Kraljica Elizabeta II. – Arthur Pan

Vstopil je v svojo pisarno zelo razburjen.

Zelo razburjen.

Razburjen do te mere, da je med hojo celo nekoliko premikal roki in mu tako nista viseli ob telesu nemočno spuščeni, kot premočena krila kakega ptiča.

Prvi hip je hotel celo zaloputniti z vrati, pa si je nato premislil. Če namreč zapre vrata, jih bo, ko bo hotel iti ven, moral spet odpreti. To pa je že preveč. Za en dan. Poleg tega je rad vztrajal pri svojih odločitvah. Če torej zapre vrata in vztraja pri odločitvi, kaj naj stori, ko bo konec službe? Odpre okno in odleti? A mu niso prav s tem grozili, ko se je ugnezdil v tej pisarni? Da bo kmalu odletel! Da bo odletel, če ne bo …

Glava ga je zabolela. Kar se je zgodilo vsakič, kadar sta mu skoznjo šinili več kot dve misli v hitrem sosledju. Ne velikokrat torej. Danes pa že drugič!