Koronavirus in teorije zarote: Ko je otrokom več jasno kot odraslim

Živimo v svetu, v katerem nas čisto nič več ne preseneti. Če bodo ponovno začeli kuriti čarovnice, se bo kdo čudil? Ali sploh še kdo trzne z očesom, ko nam svetujejo, da se pred nastopom službe ali pred poroko z ljubljeno osebo posvetujmo z vedeževalcem? Lansko leto so na Nizozemskem odkrili družino, ki je celih devet let živela zaprta v kleti in čakala na konec sveta.

Ohranjati trezno glavo - pravo razkošje!

Če se za hip ozremo v preteklost, lahko hitro ugotovimo, da po letu 1945 doma in v svetu še nikoli nismo imeli situacije, ko bi družno trepetali pred istim, zelo nevidnim sovražnikom kot tokrat. Še nikoli nismo bili enako ranljivi tako bogati kot tudi revni.

Po drugi strani se še ni nikoli zgodilo, da bi bil svet tako zaverovan v svoje lastne koristi. Zakaj vendar bi stiskali zobe, trpeli in se čemu odrekali!

Strokovnjaki se čudijo, od kod toliko teorij zarote, kot jih je ravno pri covidu-19. Pa ko bi jih podžigali le neuki posamezniki! V teorije zarote verjamejo – vsaj pri nas – tudi tisti, ki bi nam morali biti v teh težkih trenutkih v oporo in zgled: nekateri ravnatelji, učitelji, psihologi, celo zdravniki!

A tudi po Evropi ni dosti bolje.

Policija je v Berlinu v soboto aretirala več sto protestnikov, ki so šli na ulice, ker jim niso všeč omejevalni ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Prijateljica, ki v tem mestu živi že vrsto let, pravi, da čisto običajnih Nemcev že dolgo ni bilo tako strah prihodnosti kot zadnje mesece.

Ena naših učiteljic je med drugim napisala: "… Nikoli v življenju se nisem čutila dolžna, da pojasnim na vse možne načine, da nisem okužena, da me draži suh zrak, prah, ipd. In tukaj nameravam potegniti črto. Tukaj so kratene moje osnovne človekove pravice. Pa ne samo moje, tudi pravice otrok, ki jih poučujem. Nikakor ne bom dovolila, da iz njih naredimo kronično bolne, prestrašene, hitro vodljive in poslušljive ovce, ki v življenju ne bodo znale ločiti zrna od plevela…."

Pa da ne bo pomote: če kdo, sem jaz tista, ki druge nenehno spodbujam, da povedo svoje mnenje! Čisto nič me ne moti zapis Marka Potrča, ki so ga všečkali tisoči! Ne motijo me podpisniki peticije, s katero zahtevajo ukinitev nošenja mask pri učencih in odraslih. Ne motijo me influenserke, lepotice, igralke, bolj ali manj znane medijske osebnosti, ko svoje občinstvo prepričujejo o (ne) obstoju Covida 19. Ne motijo me niti tisti, ki verjamejo, da je njihova prihodnost, ali bodo zboleli ali ne, zapisana v zvezdah!

Preseneča me le, koliko jih je, ki jim ni mar niti za lastno zdravje, kaj šele za zdravje bližnjih!

"Stavi masku na nos." ♥️😊 pic.twitter.com/PQm6NlmqbN

— TV N1 Beograd (@N1infoBG) September 2, 2020

Pomislite, kaj bi bilo, če bi se ta trenutek nekdo spomnil in bi rekel, da je pripenjanje z varnostnim pasom v avtomobilu nasilje nad človekovo svobodo. Bi mu prikimali, saj je konec koncev število smrtnih nesreč zaradi nepripenjanja zanemarljivo? Si predstavljate, da bi skupina tistih, ki prisegajo na "naravno zdravljenje" demonstrirala pred Onkološkim inštitutom z zahtevo, da se ukine kemoterapija, ker da pri rakavih obolenjih zadošča nebesna prana in amulet okoli vratu?

Predstavljate si, da bi nekdo sprožil val protestov na račun obiskovalcev Postojnske jame, češ da sprehod po njej povzroča karies?

Nikar se ne smejte! Danes je vse možno!

Mislim, da ni nič narobe, če se tudi otroci naučijo, da se je treba včasih čemu odpovedati, malo potrpeti. Žrtvovati svojo komodnost.

Večji otroci od svojih otrok

Se kdaj vprašamo, kakšen zgled dajemo odrasli svojim potomcem? Tadej I. je na FB lepo napisal: "Brezsmiselno puntarstvo odraslih je tudi slaba vzgoja in služi za poneumljanje otrok. Namesto da bi bili starši umirjeni in spoštovali pravila - četudi s stisnjenimi zobmi - ter s tem dajali otrokom zgled preudarnosti, odgovornosti in osebnostne trdnosti, se starši puntajo, repenčijo in histerično kričijo kot trmasti malčki, da človek ne ve, ali so večji otroci njihovi otroci ali takšni starši sami."

V minulih dneh sem se z vnukoma veliko pogovarjala. O maskah, kakopak. To, da jo bosta nosila, sta sprejela kot nekaj, kar je samo po sebi umevno. »Kajne, babi, nosil jo bom zato, da ne bom okužil sošolca, če bom slučajno zbolel!« je razmišljal vnuk.

»Ali pa on tebe!« ga je dopolnila sestrica.

Mislim, da ni nič narobe, če se tudi otroci naučijo, da se je treba včasih čemu odpovedati, malo potrpeti. Žrtvovati svojo komodnost. Biti solidaren do sošolca, ki trpi zaradi astme ali kakšne druge kronične bolezni. Otroci so na srečo veliki srčki. Na srečo! Razumejo več, kot si lahko predstavljamo!

Tudi zato ne vidim težav v njih, vidim jih pa v njihovih starših.

Tisti, z dobrim spominom se boste spomnili, kaj vse se je dogajalo okoli prepovedi kajenja v notranjih prostorih! Zaradi te, v nebo vpijoče "krivice" so bili kadilci lep čas na okopih! Pravica do cigarete je bila po njihovem enaka, denimo, pravici do pitne vode!

Ljudje so se jezili tudi v Pismih bralcev: "Oče umira. Vi, barabe, pa ga hočete prikrajšati še za zadnji užitek, za zadnji dim!"

Še nikoli v zgodovini ni bilo tako težko najti resnice kot danes. Informacij je toliko, da se med njimi lahko mimogrede izgubimo. A če bi razmišljali po pameti in malo tudi s srcem, potem bi sicer vedoželjno prebrali vse, kar si o, denimo, nošenju mask in o Covidu-19 mislijo drugi, v trenutku, ko bi šlo za naše zdravje ali za zdravje bližnjih, pa bi se vseeno vprašali: »Na kakšen način lahko zaščitimo sebe in bližnje?«

Takole vam rečem: če slučajno kdo ne bi vedel pravega odgovora, naj vpraša svoje otroke. Njim je že dolgo vse jasno.