Kot mesto, ki stoji na gori, odprto, gostoljubno in solidarno

vir: freepik.com

Dragi bratje in sestre, dober dan! S praznikom Gospodovega krsta, ki smo ga obhajali prejšnjo nedeljo, smo vstopili v bogoslužni čas, ki se imenuje »navadni« (čas med letom). Na to drugo nedeljo nam evangelij predstavlja prizor srečanja med Jezusom in Janezom Krstnikom pri reki Jordan. Tisti, ki to pripoveduje, je očividec, torej Janez Evangelist, ki je bil, preden je postal Jezusov učenec, Janezov, in sicer skupaj s svojim bratom Jakobom kakor tudi s Simonom in Andrejem. Vsi so bili iz Galileje in so bili ribiči. Krstnik torej vidi Jezusa, ki prihaja pomešan med množico, in navdihnjen od zgoraj prepozna v Njem poslanega od Boga. Zaradi tega pokaže nanj s temi besedami: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29).

Glagol, ki ga prevajamo z ‘odjemlje, odjemlje greh’, dobesedno pomeni, ‘dvigniti’, ‘vzeti nase’. Jezus je prišel na svet z zelo jasnim poslanstvom, da bi ga osvobodil sužnosti greha tako, da bi si naložil krivde človeštva. Na kakšen način? Da ga ljubi. Ni drugega načina, s katerim se premaga zlo in greh, kot z ljubeznijo, ki pripelje do darovanja lastnega življenja za druge. V pričevanju Janeza Krstnika ima Jezus poteze Gospodovega služabnika, ki je ‘nosil naše trpljenje, ki si je naložil naše bolečine’ (Iz 53,4), vse do smrti na križu. On je resnično velikonočno jagnje, ki se potopi v reko našega greha, da nas očisti.

Toda ogromno gmoto zla si je naložila in odnesla proč slabotna in krhka stvarca, ki je simbol poslušnosti, učljivosti in nezaščitene ljubezni.

Krstnik pred sabo vidi človeka, ki se je postavil v vrsto z grešniki, da bi bil krščen, čeprav tega ni potreboval. Človeka, ki ga je Bog poslal na svet kot zaklano jagnje. V Novi zavezi se beseda ‘jagnje’ večkrat pojavi in vsakič v povezavi z Jezusom. Ta podoba jagnjeta lahko preseneti, saj je namreč žival, za katero ni značilno, da bi bila močna in krepka in bi si lahko na lastna ramena naložila tako težko breme. Toda ogromno gmoto zla si je naložila in odnesla proč slabotna in krhka stvarca, ki je simbol poslušnosti, učljivosti in nezaščitene ljubezni in je prišla vse do darovanja samega sebe. Takšen je Jezus, je kot jagnje. Jagnje ni gospodovalno, temveč je učljivo, ni napadalno, temveč miroljubno, če ga kdo napade, ne pokaže krempljev ali zob, temveč krotko vse prenaša.

Kristjani moramo delati to, da namesto zlohotnosti postavimo nedolžnost, namesto moči ljubezen, namesto napuha ponižnost, namesto ugleda služenje.

Kaj torej pomeni za Cerkev, za nas danes, da smo učenci Jezusa, Božjega Jagnjeta? Pomeni, da namesto zlohotnosti postavimo nedolžnost, namesto moči ljubezen, namesto napuha ponižnost, namesto ugleda služenje. Zajetno delo torej. Kristjani moramo delati to, da namesto zlohotnosti postavimo nedolžnost, namesto moči ljubezen, namesto napuha ponižnost, namesto ugleda služenje. Biti Jagnjetovi učenci ne pomeni živeti kot ‘oblegano mesto’, temveč kot mesto, ki stoji na gori, odprto, gostoljubno in solidarno. To pomeni, da ne zavzamemo drže zaprtosti, temveč predlagamo evangelij vsem in pričujemo s svojim življenjem, da nas hoja za Jezusom osvobaja in napravlja bolj vesele.

(Papež Frančišek, Angel Gospodov, 19. januar 2014)

1 komentar

Komentiraj