Koncept odrasti: je napredek res mogoč brez gospodarske rasti?

Foto: Pixabay.org

Po mnenju zagovornikov koncepta odrasti je gospodarska rast neločljivo povezana s škodljivimi posledicami za okolje, zato so se ji pripravljeni odpovedati oziroma obseg gospodarstva celo zmanjšati. Gre za idejo, ki ima nasprotnike tudi na levem političnem polu, med zagovorniki zelene rasti.

Gospodarska razvitost, merjena z BDP, je tesno povezana  z vsemi najpomembnejšimi kazalniki kakovosti življenja (stopnjo revščine, pričakovano življenjsko dobo, izobrazbo …), pišemo v komentarju.

Odrast oziroma nerast (degrowth) je po definiciji, ki jo ponuja SSKJ, “družbeno-ekonomski model, ki ne zahteva oziroma predvideva vztrajne gospodarske rasti, temveč čim večje trajnostno sožitje, sobivanje človeka in narave.” Med udeleženci poletne šole politične ekologije v organizaciji Fakultet za družbene je bilo kar nekaj takih, ki se posvečajo prav ideji odrasti.

“Ideja zelene rasti je neoliberalna”

Eden od njih, ekonomski zgodovinar Matthias Schmelzer, avtor knjige Prihodnost je v odrasti, je v intervjuju za Delo povedal, da je odrast “provokativen pojem, ki ga uporabljajo družbena gibanja, akademiki in raziskovalci ter vse bolj v političnih krogih za opis temeljnih družbenih sprememb, ki povečujejo blaginjo, hkrati pa radikalno zmanjšujejo obseg gospodarstva.” Vse več naj bi bilo namreč dokazov, da bo “velik izziv oziroma najverjetneje nemogoče podnebno krizo rešiti brez ustavitve gospodarske rasti v zgodaj industrializiranih državah.”

O radikalnosti koncepta priča že samo dejstvo, da ima nasprotnike tudi na levem političnem polu, med zagovorniki zelenega New Deal, ki stavijo na tako imenovano zeleno rast. Raziskovalka politične ekologije Robyn Eckersley se zavzema za bolj radikalne pristope – za spremembo družbene ureditve. V intervjuju za MMC je dejala, da gre pri ideji zeleni rasti za neoliberalni ekonomski model, ki pa so ga zapakirali v “zeleno” embalažo.

Je gospodarska rast neločljivo povezana z naravnimi viri in izpusti toplogrednih plinov?

Srž nestrinjanja leži v ideji tako imenovane ločitve (decoupling). Ta pravi, da je gospodarsko rast mogoče ločiti od rasti porabe naravnih virov in toplogrednih plinov. Da lahko torej pričakujemo – oziroma se to že dogaja –, da bodo gospodarstva rasla, hkrati pa bo za to potrebnih vedno manj naravnih virov in izpustov toplogrednih plinov.

Zagovorniki odrasti so s tem ne strinjajo. Tudi če priznavajo, da je ločitev mogoča in ponekod že uspeva, pa so mnenja, da je ta proces prepočasen. Izhajajoč iz takšne predpostavke zaključijo, da je neskončna rast na končnem planetu nemogoča, pripeljala pa bo tudi do podnebnega zloma.

O tem, da je ločitev mogoča tudi v praksi, priča sicer vrsta empiričnih podatkov. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila denimo gospodarska rast ZDA tesno povezana z ogljičnimi izpusti in porabo energije, nato pa je prišlo do razcepitve krivulj (spodnji graf).

Vir: noahpinion.substack

 

V zadnjih dvajsetih letih, ko uvajajo razvite države nove in bolj učinkovite tehnologije, so se izpusti v 32 državah – vključno s Slovenijo – zmanjšali, pa čeprav so gospodarstva v tem obdobju seveda rasla. V Združenem Kraljestvu je tako v obdobju 2005-2019 BDP narasel za 22 %, medtem ko so emisije padle za več kot 30 %. Do zmanjšanja je prišlo tako pri emisijah, ki so proizvedene znotraj države, kot tudi pri tistih, ki so “izvožene” v manj razvite dele sveta (spodnji graf).

Vir: thebreakthrough.org

Okolju prijaznejša gospodarska rast je torej mogoča. Pristopi, ki omogočajo rast brez povečevanja okoljske škode, pa ne samo da obstajajo, ampak v razvitih državah tudi že delujejo.

Kljub vsemu pa na globalni ravni do zmanjšanja izpustov še zdaleč ni prišlo. V obdobju 1990-2019 so se izpusti CO2 povečali za 56 %.

Razporeditev bremen med razvitim severom in manj razvitim jugom

Ena od osrednih kritik koncepta odrasti je ta, da bi zamejitev gospodarske rasti pomenila zmanjšanje – ali pa vsaj ne povečevanja – življenjskega standarda. Revnejšemu delu sveta, ki živi iz rok v usta, pa bi se s tem močno otežilo razvoj, ki ga sicer poganja rast BDP.

Tu sta vsaj še dve dodatni težavi. Prvič, največ emisij na globalni ravni (63 %) pridelajo ravno razvijajoče se države (Kitajska, Indija …). In drugič, pomemben faktor njihovega razvoja v zadnjih desetletjih je bilo povpraševanje bogatih držav po njihovih produktih. Z odrastjo bi zato najbolj prizadeli tisti del sveta, ki je še v fazi reševanja najosnovnejših eksistencialnih problemov, kot je lakota.

Zagovorniki odrasti poudarjajo, da bi večji del bremena pri prehodu v družbo odrasti moral nositi Zahod oziroma globalni sever. Revne države bi lahko zato še nekaj časa rasle, bogate države pa bi morale obseg svojih gospodarstev postopoma zmanjševati do predpisane meje.

Ekonomist Branko Milanović, ki se mu zdi ideja odrasti zgrešena na več ravneh, predstavi sledečo špekulacijo. Povprečen svetovni dohodek znaša trenutno 16 dolarjev na dan. Zamislimo si, da dohodek tistih, ki imajo več kot 16 dolarjev na dan, znižamo na povprečje, tistim, ki imajo manj, pa dovolimo, da rastejo, dokler povprečja ne dosežejo.

Dohodek, nižji od svetovnega povprečja, ima zgolj 14 % prebivalcev bogatih držav. Zagovorniki rasti bi morali torej kar 86 % prebivalcev bogatih držav prepričati, da je njihov življenjski standard previsok in ga je potrebno znižati.

BDP ni vse, je pa veliko

Zdi se, da gre pri ideji odrasti v osnovi za nerazumevanje tega, kaj BDP predstavlja. BDP je tržna vrednost stvari, ki jih gospodarstvo proizvede, materialna sredstva pa so zgolj eden od proizvodnih faktorjev in še zdaleč ne najpomembnejši. Kdor je iz enakih reči zmožen proizvesti izdelek z višjo tržno vrednostjo, bo bogatejši.

Očitek, da BDP ni vse, seveda drži. Ni vse, je pa veliko. Gospodarska razvitost, merjena z BDP, je tesno povezana – oziroma v korelaciji – z vsemi najpomembnejšimi pokazatelji kvalitete življenja, kot so stopnja revščine, dostop do pitne vode, pričakovana življenjska doba, umrljivost otrok, izobrazba … Do ideje zagovornikov odrasti, da zmanjševanje BDP ne izključuje povečevanja blaginje, je treba biti zelo skeptičen.

Kljub vsemu pa pri vprašanjih varovanja okolja, ki jih odpirajo zagovorniki odrasti, ne smemo ostati cinični in se prepustiti (zelenemu) tehnološkemu optimizmu, češ da bo tržni sistem – brez državnih iniciativ in regulacij – sam kar najbolje poskrbel za podnebne izzive.

Že omenjeni zagovornik odrasti Matthias Schmelzer pravi, da je v Ljubljano pripotoval z vlakom. Pot je bila dražja in je trajala bistveno dlje kot z letalom. “Ustvariti moramo družbo, v kateri bodo trajnostne prakse bolj praktične, naravne in zaradi njih ne boste na slabšem, kot če bi uporabljali netrajnostne prakse,” pravi Schmelzer.

S tem se ni težko strinjati. A za to še zdaleč ne potrebujemo odrasti.

 

1 komentar

Komentiraj