Komunizem je priložnost za turizem

POSLUŠAJ ČLANEK
Fotografija je iz muzeja komunizma v Pragi in pripada strani TripAdvisor.com


Precej smešno je, ko danes poslušamo o delovanju komunistične tajne policije. A nekoč ni bilo tako.

Spominjam se agenta udbe, ki je bil moj sošolec v škofijski gimnaziji (semenišču). Zanj bi rekel, da ne bi pohodil mravljice. In je tudi ni. Je pa imel štipendijo, ko je ni imel nihče drug. In čeprav kasneje ni maturiral, je s ponarejenim spričevalom nadaljeval šolanje v tujini in slednjič magistriral pri nekdanjemu notranjemu ministru. Prišel je v vrh slovenske elite.

Magistru vohunskih ved nisem niti najmanj nevoščljiv, zato tega nisem še nikoli prej napisal. Prav pa je, da se pove, kako te stvari delujejo tudi pri malih ribah. Tudi desetletja po kolapsu komunizma po vsej Evropi.

O udb(ovc)i(h) prepovedano


O udbovcih, tajnih policijskih plačancih in ovaduhih je namreč še vedno malodane prepovedano govoriti. Predvsem pa se nekdanje zaupnike udbe ne sme glasno nič vprašati, saj gre v takih primerih vedno za varnost osebnih podatkov, govorjenje brez vsakih dokazov in čase, ki jih moramo v izogib revanšizmu pozabiti.

Tako so nekdanjega udbovca v Črničah na Vipavskem vprašali, če jim pokaže udbovski bunker v podzemlju njegove hiše. A je vse zanikal in se je tu vse seveda ustavilo. Namesto, da bi bunker odprli, očistili in spremenili v muzejček, ki bi postal glavna atrakcija starodavne vasi.

A veste, katera je nabolj obiskana turistična atrakcija v nekdanji prestolnici cesarske Ogrske? V Budimpešti, ki ima prekrasen največji neogotski parlament na svetu? Muzej komunizma.

Tovrsten muzej, udbovski bunker, bi v malih Črničah gotovo pritegnil veliko obiskovalcev. Pa če bi ga tudi dali v upravo zvezi borcev. To je prava turistična priložnost. Da vzgoje za spoštovanje človekovih pravic, ki bi jo bili ob ogledu deležni otroci, niti ne omenjam.

Se pa tega zaveda prvi mož Postojnske jame Marjan Batagelj, ki je našel vojaški bunker za prisluškovanje v hotelu Jama. Vanj je najprej povabil novinarje. Napovedal je tudi, da ga bodo preuredili v muzej. Tega ni naredil zato, ker ga odlikuje izjemen podjetniški duh. Tako mu je narekovala zdrava kmečka pamet.
Zakaj nobena obmejna občina danes niti pomisli ne na – če gledamo zgolj skozi denar - odlično poslovno priložnost, muzej železne zavese? Da bi otrokom pokazali, kaj se lahko zgodi v diktaturi.

Kulturn(obojn)iške elite


Slednje pa v naših kulturn(obojn)iških elitah ni veliko. Le redki tovrstni objekti imajo namreč srečo, da si jih lahko ogleda tudi običajen državljan. Spomeničarji, ministrstva in občinarji raje vse skupaj čimbolj zaprejo pred očmi javnosti.

Ne motijo jih Titove in Kidričeve ulice, pa čeprav gre za osebnosti, neposredno odgovorne za desetine tisočev smrti vojaških ujetnikov, žena in otrok.

Zelo pa jih moti, če morajo upravljati s kakim množičnim grobiščem, udbovskim zaporom ali stražnim stolpom, s katerega so še leta 1990 ostrostrelci jugoslovanske vojske pobijali ilegalne migrante.

Mimogrede, trupla so še četrt stoletja nazaj velikokrat odvrgli kar v kraške jame ali sežgali v apnenici.

Zakaj nobena obmejna občina danes niti pomisli ne na – če gledamo zgolj skozi denar - odlično poslovno priložnost, muzej železne zavese? Da bi otrokom pokazali, kaj se lahko zgodi v diktaturi. Da ubijanje ni le v risankah, ampak so tega zmožni tudi naši sodržavljani.

Zarota molka


Čeprav vemo natančno, kdo ima informacije o pobijanju beguncev na meji, bunkerju v Črničah in prisluškovalnemu centru v Postojni, pa le-teh ne bomo nikoli izvedeli.

Viri informacij dobro vedo, da se je bolje zameriti celotni vladi in sodišču kot pa Janezu Zemljariču.

Vedo tudi, da na njihova vrata policija niti potrkala ne bo. Zato je to tako.

domovin-2
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike