Komu v javnem sektorju zvišati plače in komu ne

POSLUŠAJ ČLANEK
»Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri«. Pregovor, ki ga pozna skoraj vsak prebivalec podalpske dežele. Bivši premier Cerar žal ne. Zato je godljo pogajanj z javnim sektorjem s svojim odstopom zvito preložil na pleča naslednika.

Zdaj so sekire zopet odkopane. Po zaslugi Cerarja pa so pogajalska izhodišča vlade izjemno težka. Njegova vlada se je namreč s sindikati že skorajda uskladila, zato je iluzorno pričakovati, da bi se ti odpovedali tedanjemu izplenu. Navkljub temu, da bi lahko že koalicijske zaveze proračun obremenile z do dvema milijardama evrov.

Premier Šarec sicer rad zatrjuje, da je koalicijska pogodba bolj črka na papirju. Če to drži, čemu so tedaj tako zavzeto sestankovali in tuhtali, kot da so na izpitu iz kvantne fizike? Raje bi se poklicali po telefonu in rekli: »Gremo v koalicijo.«

Za začetek je vlada pristala na zahteve v vrednosti 234 milijonov, zahteve sindikatov pa znašajo 972 milijonov. Ker je koalicija zelo podobna prejšnji, gre pričakovati, da bo vlada popustila občutno bolj kot sindikati.

Če bomo davkoplačevalci že razmetavali z denarjem, bi morala vlada doseči vsaj nekaj – ukinitev enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Od njegove uveljavitve je prišlo do tolikšnih sprememb, da nima več nikakršnega smisla.
Trg dela je svoje povedal. Medicinske sestre podarjamo tujini, policiste ter šolnike pač ne. Logičen sklep, prve zaslužijo odločno premalo, slednji pa čisto dovolj.

Tako so ob povišanju plač zdravnikom ostali sindikati zarobantili, kot bi jih brcnil v koleno. Čeprav ni učitelj čisto nič prizadet zaradi zdravnikove višje plače. Gre zgolj za zavist. Trg dela je svoje povedal. Medicinske sestre podarjamo tujini, policiste ter šolnike pač ne. Logičen sklep, prve zaslužijo odločno premalo, slednji pa čisto dovolj. Tudi vojaški poklic je postal necenjen. Zaradi dviga plač eni skupini se torej ostale nimajo pravice pritoževati.

Komu torej več in komu enako?


Nekaj dobronamernih nasvetov vladi za ravnanje z glavnimi udeleženci javnega sektorja.

Zdravniki – svoje so že dosegli in jim s trenutnimi plačami ni treba bežati v tujino.

Šolniki – imajo povsem spodobne plače. Povrniti jim moramo le ugled poklica na način, da učenci in starši poleg pravic dobijo tudi kakšno dolžnost.

Vojaki – mizerna plača in do 45. leta starosti omejen čas opravljanja dolžnosti, sta poglavitna dejavnika neprivlačnosti poklica. Osnovna plača na ravni povprečne bi malce pomagala. Odprava starostne omejitve še bolj. Merilo zmožnosti vojskovanja bi morala postati psihofizična pripravljenost, ne starost.

Medicinske sestre – zaradi odhodov že odpadajo operacije. Trenutno se vrtijo v začaranem krogu: bedna plača, posledično premajhno število sester in zato katastrofalne delovne razmere preostalih, ki zaradi izgorelosti tudi slej ko prej odidejo. Nujen je radikalen dvig osnovne plače na dvakratnik minimalne. Dodatek bi temeljil na zahtevnosti dela in ne izobrazbi.

Nepošteno je, da dve sestri opravljata enake naloge, pa izkušenejša prejme nižji dohodek, ker ima dokončano samo srednjo šolo. Nekoč je ta izobrazba zadostovala, zato naj tako ostane do upokojitve takih sester.

Policisti – tragikomične so grožnje, da bodo stavkali in zato pobrali manj kazni. Kaj ni njihova naloga, da je kazni čim manj, ker ljudi vzgajajo ter informirajo? Menda ja ne naročajo že vnaprej po 120 krst zaradi približno toliko umrlih v prometnih nesrečah? Dokler se bodo hvalisali zgolj s kaznimi, jim minimalna plača popolnoma zadostuje.

Šarčeva vlada bo pred sindikati nedvomno pokleknila. Z odpravo nekaterih anomalij na trgu pa bi navkljub izgubljeni bitki naredila odločilen korak k dobljeni vojni.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike