Po poročanju Politica bo pred kratkim ponovno izvoljeni francoski predsednik Emmanuel Macron še enkrat poskusil z enim od svojih evropskih projektov. Tokrat Macron cilja na ustanovitev novega evropskega sredinskega zavezništva, ki bi združeval vse članice evropske parlamentarne skupine Renew Europe (RE).
Znotraj tega zavezništva bi se torej združile Stranka zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE), Evropska demokratska stranka (EDP) in samostojne stranke, kot je Macronova Republika na pohodu (LREM). Poleg teh strank se bosta novemu zavezništvu pridružili še dve novi vodilni vladni stranki iz Bolgarije in Slovenije. Kot je poročal Politico, sta se pod pismo Stéphana Séjournéja, vodje poslanske skupine RE v Evropskem parlamentu, že podpisala novi slovenski premier Robert Golob in njegov bolgarski kolega Kiril Petkov.
Če bi se na koncu Macronu račun izšel, bi to pomenilo konec 40 let stare liberalne povezave evropskih strank ALDE in njen premik iz liberalne v novo neideološko sredinsko evropsko politično formacijo. Kar se tiče naših dosedanjih »liberalcev«, bodo verjetno ti kmalu izginili, saj se bodo, kot kaže, že letos jeseni pridružili Golobovemu Gibanju Svoboda. Ob tem ostaja odprto vprašanje, kakšna je dejanska vloga Goloba v tem dogajanju in kako oziroma v kolikšni meri bo slovenski premier v prihodnosti v resnici vpleten v nastanek in razvoj novega zavezništva.
Macronov ambiciozni načrt
Macronov projekt seveda ni nov, saj ga je pod drugačnim zornim kotom skušal izvesti že leta 2019 po zadnjih volitvah v Evropski parlament. Takrat je dosegel, da se je evropska parlamentarna skupina ALDE preimenovala v širšo poslansko skupino Renew Europe (RE), saj se Macron s svojo stranko ni želel pridružiti že obstoječi skupini ALDE. Ker mu takrat popolna združitev evropskih strank (ALDE in EDP) z njegovo stranko LREM ni uspela, sedaj poskuša se enkrat.
Njegovi cilji ostajajo enaki: tako doma kot tudi na evropski ravni. Predvsem si želi ohraniti svoj sloves politika evropskega formata v domači javnosti. Pred kratkim se mu je ta podoba malce pokvarila, ker je naredil kar nekaj napak pri poskusih reševanja vojne v Ukrajini.
Na evropski ravni ima nova pobuda kar precejšnje število ciljev. Prvi je seveda centralizacija in preureditev razdrobljene evropske liberalno-sredinske politike. Združitev različnih liberalnih struj (ALDE, EDP, drugi) bi lahko prenovila evropsko liberalno-sredinsko družino, s čimer bi novo zavezništvo dobilo zagon, ki bi v prihodnosti lahko resnično ogrozil vodilni položaj tradicionalnih strank EPP in S&D. S priključitvijo novih političnih gibanj iz Slovenije in Bolgarije bi si Macron utrdil položaj v Evropskem svetu, saj bi na svojo stran pridobil še dva premierja.
Za Goloba je to najprej priložnost za utrditev njegove podobe v domači javnosti, saj se bo lahko prikazoval kot Macronov zaveznik in kot del reformističnega pola evropske politike.
In kakšno vlogo ima tukaj Golob?
Verjetno nas vse zanima, kako se je Golob sploh znašel v družbi liberalcev. Golob ne bo prvi čudni »liberalec« v evropski liberalno-sredinski družini. Spomnimo se, da je član ALDE tudi stranka bivšega češkega premiera Andreja Babiša. Veliko število vzhodnih članic ALDE oziroma RE je v idejnem smislu povsem praznih in brez jasne ideološke podlage, zaradi česar se te stranke rade predstavljajo kot sredinske ali celo liberalne, čeprav nimajo resnih povezav s sodobnim liberalizmom, kot ga pozna Zahodna Evropa.
Njihov račun je preprost. Nove vzhodne članice preko včlanitve v RE dobijo evropsko ideološko legitimnost, medtem ko evropska liberalna stranka pridobi večje število evroposlancev, več voditeljev v Evropskem svetu in večji vpliv v Evropi.
Za Goloba je seveda to najprej priložnost za utrditev njegove podobe v domači javnosti, saj se bo lahko prikazoval kot Macronov zaveznik in kot del reformističnega pola evropske politike. Po drugi strani ne gre samo za to, ampak tudi za priložnost za njegovo večjo prisotnost na evropski ravni.
S pričakovano združitvijo njegovega Gibanja Svoboda z LMŠ bo Golob pridobil tudi njena dva evroposlanca, kar bi bilo v drugačnih razmerah nepomembno, sedaj pa bo koristilo njegovi dinamiki, posebno ker bo računal na še več evroposlancev na naslednjih evropskih volitvah leta 2024.
Sedaj ostaja le še vprašanje, ali bo Golob izrabil to priložnost oziroma ali si sploh v resnici želi vključitve v evropsko politiko. Spomnimo se, kako je nekdanji premier Šarec zavrnil govor v Evropskem parlamentu in se s tem izoliral iz evropske politike. Tako veliko ostaja odvisno od njega samega.
(Pre)velike razlike za presežek
A ne glede na Goloba, bolgarskega premierja Petkova in Macrona je jasno, da uresničitev načrta francoskega predsednika ne bo lahka. Kot smo že omenili, obstajajo precejšnje razlike med vzhodnimi in zahodnimi članicami.
Sicer je zelo verjetno, da bo velik del vzhodnih članic podprl Macronov projekt, a močne liberalne stranke iz Beneluxa, Skandinavije in Nemčije se ne bodo kar vdale in podale v to brezideološko avanturo. Večina teh strank ima jasno strankarsko identiteto ki se naslanja na klasični liberalizem in meščansko tradicijo.
Seveda to še ne pomeni, da je projekt neuresničljiv, a vendar bo Macron moral dati tem strankam nekaj v zameno. Kaj bi to lahko bilo, bomo verjetno izvedeli kmalu.
Temu bi lahko rekli: Veliko grmenja, malo dežja. Ali: Pretakanje iz votlega v prazno.
Zanimivo, kako se vse nekdanje evropske ideološke stranke skušajo preobleči v nekakšna nevtralna, sredinska oblačila, in se prikazati čim bolj sprejemljive za vse volivce: leve, desne, neopredeljene. Tudi to se zdi eno od znamenj novega enoumja ali mehke retotalizacije evropske družbe, ki smo ji priča.
V novem enoumju velja politična korektnost, ki je vrhovna zapoved za sodelovanje v evropski politiki. Odstopanje od politične korektnosti je lahko hitro ožigosano za sovražni govor, populizem, ali za levi ali desni ekstremizem. Zdi se, da novodobnim kreatorjem politike uspeva zgolj s propagando to, kar so v preteklosti evropski diktatorji dosegali s terorjem in skrajno prisilo, poleg propagande seveda.
Prav neverjetno je, kako javnost v državah članicah EU ubogljivo sledi svojim političnim elitam, čeprav le-te vodijo politiko, ki je pogosto v korenitem nasportju z interesi prebivalcev evropskih držav. Tu gre za politiko migracij, pandemijo, energetsko politiko, spodbujanje rusofobije in militantnega odnosa do Rusije (ki nas vodi vse bliže vsesplošni vojni), deindustrializacijo Evrope ipd, kar vse je v škodo prebivalcev Evrope in njihovih nacionalnih držav, a nasprotnih glasov skoraj ni slišati, ker se ne prebijejo niti v medije, še manj v politične kroge.
Posebno poglavje so vzhodnoevropske politične stranke, ki so na novo nastale po propadu komunističnega sistema. Enopartijski totalitarni sistem je za skoraj pol stoletja pretrgal vezi s političnim ustrojem zahodne Evrope, nove stranke, ki so zrasle na pogorišču komunističnega enoumja, niso imele praktično nobene demokratične tradicije, naj so se imele za leve ali desne. Forma mentis njenih akterjev je bila bolj ali manj enaka – socialistična/komunistična. Demokratična bolj malo.
Razlika med levico in desnico je bila predvsem v tem, da je levica, ki jo je sestavljala retencijska elita, skušala obdržati čim več zatečenih družbenih pozicij v svojih rokah, desnica pa jih je skušala na novo pridobiti.
Konkretno v Sloveniji se je nekdanja ZKS (Zveza komunistiv Slovenije) med tranzicijo večkrat preimenovala, s čimer je skušala skriti svoje komunistično poreklo. Ko je levica uspela ohraniti večino svojih pozicij in privilegijev v družbi, pa so nasledniki ZKS nenadoma spet postali ponosni na svoje totalitarno poreklo.
Podobno velja za partijski pomladek, to je za ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), iz katere je nastala LDS (Liberalna demokracija Slovenije), ki je pod Drnovškovim vodstvom precej let politično obvladovala Slovenijo. Po njenem razpadu se je stranka vedno znova reinkarnirala pod različnimi imeni. Zadnja njena inkarnacija je Golobova Svoboda.
Podobno ideološko tavanje je prisotno tudi na desnici. Tomšičeva SDZS (Socialdemokratska zveza Slovenije) je pod Pučnikovim in kasneje Janševim vodstvom iz leve stranke postala desna stranka, v očeh levice celo skrajno desna stranka…
Macron ni nič drugega kot federalist in samo to. Liberalen je v pogledu morale, ekonomsko pa se ohlaja kot zaprisežen globalist. Golob, ki za enkrat ni razkril lastne politične vizije, bo v slovenskem prostoru s težavo branil Marocnove ideje, ker gre za petelina na kupu gnoja, ki ne želi, da ga kdo lokalno omejuje.
Sicer pa Macronov federalizem med EU članicami tudi na zahodu nima podpore. On je tudi zadnji mandat predsednik, tako da silne teže njegove vizije nimajo. Golob ni vedel kam bi in se je priključil nečemu še nedefiniranemu, ker je tudi sam nedefiniran.
Previdno, ko je govora o evropskem liberalizmu. Če je zraven Macron, pa še toliko bolj.
Macron je bil eden od strojevodij nemško francoskega “liberalnega” vlaka, ki je iztiril.
Macron naj raje poskrbi, da mu Francije ne bodo pokupili Kitajci in da zaradi migrantov ne bo izginil nekdanji francoski šarm.
To, kar danes prodajjo za liberalizem, nima nikakrršne zveze s tradicionalnim liberalizmom, ker vodi v anarhijo.
Pri nas se za liberalne razglašajo stranke kot so Svoboda, LMŠ in SAB. Občasno pa jim hodita v zelje še SD in NSi.
Lepo vas prosim, kakšne liberalne stranke so to?
Pod Golobom postaja vse bolj jasno, da je lažje če kupiš stranko. Prvo je kupil stranko Zdej, očitno bo kupil LMŠ in SAB. Eno so združitve, drugo so prevzemi. Tako bo prevzel tudi 2 evropska poslanca. Videli bomo kaj se bo zgodilo na lokalnih volitvah. Ali bo narod končno spregledal ?