Kosovel, strašnega začetek in koronavirus

“O Bog, usmili se moje praznote!
Široko razstrtih, sivih dni,
teh široko upajočih oči,
o Bog, usmili se naše samote!”

V svojem presunljivo napetem ustvarjalnem delu tako prosi Srečko Kosovel. V Psalmu; z besedami, ki globoko odzvanjajo občutje našega časa pozne jeseni, časa, ko nas v tok misli brž ujamejo brezdanje meglice, razstrte pod nevidnim nebom, ali gniloba mehkega listja na gozdnih poteh. Čas je za spraševanje o minljivosti in smislu, o vrednotah, ki kraljujejo v našem nezavednem in čas, v katerem imamo priložnost pustiti umreti in zgniti trhlim, slabim navadam ter se roditi v novega človeka.

Kontemplacija naše osebnosti in družbe je toliko bolj potrebna v krizi, v kateri smo se znašli in nas je razgalila do kosti, razkrila ves naš materializem in usmerjenost k zemeljskemu. “Talci vidnega” bi nas poimenoval Evgen Bavčar. Kot bi postopoma iz platonskega erosa, dvigovanja iz temačne jame proti svetlobi Resnice vedno bolj padali nazaj v svet senc, golega razumarstva in iluzij, dasiravno podprt z grafi in duhomornim racionalizmom. Še zdaleč ne želim zmanjševati pomena znanosti, a tudi v njej se vse prepogosto izgubi višji namen spoznavanja nedoumljivega, pretanjenega stvariteljskega načrta. Prehitro je ugrabljena in zreducirana na samozadostno nečimrnost, kot bi bila namen sami sebi.

Klic po višjem in globljem pa v vsakem posamezniku vendarle ostaja nedotaknjen in močan. Enako močne se zdijo iluzije, ki s svojo debelo prevleko v hipu prekrijejo zavest in jo obkolijo z lažnimi zrcali. Namesto da bi se v svojem iskanju namenili proti idealu ali proti stiski in trpljenju sočloveka, se obrnemo sami vase, kar nas privede do prevlade čiste subjektivnosti, egoizma in relativizma, ki smo mu priča danes ter se širi prek raznih družbenih skupin.

Tudi v umetnosti je umanjkanje gledanja, uvida v edino in nespremenljivo Resnico bolezen identitete, ki se morda najjasneje odraža v popolni postmoderni ločitvi umetnosti in Lepote

Tudi v umetnosti je umanjkanje gledanja, uvida v edino in nespremenljivo Resnico bolezen identitete, ki se morda najjasneje odraža v popolni postmoderni ločitvi umetnosti in Lepote. Lepote – ne v kakšnem pavšalnem smislu, ampak takšnem, kot ga čudovito opiše R. M. Rilke v prvi svojih Devinskih elegij z verzom: “Lépo ni nič drugega kot strašnega začetek, ki ga ravno še prenesemo”.

Strašnega začetek

Strašnega začetek – strah pred večnim, trepet Abrahama pred Izakom, zvezanim na oltarju, izkustvo “norosti”, transcendence in absoluta – brez tega elementa umetnost, bodisi ustvarjalska ali poustvarjalska, ni le osiromašena, ampak po mojem mnenju izostane brez ključne komponente in smisla.

In če so umetniki in filozofi eni tistih, ki bi morali družbi kazati, da golo tuzemsko življenje ni naš najvišji cilj, in da obstaja vse kaj drugega onkraj njega, je ta naloga toliko bolj v rokah Cerkve. Spremenjen, sproščen odnos do smrti je v samem bistvu krščanske vere; v trenutku Kristusovega vstajenja je bila njena oblast nad človekom zlomljena. Božji Sin je “odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje uklepal v sužnost”, kot beremo v pismu Hebrejcem.

Gorazd Kocijančič, po Duginu danes najpomembnejši slovenski filozof, v nedavnem intervjuju za Družino pravi: “Krščanstvo se gotovo ne bi razširilo po vsem svetu, če peščica Judov, ki so se preplašeni za svoje življenje razbežali ob Jezusovi aretaciji, ne bi pozneje izkusila nečesa, kar je iz njih naredilo neustrašne pričevalce, ki jim ni bilo več mar, ali bodo še dolgo na tem svetu ali ne. To sta omogočila velika noč in izlitje Kristusovega duha. Če bi prvi oznanjevalci tekali naokrog z nekakšnimi “sanitetnimi maskami” na obrazu in pri tem učili: “Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti”, bi se jim upravičeno smejali.”

Seveda tu ne gre za kak poziv h kršenju epidemioloških ukrepov, ampak predvsem za razmislek, kako, namesto da bi vsaj javno poudarjali pomen odrešenja, zakramentov, ki k njemu vodijo, reševanja duš za ceno lastnega življenja in neizogibne sodbe, Cerkev in kristjani govorimo o maskah in razkužilih, kot da bi bilo živeti brez posvečujoče milosti bolje kot umreti z njo. Kolikokrat je sv. Pavel v svojih pismih radostno pričakoval čas, ko bo gledal Boga, ali s kakšno vedrino je svoj pogreb, “poročno slavje” načrtovala blažena Chiara Luce Badano – to je drža, ki se nam zdi popolnoma tuja, a jo je vredno premisliti.

V poznem popoldnevu, ko kdaj pa kdaj skozi puščobo nizke oblačnosti vendarle obsveti bledo sonce zahodna pročelja hiš in se Božja milost v razkošno tkanem plašču skloni prav do skrivnih kamric na dnu naših duš, takrat srca le odprimo na stežaj in zagrizimo v sam srž življenja, z duhom, ki se ne boji ničesar in živi za večnost. Do tedaj pa kličimo skupaj s Kosovelom trpko prošnjo ...

“O stopi v ta stekleni čas
in kar je prozorno, naj potemni,
in kar je blizu, naj se izgubi,
naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori
kot v gosti modrini Tvoj beli glas!
O Bog, usmili se nas, usmili se nas!”