Koronavirus med ljudmi: "Kar ne smemo več v Cerkev, se nam zdi, da je konec sveta blizu!"
Vsako jutro, že zarana, ko vstanem in prebiram družabna omrežja in elektronske medije, boleče spoznavam, kakšen gromozanski prepad zija med tistim, kar se dogaja v realnem življenju in tem, kar vedno več Slovencev "živi" v virtualnem svetu.
Nekaterim je čisto vseeno za strah, ki ga s seboj prinaša skrivnostni virus. Še norčujejo se na njegov račun! Je krivo pomanjkanje zdrave kmečke pameti? Vsakdanje, zelo življenjske logike? So krivi "mehurčki", v katerih životarimo in se ne znamo več ne prizemljiti ne odpreti oči? Je kriva ošabnost, oholost, občutek, da nam - mogočnežem, tudi apokaliptičen virus ne pride do živega?
Še pred dvajsetimi leti so se predniki veliko družili, se pogovarjali in si izmenjavali mnenja. V primerjavi z "danes" so pristne medčloveške odnose vzdrževali in ohranjali sebi in bližnjim v veselje. Se še spomnite, kdaj ste nazadnje zaplesali, se družili pozno v večer, prepevali pesmi, si pripovedovali smešnice in anekdote?
Danes je vse drugače. Ljudje so prepuščeni sami sebi. Zdrava kmečka pamet je že malodane izginila. Komu verjeti? Tistemu, ki reče, da je corona virus nepomembna težavica ali onim, ki so prepričani, da podoben Damoklejev meč še ni visel nad našimi glavami.
"Kaj bo z nami, če zbolimo, saj smo starejši, betežni, brez moči?" zaskrbljeno zmajujejo z glavami. Marsikoga tudi boli srce, ko posluša domačo razposajeno mladino, ki ji za virus ni čisto nič mar. Za povrh še trdijo: "Mladih tako in tako ne napada!" Brez razmisleka se še naprej objemajo, družijo po lokalih in vihravih zabavah, kjer se med reflektorji, glasno glasbo in hektolitri pijače res pozabi na vse tegobe tega sveta.
Precej nelagodja so med ljudmi vzbudila vprašanja, je hrana, ki je uvožena iz Italije, sploh varna. Se virus prenaša po zraku in koliko časa potrebuje za pot? Kaj, če so okuženi bližnji, pa zato sploh še ne vemo? Mnoge so potrle tudi različne prepovedi dogodkov: od kegljanja, do izleta v neznano, plavanja v bližnjem bazenu, literarnih večerov v knjižnici. Marsikdo, ki si je pred jedjo še včeraj malomarno obrisal dlani ob hlače, jih danes temeljito umiva pod tekočo toplo vodo. Strah se je kljub pomirjajočim besedam stroke in politikov dodobra zalezel v kosti.
Ko se srečujem z ljudmi na peš poteh, v trgovini, ko se slišimo po telefonu, hitimo drug mimo drugega. Zgodi se celo, da smo v neki tihi, malodane nevidni zadregi, ko odmikamo glavo zdaj na levo zdaj na desno v neizgovorljivi želji, da bi se ne nalezli hude bolezni. Miza, za katero so se soseda Mica in njena druščina zbirali ob kavi, pa že več dni zapored sameva.
Kmečke žene so prestavile več tečajev, Anka in njene bralke v bralnem krožku so se prav tako odločile, da se nekaj časa ne srečujejo. Marinki nosijo hrano iz bližnjega doma za starejše. Se bo okužila z njo ali ne?
Mira je ponovno zapolnila prostorno shrambo z živežem. Skrbi jo, ker je mladim, ki živijo v isti hiši, čisto vseeno. "V hladilniku imajo komaj kaj hrane, če bo do česa prišlo, bodo lačni?!" se jezi.
Antonio in Janja sta se lani, konec oktobra, spoznala na internetu. Za bližnje velikonočne praznike sta načrtovala potovanje do Estonije, a sta se namesto tega raje odločila, da se nekaj časa ne videvata. "Če bom sploh ostal živ," je žalostno dodal Antonio, ki dela kot medicinski brat v eni od prenatrpanih italijanskih bolnišnic.
Maja je noseča. Rodila bo konec maja. Njen fant je zaposlen v enem od večjih blagovnih centrov v Ljubljani. Sporazumno sta za nekaj tednov prekinila osebne stike. Nerojeni otrok jima je na prvem mestu.
Lučkin oče je težak sladkorni bolnik, pa ima komaj dobrih petdeset let. Vsako jutro, ko pride ponj rešilni avto, da ga odpelje na dializo, se z ženo poslavljata, kot da se zadnjič vidita.
Evgen je, sicer s težkim srcem, vzel k sebi svojo precej naporno mamo. Ker je živela sama in bila zadnje dni tarča različnih prodajalcev "bio zdravil", ki menda ščiti pred corona virusom, mu drugega sploh ni preostalo.
"Kako je z objemi med babico in vnuki? So dovoljeni ali prepovedani? Ali lahko grem z možem skupaj pod tuš? V savno? Se virus prenaša med spolnimi odnosi? Ali se bolezni nalezemo preko hišnih ljubljenčkov? Je regrat, ki vabi s travnikov, varen za nabiranje? Naj se poštarju, ki prinese priporočeno pismo, izognem? Ga sprejmem z masko in rokavicami? Kaj, če je malo prej držal v roki kakšen okužen paket s Kitajske?"
Starejše ljudi je najbolj prizadelo, da jim ta mladi ne dovolijo, da bi obiskovali nedeljske maše. "Kar ne smemo več v Cerkev, se nam zdi, da je konec sveta blizu!" so se pridušali nekateri vneti verniki.
Italija je v karanteni, verjetno bo pojutrišnjem tudi Slovenija. Življenje na zemeljski obli se je upočasnilo. Ljudje pa se bojijo, da nikoli več ne bo tako, kot je še včeraj bilo.
Nekaterim je čisto vseeno za strah, ki ga s seboj prinaša skrivnostni virus. Še norčujejo se na njegov račun! Je krivo pomanjkanje zdrave kmečke pameti? Vsakdanje, zelo življenjske logike? So krivi "mehurčki", v katerih životarimo in se ne znamo več ne prizemljiti ne odpreti oči? Je kriva ošabnost, oholost, občutek, da nam - mogočnežem, tudi apokaliptičen virus ne pride do živega?
Podcast komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.
Še pred dvajsetimi leti so se predniki veliko družili, se pogovarjali in si izmenjavali mnenja. V primerjavi z "danes" so pristne medčloveške odnose vzdrževali in ohranjali sebi in bližnjim v veselje. Se še spomnite, kdaj ste nazadnje zaplesali, se družili pozno v večer, prepevali pesmi, si pripovedovali smešnice in anekdote?
Danes je vse drugače. Ljudje so prepuščeni sami sebi. Zdrava kmečka pamet je že malodane izginila. Komu verjeti? Tistemu, ki reče, da je corona virus nepomembna težavica ali onim, ki so prepričani, da podoben Damoklejev meč še ni visel nad našimi glavami.
"Kaj bo z nami, če zbolimo, saj smo starejši, betežni, brez moči?" zaskrbljeno zmajujejo z glavami. Marsikoga tudi boli srce, ko posluša domačo razposajeno mladino, ki ji za virus ni čisto nič mar. Za povrh še trdijo: "Mladih tako in tako ne napada!" Brez razmisleka se še naprej objemajo, družijo po lokalih in vihravih zabavah, kjer se med reflektorji, glasno glasbo in hektolitri pijače res pozabi na vse tegobe tega sveta.
Precej nelagodja so med ljudmi vzbudila vprašanja, je hrana, ki je uvožena iz Italije, sploh varna. Se virus prenaša po zraku in koliko časa potrebuje za pot? Kaj, če so okuženi bližnji, pa zato sploh še ne vemo? Mnoge so potrle tudi različne prepovedi dogodkov: od kegljanja, do izleta v neznano, plavanja v bližnjem bazenu, literarnih večerov v knjižnici. Marsikdo, ki si je pred jedjo še včeraj malomarno obrisal dlani ob hlače, jih danes temeljito umiva pod tekočo toplo vodo. Strah se je kljub pomirjajočim besedam stroke in politikov dodobra zalezel v kosti.
Ko se srečujem z ljudmi na peš poteh, v trgovini, ko se slišimo po telefonu, hitimo drug mimo drugega. Zgodi se celo, da smo v neki tihi, malodane nevidni zadregi, ko odmikamo glavo zdaj na levo zdaj na desno v neizgovorljivi želji, da bi se ne nalezli hude bolezni. Miza, za katero so se soseda Mica in njena druščina zbirali ob kavi, pa že več dni zapored sameva.
Miza, za katero so se soseda Mica in njena druščina zbirali ob kavi, že več dni zapored sameva.
Kmečke žene so prestavile več tečajev, Anka in njene bralke v bralnem krožku so se prav tako odločile, da se nekaj časa ne srečujejo. Marinki nosijo hrano iz bližnjega doma za starejše. Se bo okužila z njo ali ne?
Mira je ponovno zapolnila prostorno shrambo z živežem. Skrbi jo, ker je mladim, ki živijo v isti hiši, čisto vseeno. "V hladilniku imajo komaj kaj hrane, če bo do česa prišlo, bodo lačni?!" se jezi.
Antonio in Janja sta se lani, konec oktobra, spoznala na internetu. Za bližnje velikonočne praznike sta načrtovala potovanje do Estonije, a sta se namesto tega raje odločila, da se nekaj časa ne videvata. "Če bom sploh ostal živ," je žalostno dodal Antonio, ki dela kot medicinski brat v eni od prenatrpanih italijanskih bolnišnic.
Maja je noseča. Rodila bo konec maja. Njen fant je zaposlen v enem od večjih blagovnih centrov v Ljubljani. Sporazumno sta za nekaj tednov prekinila osebne stike. Nerojeni otrok jima je na prvem mestu.
Lučkin oče je težak sladkorni bolnik, pa ima komaj dobrih petdeset let. Vsako jutro, ko pride ponj rešilni avto, da ga odpelje na dializo, se z ženo poslavljata, kot da se zadnjič vidita.
Evgen je, sicer s težkim srcem, vzel k sebi svojo precej naporno mamo. Ker je živela sama in bila zadnje dni tarča različnih prodajalcev "bio zdravil", ki menda ščiti pred corona virusom, mu drugega sploh ni preostalo.
"Kako je z objemi med babico in vnuki? So dovoljeni ali prepovedani? Ali lahko grem z možem skupaj pod tuš? V savno? Se virus prenaša med spolnimi odnosi? Ali se bolezni nalezemo preko hišnih ljubljenčkov? Je regrat, ki vabi s travnikov, varen za nabiranje? Naj se poštarju, ki prinese priporočeno pismo, izognem? Ga sprejmem z masko in rokavicami? Kaj, če je malo prej držal v roki kakšen okužen paket s Kitajske?"
Starejše ljudi je najbolj prizadelo, da jim ta mladi ne dovolijo, da bi obiskovali nedeljske maše. "Kar ne smemo več v Cerkev, se nam zdi, da je konec sveta blizu!" so se pridušali nekateri vneti verniki.
Italija je v karanteni, verjetno bo pojutrišnjem tudi Slovenija. Življenje na zemeljski obli se je upočasnilo. Ljudje pa se bojijo, da nikoli več ne bo tako, kot je še včeraj bilo.
Zadnje objave
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Sredozemsko sodelovanje in migracije
17. 4. 2024 ob 7:21
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
17
Predstavitev knjige: 1945: Dnevnik mojega križevega pota
11:00 - 12:00
APR
17
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Ena lastovka še ne prinese pomladi, sploh če gre v resnici za vrabca
25. 3. 2024 ob 11:00
4 komentarjev
Trobec Franc
Bog odpušča,človek težko,narava nikoli.To je kazen in opomin,zlorabljamo naravo.Bog je ustvaril človeka po svoji podobi,po Božji podobi ga je ustvaril,moškega in žensko je ustvaril.Kar je bilo našim prednikom samoumevno je danes pod vprašajem,da ne govorimo o zlorabi okolja.
BARBARA RAKUN
Mene zanima, kje se zdaj skrivajo vsi, ki so udrihali po Janši, po Desusu in SMcju, ki sta pristopila v novo koalicijo kot “izdajalca”.
Kje so vsi antifa aktivisti z Dobranićem na čelu, kje je Svetlana Slabšak, Svetlana Makarović, idiotski Magnifico, kje so vsi, ki so se po kolenih plazili do Jankovića, kje so vsi levičarski ideologi, razni prfoksi, dr.dr.dr. ne vem kokrat doktorji ne vem katerih znanosti, ki so podpisovali peticije, da ne bi Janša prišel na oblast, kje je Janković?
Kje so vsi inštituti, nevladne organizacije?
In sploh kje je Kučan, da se nič ne oglaša, ker je vedno prvi ko je treba blatiti Janšo?
Me tudi zanima, kje je Soroš, kje je Fajonka in njej podobni, kje je Greta (čeprav ona je pač žrtev, ki so jo izkoristili v svoje namene), a to ni pomembno?
Kje je Franta, kje so različni borci, ki se pojavljajo v Dražgošah?
Jih je vse strah?
A je vsem tem naštetim težko spregovoriti o osebni odgovornosti in odgovornosti do drugih? A jim je malo mar za vse ranljive ljudi v naši državi – starejše, nebogljene, rakave bolnike, otroke na pediatrični kliniki, ljudi na onkološkem oddelku, otroke in odrasle v zavodih kot je CUDV Draga in podobni?
Vsi ti našteti ne poznajo osebne odgovornosti, ker so se vedno izmikali. Še zelo smo v bivšem režimu kar se tiče odgovornosti. Leva ideologija je največji strup.
STAJERKA2021
Barbara, popolnoma prav imate. Kaj se bodo revčki oglašali, če pa ne morejo reči, da je za virus kriv JJ. Drugega krivca pa nimajo, ubožčki.
Kraševka
Gospa Milena, zelo dobro ste predstavili način DRUŽBENEGA življanja, pomankanje kmečke pameti, zdrave DRUŽABNOSTI in današnje stanje, glede na tveganje z okužbo novega VIRUSA, ki je najnevarnejši za starejšo GENERACIJO.
Res mogoče ne bo nikoli več, tako, kot je bilo. Toda tudi to, kar je bilo v zadnjih 20 letih, ni bilo vedno bleščeče.
Mankalo je to, kar ste omenili, ZDRAVA ZABAVA. Ko smo bili mi mladi ni bilo zakajenih DISKOTEK, kjer se družijo nepoznani ljudje, ki se še pogovarjati ne morejo ob glasni disko-glasbi.
Naša generacija je še imela ob nedeljah popoldne PLES na prostem. Med vsako pavzo so se mladi lahko pogovarjali. Okrog "floza" pa so bili starejši gledalci, ki so bili nekak "tihi nadzornik", zaradei katerega se je mladina OLIKANO vedla.
Ples se je navadno zaključil ob 24 uri, tako, da so bili mladi naslednje jutro sposobni oditi na delo.
Danes pa trajajo ZABAVE do poznih jutranjih ur in mladini vzame SPANEC. Nekateri pa kar prespijo naslednji dan. Vse to je nezdravo. Mogoče bo sedaj, iz strahu pred VIRUSOM, malo več časa za RAZMIŠLJANJE, kaj pomeni zdravo življenje.
OBČASNO - prav mora priti do KATASTROFE, da se potem postavijo novi TEMELJI za BOLJŠE in človekavredno življenje.
Predvsem pa se mogoče spet okrepijo MORALNE norme, ki so sedaj v DEKADENCI.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.