Korona razmere in zastava: pravne meje njene javne rabe

Privzeta profilna slika
dr. Andraž Teršek
Vir foto: twitter
POSLUŠAJ ČLANEK
V 8. členu Zakona o grbu, zastavi in himni je zapisano, da se državnih simbolov "ne sme zavarovati ali uporabljati kot znamko, model oziroma vzorec ter za označevanje blaga ali storitev." Sklicujoč se na to zakonsko določbo mi je bilo postavljeno vprašanje, ali politične stranke »smejo« uporabljati podobo slovenske zastave pri naslavljanju javnosti – volivk in volivcev.

Moj odgovor je pritrdilen. Politične stranke pri naslavljanju javnosti s plakati, video-spoti ipd., vsekakor lahko uporabijo tudi podobo slovenske zastave. Seveda, pod pogojem, da gre pri tem za "politični govor," ne pa morebiti za t.im. "komercialni govor."

Politični in komercialni govor


V ustavnem pravu, ki neposredno zadeva temeljno človekovo in ustavno pravico do svobode izražanja, namreč obstaja razlika med obema konceptoma. Kot “politični govor” se razume govor (v širšem smislu, kot sporočanje, komuniciranje z javnostjo, v javnosti, kot naslavljanje javnosti), s katerim se izražajo ideje, stališča, prepričanja …, ki imajo politični pomen in namen. Gre za opredeljevanje do družbenih vprašanj, za zavzemanje stališč, izražanje nazorov, vrednot itd., torej za “politiko” v najširšem pomenu besede (aristotelovsko, ne zgolj za dnevno ali strankarsko politiko). Vsako izjavljanje, komentiranje družbenih zadev, javnih vprašanj in problemov, pomeni politični govor.

Drugače pa je s »komercialnim govorom«. Pri tem gre bodisi primarno bodisi izključno za naslavljanje ljudi kot »potrošnikov«. Primarni ali izključni cilj te vrste govora je »prodaja« blaga ali storitve. Zato je političnemu govoru namenjena največja ustavnopravna zaščita, komercialnemu govoru pa znatno manjša.
Politični govor se sme omejiti le, če za to obstajajo nujni, prisiljujoči razlogi v demokratični družbi, ki pravno temelji na pluralizmu in odprtosti duha

Politični govor se sme omejiti le, če za to obstajajo nujni, prisiljujoči razlogi v demokratični družbi, ki pravno temelji na pluralizmu in odprtosti duha (tako je zapisano v sodbah najvišjih sodišč, tudi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, in pravni literaturi). To je najvišji pravni standard v ustavni demokraciji: nujnost. Komercialni govor pa se sme omejiti že, če za to obstajajo »razumni« razlogi. Kot so na primer zavajanje, negativno opredeljevanje do konkurence na trgu, lažno predstavljanje nekega izdelka, nespodobnost ipd. To pomeni, da ima te vrste govor nižjo ustavnopravno zaščito, kot politični govor. Oglaševanje blaga in storitev, drugi izraz za komercialno izražanje, se mora ravnati tudi po kodeksih, ki predvsem določajo, kakšno oglaševanje (reklame) ne sme biti.

Nemara človek ob tem takoj pomisli na to, da današnje reklame večkrat odstopajo od oglaševalske etike, ki jo določajo kodeksi za oglaševalce. Tudi izrazito. In da se le redko primeri, da se iz razlogov, ki jih ti kodeksi določajo, določena reklama prepove, izvzame iz javnega objavljanja. Ampak to je drugi problem, do katerega se na tem mestu ne opredeljujem.
Komercialni govor se sme omejiti že, če za to obstajajo »razumni« razlogi. Kot so na primer zavajanje, negativno opredeljevanje do konkurence na trgu, lažno predstavljanje nekega izdelka, nespodobnost

Marsikdaj se tudi zgodi, da se poskuša javnost naslavljati s t.im. prikritim oglaševanjem. Torej tako, da se neko sporočilo javnosti opredeli kot politični, ali nemara umetniški govor, dejansko pa gre za reklamo, s katero se poskuša nekaj prodati: storitev, blago ali podobo neke javno prepoznavne osebnosti kot tržni produkt (priljubljeni športi in športniki-zvezdniki so tipični primer te vrste trženja podobe neke osebe). Če se to zgodi, imajo oglaševalska razsodišča in kasneje morda tudi sodišča s tem največ dela.

Ob tem človek pomisli tudi na to, da se tudi s političnim govorom ljudstvu »nekaj prodaja.« Večkrat je slišati negodovanje ljudi, da jim politiki prodajajo »meglo«, ali pa »mačka v žaklju«, ali pa »obljube s figo v žepu.« A to ni več pravno vprašanje. V pravni teoriji je pač tako, da razlikuje med omenjenima vrstama govora (izražanja) in jima priznava drugačno stopnjo pravne zaščite.

Oglaševanje kot »umetnost«?


Morda ne bo odveč, če na tem mestu omenim, da sem pred leti, ko sem bil gost zanimive okrogle mize na tradicionalnem srečanju oglaševalcev v Portorožu, zavzel dokaj kritično stališče do upoštevanja etičnega kodeksa v oglaševalskih praksah. Zato sem, rahlo provokativno, ponudil oglaševalcem v razmislek predlog, da se oglaševalskim etičnim kodeksom odpovejo.

In šel sem še korak dlje. Kot razpravno temo sem ponudil vprašanje, skoraj sugestijo, ali nebi veljalo sodobno, moderno oglaševanje, ki prepogosto ni nič drugega kot slikovno in zvočno zavajanje ljudi-potrošnikov in povzročanje njihove zmedenosti, opredelili kot »umetniško izražanje«. Kajti pravo tej vrsti izražanja namenja najvišjo stopnjo pravne zaščite.

Odgovora nisem prejel, povabila k pogovornemu sodelovanju za naslednje leto pa tudi ne :)

Dotakljivost zastave


Ustava in zakon izrecno določata, da ima zastava simbolni pomen in pomen izražanja pripadnosti državi/naciji. Na ta način slovensko zastavo uporabljajo, na primer, tudi ljudje na športnih prireditvah – športniki ob njenem dvigu in igranju himne ponosno stojijo na zmagovalnem odru, ljudje pa jo uporabljajo kot izraz navijaštva za športnika, za državo, kot izraz pripadnosti, domoljubja ipd. Podoba zastave se uporablja tudi npr. na spletnih omrežjih, ipd. Izražanje pripadnosti državi je politično izražanje in je del svobode izražanja, ki je pravno najbolj zavarovan.
Uporaba zastave je namreč lahko tudi izraz političnega protesta. Zato tudi vsak fizični poseg v zastavo ne pomeni njenega »skrunjenja«, ali »žaljenja« tistega, kar ustava kot simbol odraža

Zato lahko zakon izrecno določi le primere in načine, kdaj in kako se zastava ne sme uporabljati. Torej izjeme. A tudi izjeme so lahko protiustavne.

O tem sem v preteklosti, pred več kot desetletjem, že pisal. Uporaba zastave je namreč lahko tudi izraz političnega protesta. Zato tudi vsak fizični poseg v zastavo ne pomeni njenega »skrunjenja«, ali »žaljenja« tistega, kar ustava kot simbol odraža: obstoj države, nacije, narod in ljudstvo, ustavni red, vrednote, zgodovino…

Žaljenje zastave in njeno skrunjenje je namreč po Kazenskem zakoniku prepovedano dejanje. A v ustavnem pravu vseeno velja doktrina (sestavljena in sodb najvišjih sodišč in njihovih komentarjev v pravni literaturi), da ima politično izražanje prednost pred zaščito zastave pred fizičnim posegom vanje. Ali drugače, da je bolj pomembno dopustiti svobodo političnemu izražanju, kot pa narediti zastavo za nedotakljivo.

Zato v pravnem smislu zastava ni »skrunjena«, če jo nekdo npr. natisne na majico, ali zašije na zadnji hlačni žep. In celo tako skrajni primeri uporabe zastave so ustavnopravno dovoljeni, kot je npr. protestni zažig zastave. Seveda, ob določenih pogojih in v določenem kontekstu: npr., če protestnik zažge zastavo zato, ker protestira zoper oblast, ki po njegovem prepričanju ne odraža, ne spoštuje in ne varuje tistega, kar odraža ustava kot simbol (svobodo, vladavino prava, demokratičnost, temeljne pravice in svoboščine, ipd.). Tako je v pravni doktrini. V praksi pa si je želeti, da do takšnih primerov »protestnega političnega izražanja« ne pride.

Upam in verjamem, da nihče nima želje tega pravnega pojasnila iztrgati iz konteksta in ga interpretirati kot nekaj, podobnega »ščuvanju« k takšni rabi zastave. Zato zapišem, da ne bo nikakršnega dvoma: naj se slovenska zastava ne uporabi v ta namen in na ta način, prav tako ne drugi simboli domovine in nacije. In dodam, da sam tega nikoli ne bi storil.

 Politične stranke in zastava


Vse slovenske politične stranke, po mojem vedenju in izkušnjah, pri političnem naslavljanju javnosti uporabljajo tudi slovensko zastavo - kot simbol države in izraz pripadnosti državi, ljudstvu. To je razumno, saj kot slovenske politične stranke naslavljajo slovenske volivke in volivce, naj njihove kandidate na volitvah izberejo za predstavnike ljudstva, če gre za parlamentarne volitve, za predstavnike države, če gre za evropske volitve, ali za predstavnike lokalnih oblasti, če gre za lokalne volitve. Takšen politični govor, takšno politično naslavljanje javnosti v pravnem smislu ni zadeva oglaševanja in prodaje »blaga« ali »storitev.«

Kadar pa je uporaba zastave dejansko v funkciji ponujanja in/ali dejanskega trženja blaga ali ekonomskih storitev, pa je to v nasprotju z zakonom. In to je nekaj povsem drugega, kot strankarska uporaba zastave in načini njene rabe, ki izražajo pripadnost državi in domoljubje. Če se pojavi utemeljeni in razumni sum, da gre za takšno uporabo zastave, se takšno rabo zastave lahko prijavi pristojnemu organu, ki mora o tem odločiti.

Do vprašanja »fotografij,« ki se prikazujejo na oglasnih panojih političnih strank in problema morebitnega »posega v avtorske pravice,« pa se ne opredeljujem. To prepuščam specialistkam za to pravno temo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Umetnost kompromisa. Zdrava (kmečka) pamet. To je še edino, kar nas morda ustavi na poti samouničenja
  • 04. 02. 2024
Jernej Kuntner: "Glavni problem celotnega modernega sveta in tudi Slovenije je v tem, da sredina molči in da so zmerni ljudje tiho."
  • 27. 01. 2024
Česa se lahko veselimo v letu 2024
  • 03. 01. 2024