Kraljevo sporočilo

Ko so se Jezus in učenci približali Jeruzalemu in prišli do Betfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni.« Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. ''Pripeljala sta oslico /…/ in Jezusu je sedel gor. Pred tem je učencem naročil: 'Če bodo spraševali, kaj se dogaja, povejte, da njihov kralj, ki jezdi na oslici, prihaja v Jeruzalem' '' (prim. Jn 21,1–7).

Jezus hoče, da v njem, ki jezdi na oslici, vidijo kralja, ki je istoveten s kraljem, ki ga je napovedal starozavezni prerok. Lahko si predstavljamo, da nikomur ni bilo jasno, kaj hoče Jezus z vsem tem povedati.

Po eni strani je res dajal vtis, da povsem ustreza takratnim predstavam o kralju, toda po drugi strani ni z ničemer pokazal, da se je napotil v Jeruzalem z resnim namenom, da prevzame kraljevsko oblast.

Kajti ni bil oborožen in ni imel oboroženega spremstva, ki bi zasedlo strateške točke in prevzelo efektivno oblast. Ljudje so bili zmedeni, a so ga na cvetno nedeljo vseeno pozdravljali kot kralja. Z vzklikanjem Hozana Davidovemu sinu so mu izrazili lojalnost in mu s tem neformalno ponudili kraljevsko oblast.

Jezus je nekako potrdil, da je kralj, ni pa jim jasno povedal, kaj s tem misli. Tudi to je bil razlog, da so ga nekaj dni pozneje kot kralja zavrnili in se s kričanjem Križaj ga, križaj ga, obrnili proti njemu.

Kakšen kralj je to?

Sprašujemo se, zakaj Jezus ni bil bolj jasen, zakaj ni o sebi kot kralju govoril bolj natančno. Gotovo se je zavedal, da razlaga, kdo je, sploh ni bila možna. Ljudje niso bili ne pripravljeni ne zmožni razumeti, kaj s svojim prihodom v Jeruzalem naznanja, za kakšno dejanje gre. Žal ni danes nič drugače.

Kako se danes odvija pogovor o dobrem in poštenem vladarju ter o urejeni družbi? In še težje vprašanje, ali se kdo vpraša, kakšen je sploh lahko domet katerekoli oblasti in družbene ureditve? Kaj lahko od oblasti na tem svetu pričakujemo?

Ta vprašanja kažejo, da diskusija o vladarju in družbenem redu na neki točki preide na duhovno raven. Tu pa sem nam jasnost razmisleka razblini. In sredi te zamegljenosti Jezus razodeva dvoje: prvič, naravo svojega kraljestva in sebe kot kralja tega kraljestva in drugič, kje so meje družbe, ki jo lahko ljudje ustvarimo.

Pojdimo po vrsti. Eni prisegajo na demokracijo, drugi na monarhijo. Prvi hip je videti, da je to, o čemer govorim, povsem politična tema, ki ne gre v kontekst cvetne nedelje. V resnici je to globoko duhovno vprašanje. Prvi, ki je vprašanje družbe in vladarja postavil na duhovno raven, je bil Platon in za njim Kristus. Njuni sporočili sta povsem identični.

Platon - duhovna osebnost

Splošno prepričanje o Platonu je, da je bil filozof. O tem, da je bil filozof, seveda ni nobenega dvoma, vendar ni bil filozof v današnjem pomenu besede, pač pa je bil Platon duhovna osebnost, obdarjen z mističnim zrenjem.

Filozofija namreč pomeni ljubezen do modrosti. Toda Platon ni imel v mislih modrosti, do katere pridemo z diskurzivnim postopkom, kot je to značilno za Descartesa, Kanta, Hegla in veliko večino filozofov moderne dobe. Platon je bil učitelj modrosti v svetopisemskem pomenu besede, zato so ga imeli za svojega učitelja cerkveni očetje prvih stoletij.

Zaradi ljubezni do modrosti je Platon stal zunaj grške mitologije, pa tudi zunaj duha klasične grške tragedije in grške epske poezije. Bil je velik kritik vsega tega. Vse to ni bilo duhovno obzorje njegovega razmišljanja in duhovnosti.

Po vzoru svojega učitelja Sokrata je Platon stal tudi zunaj grške družbe, prav tako kot Kristus. Zato je razumljivo, da je bil Sokrat usmrčen iz povsem istih razlogov kot Kristus. Sokrat in Kristus množicam nikoli nista mogla ničesar resnega in globokega dopovedati.

Platon v svoji Politeji izreka globoko nezaupanje v mnenje množic (prim. str. 1136) in pravi, da množica ni sposobna in ni pripravljena navajati nobene logične utemeljitve, zakaj je kaj dobro in prav. Utemeljitve množic so vedno smešne, pravi Platon (prim. str. 1145). Z drugo besedo: demokracija, ki bi ljudi vodila k polnemu smislu življenja, ni možna.

Platon se s svojimi učenci sprašuje, ali je mogoče najti bogatega in plemenitega človeka lepega videza, monarha, ki bi uresničil lik dobrega vladarja. Najti ga je sicer mogoče, toda ko takšen človek pride na oblast, pravi Platon, ga prevzame neuresničljivo upanje, ko o sebi misli, da je dovolj sposoben, da v svoje roke vzame politične zadeve Grkov in barbarov. Ali ni vedno tako, nadaljuje Platon, da se takšen človek prej ali slej dvigne nad druge, se izgubi v pretvarjanju, igri videzov in prazni domišljavosti.

Vsake sanje o urejeni in varni družbi so prazne. Na tem svetu se takšne družbe ne da uresničiti. To je bil razlog, zakaj Kristus ni imel nobenega družbenega programa.

Ko Platon izrazi dvom, da bi si ljudstvo lahko vladalo samo prek svojih izvoljenih zastopnikov, in ko opusti misel, da bi kak plemenit posameznik lahko kljuboval zakonitostim oblastnih razmerij in delal v blagor vsem, se z učenci posveti razmisleku o čuvarjih polisa. Ali je vendar mogoče vzgojiti elito krepostnih ljudi, čuvarje polisa, ki bodo vladali v dobro vseh in obenem zagotavljali varnost pred notranjimi zločinci in zunanjimi sovražniki?

Platon z učenci na dolgo razpravlja, kako vzgojiti prave voditelje. Ko končno pridejo do vzorca, kako oblikovati čuvarje polisa, ki bodo zagotovili pravičnost ter notranjo in zunanjo trdnost polisa, ga učenci, že nekoliko neučakani, končno vprašajo, kdaj bodo vzorec, ki so ga v razpravi oblikovali, začeli uresničevati.

Platon jim je odgovoril, česar niso pričakovali in česar si niso želeli slišati: »Samo zaradi vzorca smo raziskovali to. /…/ Tega pač nismo raziskovali zato, da bi dokazali, da to lahko nastane« (str. 1129). Ali drugače: vsake sanje o urejeni in varni družbi so prazne. Na tem svetu se takšne družbe ne da uresničiti. To je bil razlog, zakaj Kristus ni imel nobenega družbenega programa.

Zakonitosti tega sveta so takšne, »da v politiki tako rekoč nihče ne dela nič pametnega in da ne obstaja zaveznik, s katerim bi kdo lahko šel na pomoč pravici in bi se pri tem sam rešil, ampak da je v politiki tako, kot bi človek padel med zveri, ker noče skupaj z njimi ravnati krivično, ni pa se kot posameznik sposoben upreti vsem zverem, saj bi ga uničile, preden bi lahko kaj koristil polisu in prijateljem …« (str. 1147).

Hrepenenje je temeljna duhovna drža krščanskega verovanja, ki jo pooseblja Marija.

Če je na tem svetu tako, kot spoznava Platon, kaj nam preostane? Platon odgovarja: »Značilnost filozofov (duhovnih ljudi) je, da vedno hrepenijo po nauku, ki bi jim razkril tisto Bitnost, ki večno biva in ne blodi, ker bi bila podvržena nastajanju in propadu« (str. 1138).

Platon je s tem uvidom temeljno zaznamoval krščanski pogled na svet, ki ni v snovanju velikih družbenih modelov, temveč v hrepenenju. Hrepenenje je temeljna duhovna drža krščanskega verovanja, ki jo pooseblja Marija. Polis, o katerem sanjamo, ne obstaja nikjer na svetu, pravi Platon. Njegov vzorec je na nebu, v Bogu, in sicer za tistega, ki ga hoče gledati, in s tem ko ga gleda, utemeljuje samega sebe (prim. 1229).

Jezusovo sporočilo

Jezus je na cvetno nedeljo vkorakal v Jeruzalem kot kralj, da bi razgalil in ovrgel zemeljski mit večnega mesta in zemeljski mit pravičnega vladarja in pokazal na novi Jeruzalem, katerega kralj bo postal z vstajenjem od mrtvih. Njegova trnjeva krona je razkrila ničnost vseh zemeljskih kron. Njegov s krvjo oškropljeni kraljevski plašč je razodel, da so vsi vladarji v resnici nagi, ker nikoli niso to, kar mislijo da so.

To ne pomeni, da Jeruzalem, zidan na kamnu, nima nobenega pomena, to ne pomeni, da je vseeno ali imamo dobro ali slabo oblast, pomeni pa, naj naše hrepenenje sega daleč prek vsega, kar lahko naredimo z lastnimi rokami, daleč prek tega, kar nam lahko zagotovijo kronane glave.

Duhovno hrepenenje je kritika tiste sodobne umetnosti, ki se izživlja v kritiki družbe in oblasti. Hrepenenje, ki ga je v naše duše položil Kristus, se ne ustavlja v brezplodni družbeni kritiki, ampak navezuje srce na resničnost, ki vse to neskončno presega.

Ne presegamo se z voljo, kot so za Schopenhauerjem mislili Nietzsche, Jug, Bartol, ampak se presegamo s hrepenenjem. Po meri hrepenenja pa se nam podarja Kristus in skrivnost njegovega kraljestva.

Hrepenenje ustvarja v naših mislih, čustvih in volji duhovni prostor, ki ga lahko napolni Bog. Kdor v sebi nima hrepenenja po večni Bitnosti (prim. str. 1138), kot pravi Platon, hrepenenja po Očetovem naročju, ne more razumeti ne sebe ne družbe ne večnih resničnosti.

S hrepenenjem, v katerega vstopa milost, Božje usmiljenje in Božja tolažba prehajamo skozi trpljenje in smrt v slavo vstajenja.