'' na uspehov mnogo bolj polno mesto predsednika republike.

Dogajanje na RTV Slovenija, kjer ravnotežje iz dobro utrjenih levih kolesnic lahko podere že delovanje treh ali štirih izstopajočih ne-levo usmerjenih novinarjev, ki ga je sedaj kronal še za slovenske razmere izrazito sredinsko usmerjeni direktor, nam pravzaprav pove, kakšni hudi levičarski politizaciji pod pretvezo t. i. ''neodvisnosti'' smo bili na nacionalki priča v zadnjem desetletju.

S tem pa smo že prišli do vprašanja, ki smo si ga postavili v uvodu. Kaj je bilo prej, kura ali jajce, oz. levi svèt ali levi svét? Kako smo lahko prišli do situacije, da imamo na nacionalki takšne 'družbeno-politične' delavce, ki svoje agitatorske narave – ta z načeli profesionalnega novinarskega dela nima ničesar skupnega – sploh ne zaznajo kot nekaj spornega?

Zdi se, da slovenska privilegirana novinarska srenja vedno bolj drsi v svoj lasten t. i. 'echo chamber' oz. odmevno komoro, kjer vidi le sebe, v velikem delu svojega ciljnega občinstva pa prepoznava neuke, nerazgledane, ''neumne'' sodržavljane, ki jih mora razsvetliti in ki se morajo posledično novinarskem vrhu molče klanjati.

To je lepo pokazala zadnja izjava znanega komika Saša Hribarja v intervjuju za časopis Delo, češ: ''Desničarski bog se manifestira v programskem svetu.'' Toda to miselnost, ki jo je g. Hribar povedal na glas, smo v Sloveniji imeli že vse poosamosvojitveno obdobje. Američani so leta 2016 imeli Hillary Clinton in njene t. i. 'deplorables' (slo: obupanci), ki so povzročili pravi medijski vihar v takratni predsedniški tekmi, medtem ko je slovenska novinarka (!) Ranka Ivelja že leta 2011 skovala zmerljivko 'katoliban', ki je od takrat v levi kolumnistični ter civilnodružbeni sferi postala že udomačena. Očitno smo vsaj na enem področju prehiteli Zahodne progresivce.

RTV danes deluje kot eno zadnjih zatočišč novinarskega kadra, ki ob vse bolj hirajočih medijih izgublja možnosti za zaposlitev

Nacionalka kot nacionalno gojišče in zatočišče levega novinarskega kadra

Da bi v polnosti razumeli razmere, ki smo jim v teh dnevih ter pravzaprav že mesecih priča, moramo razumeti spremembe, ki so se v preteklem desetletju zgodile v slovenskem novinarstvu. RTV danes deluje kot eno zadnjih zatočišč novinarskega kadra, ki ob vse bolj hirajočih medijih (zgodbe o hiranju Večera so le vrh ledene gore) izgublja možnosti za zaposlitev. Mladi novinarji so obsojeni na prekariat, starejši pa se soočajo z izgubo privilegijev nekdaj tako čislanega ter pravzaprav elitnega poklica. Trdno zasidranje na javnem zavodu RTV oz., če uporabimo starejšim zelo znano izposojenko iz drugih časov – 'uhljebljenje', za številne predstavlja temeljno razrešitev njihovega ne samo mentalnega, ampak bistveno bolj usodno – materialnega preživetja.

Toda še več: zaposlitev na RTV-ju ima še eno prednost; namreč, če si dovolj ''njihov'' oz. ''naš'', imaš lahko garantirano vstopnico neposredno za poslansko mesto v državnem zboru, ob čemer si obubožani novinar z nekajletno poslansko plačo bistveno izboljša svoj materialni položaj ali celo reši življenjsko eksistenco.

Manifestacija vzklika kolesarskih protestnikov: "RTV je naša!"

Ta nonšalantnost slovenskih novinarskih ''bubregov'', ki lepo uživajo v loju nacionalke, pride toliko bolj do izraza, ko pogledamo sestavo Sveta RTV po novem zakonu, ki je tudi nadzorni organ poslovanja Radiotelevizije. Finančni vidik poslovanja očitno novih svétnikov ne skrbi, glede na to, da med njimi ni nobenega z ekonomsko-finančnimi izkušnjami vodenja primerljivih zavodov. No, če iz denarnic nič hudega slutečih davkoplačevalcev brez kakršne koli odgovornosti vsak mesec izpuliš harač v višini 12,75 evra, potem tukaj že ni večjih težav.

Redki opazovalci vseeno opozarjajo, da gre pri problematiki slovenske RTV za bistveno globlje težave, ki so v svojem bistvu predvsem družbene narave. Kot v svoji seriji kolumn ter intervjujev opozarja prodorni komentator Andrej Capobianco, se soočamo z resno težavo: ''Če se desni gledalci ne prepoznajo v javni RTV in je nimajo za kredibilen vir informacij, to ni le njihov problem. To je težava za verodostojnost RTV in resen problem za demokracijo v Sloveniji.''

Tu slej ko prej ne gre samo za to, katera verska skupnost bo iz reprezentativnega vidika imela svoje predstavnike v novem Svetu RTV. Kot tudi ne gre za to, da bi bilo treba, kot trdi še eden izmed številnih že nekdanjih vplivnih novinarskih prvo-kategornikov, ''Pričevalce ukiniti''. Gre preprosto za to, da javni zavod, ki je vse bolj namenjen ohranjanju že (pre)dolgo zatečenega stanja v slovenskem novinarstvu (ter posredno politiki), ob čemer vse poteka na davkoplačevalske stroške ter ob odsotnosti minimalnih standardov zavezanosti k objektivnosti, več kot očitno po hitrem postopku med ljudmi izgublja neko širšo javno legitimiteto in vedno bolj postaja le sam sebi namen.

Tega se naši novinarski kruhoborci na žalost ne zavedajo. Vedno bolj očitnih težav slovenskih medijev ter novinarskega poklica, ki, tako se zdi, sedaj kričijo že iz vsakega drugega članka mainstream trobil, preprosto ne bodo zmogli rešiti na hrbtu nacionalne RTV. Navsezadnje se vsi strinjamo, da naj bi javna ter neodvisna in skrajno profesionalna RTV bila temelj demokratične, pluralne ureditve vsake moderne družbe.