Komisija o zlorabah v slabi banki. Sanacija bank je potekala precej po domače, kjer naj bi navodila dajali “nižji uradniki”.

Uredništvo
9

Pred preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v DUTB sta danes nastopili dve od javno najbolj pričakovanih prič. To sta bila nekdanja direktorja NKBM in NLB, Aleš Hauc in Janko Medja, pod katerima je potekala zloglasna sanacija bank. Oba zaslišana sta bila na sejo vabljena kot priči.

Po njunem pričanju lahko ugotovimo, da je celotna sanacija bank potekala precej po domače, toda več kot očitno je, da bi vpleteni na DUTB in BS o spornih stvareh trenutno povsem molčali. Po besedah direktorjev obeh največjih bank je bilo v postopkih veliko nedoslednosti, ki pa jih nista mogla preprečiti.

Na zaslišanju je bil Medja precej redkobeseden, dalo pa se je razumeti, da ob takratni situaciji nikakor ni bil tisti, ki bi narekoval potek dogajanja. Precej bolj zgovoren je bil Aleš Hauc. Ta se za razliko od preteklih gostov ni izgovarjal na izgubo spomina in je bil na zaprtem delu seje pripravljen spregovoriti tudi o nekaterih konkretnih zadevah.

Medja: Pri sanaciji nisem imel končne besede

Prvi je pred komisijo pričal nekdanji direktor NLB Janko Medja. Ta je v svojem pričanju poudaril, da pri reševanju ni imel škarij in platna v svojih rokah. Ko je prišel v NLB, je bila banka v zelo slabem stanju. Tako rekoč se sploh ni ukvarjala s strankami, temveč je zgolj reševala situacijo, zaradi česar ni pridobivala nobenih novih strank. Eden prvih njegovih ukrepov je bil, da se začne spet delati s strankami.

Okrcal je tudi politiko, ki ni pokazala večjega razumevanja za položaj v mejnih podjetjih, ki bi se jih z ustreznim pristopom nedvomno dalo rešiti pred stečajem.

Komisijo pa je sicer najbolj zanimala vloga banke pri prenosu terjatev. Medja je potrdil, da je bil začetni seznam res njihov, a da na vsebino končnega seznama ni mogel vplivati. Na vprašanje Jerneja Vrtovca (NSi), zakaj so bili pri prenosu uporabljeni različni vatli, tako ni mogel odgovoriti.

Medja je v pričanju sicer izrazil dvom, da so bile ocene vrednosti premoženja narejene po mednarodnih računovodskih standardih, saj so revizorji za to porabili izjemno malo časa. Ni pa tega želel jasno izreči. Ključno zanj je sicer bilo, da banka ne postane kapitalsko neustrezna. Z vstopom države v njeno reševanje je morala sprejeti njen način reševanja. Lahko so izbirali zgolj med dokapitalizacijo, kot je bila predvidena, ali situacijo, v kateri bi postali kapitalsko neustrezni in izgubili zaupanje depoziterjev.

Hauc: vsi protesti so bili neuspešni

Precej manj redkobeseden od Janka Medje je bil nekdanji direktor NKBM Aleš Hauc. Ta je sicer že na začetku seje poudaril, da javnosti poslovnih informacij ne bo razkrival, da pa je o tem pripravljen spregovoriti na za javnost zaprtem delu seje.

Hauc se trenutno ukvarja z bančnim svetovanjem, zato za razliko od Medje ni imel tako močnih zadržkov do komentiranja nekaterih praks, o katerih njegov predhodnik ni želel povedati veliko. Močno je bil kritičen do nekaterih ukazov Evropske komisije, a kot je poudaril, na svoja pisma nikoli ni dobil odziva.

Okrcal je tudi politiko, da je s svojim odzivom še poglobila finančno krizo, saj je s političnim nepodeljevanjem kreditov sesula tudi marsikatero zdravo družbo.

Država je vedela, koliko denarja si lahko privošči

O dokapitalizaciji pa je povedal, da pri tem ni imel nikakršne besede in je na koncu mandata celo dobil občutek, da kot direktor o ničemer več ne odloča. Jasen je bil tudi pri špekulacijah o višini dokapitalizacije. Po njegovem vedenju je država v procesu sledila okvirni številki, ki si jo je za ta namen lahko privoščila. Nekatere družbe pa so bile v tem procesu obravnavane pristransko. Jasno je tudi, da za razliko od devetdesetih iz bank niso očistili vseh slabih naložb.

O tem, katere bodo, so odločali drugi.

Razlastitev podrejencev je bila po njegovem vedenju ukaz Evropske komisije. NKBM je te instrumente pred samo razlastitvijo odkupila od večine podrejencev, zaradi česar jih je večina prišla vsaj do dela vloženega denarja.

Dokapitalizacija po domače

Ob pričanju Janka Medje in Aleša Hauca se pozoren poslušalec nedvomno ne čudi več, zakaj nekatere priče ob prihodu pred komisijo, ki raziskuje zlorabe v DUTB, zapušča spomin. Zagotovo je zanje tako najbolje, kajti besede obeh bankirjev ne razkrivajo nič drugega kot zbirko slabo premišljenih ukrepov, ki bodo rešili bančni sistem.

Pri tem je glavne napotke res dala Evropska komisija, toda njeni ukazi ne bi smeli biti izgovor za nekatera slabo premišljena dejanja. Ta so sicer res sanirala bančni sistem, a napak je bilo preprosto preveč, da bi o njih lahko molčali.

Svež denar je bankam omogočil, da splavajo in začnejo pridobivati nove posle. To pa je bolj ali manj vse. Kot je razumeti nekdanja direktorja, je bil namreč celoten proces narejen po domače. Banke smo rešili, toliko da splavajo, nikakor pa ne ustrezno sanirali. NLB je tako kljub sanaciji ostal 25-odstotni delež slabih posojil. Nekateri od njih zagotovo tudi po zaslugi politikov in lobistov. Česar pa iz ust glavnih akterjev najverjetneje nikoli ne bomo slišali.

9 KOMENTARJI

  1. Kako smo (so) spreminjali družbeni sistem
    Dnevnik, 17.08. 2018

    To je vprašanje oz. tema, ki bo še dolgo aktualna. G. Janez Krnc nas v pismu s tem naslovom, Dnevnik, 27. julija, spomni in opiše, kako smo v Sloveniji spremenili sistem družbene ureditve. Usodne spremembe je prinesla zlasti odprava družbene lastnine. G. Krnc korektno ugotavlja in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine, ki se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.«
    Žalostna je ta ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. Menim, da vsi politiki le niso sledili temu. Demosov model privatizacije je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a se to ni zgodilo. Problem Slovenije je tudi v tem, da ne obstaja jasna meja med zasebnim in javnim. Strinjam se s publicistom prof. dr. Miho Kovačem, da je bančna in podjetniška elita kot nagrado za privatizacijo z baypassi podjetji, za tajkunizacijo oz. prevzeme podjetij brez vložka lastnih sredstev , za potope skladov in bančno črno luknjo dobila neke vrste socializem za bogate. Skoraj nikomur od tistih, ki so z nespametnimi vlaganji zavozili dobršen del podjetij v slovenski lasti se namreč ni nič zgodilo. Politika ni nič storila, ali pa je z ukrepi-zakoni zamujala, da bi to preprečila. Temu je sledilo tožilstvo, ki deluje v okviru izvršne veje oblasti, kar pove, kdo je prvi odgovoren za rezultate dela tožilstva. Žal za stanje pravne države in za vzroke nepravične privatizacije, tudi za posledice bančne luknje, nihče ne prevzame odgovornosti. Ne politika oz. politične stranke v zakonodajnem DZ RS, ne izvršna oblast, vlade, ne sodna oblast. Ta pravi, da politika oz. zakonodajna oblast ni poskrbela za ustrezno zakonodajo. Znano je; »Brez tožnika ni sodnika!«. Kjer so vse veje oblasti tako avtonomne, da sme le vsaka samo sebe nadzirati, ni pravega nadzora, ne odgovornosti in nihče ne odgovarja za stanje pravne države. Po ustavi ima ljudstvo oblast pri nas? Kje se to odraža? Zato je lahko prevladal neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi prof.dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in v učinkovitejšo družbo, v demokracijo tudi z pravično privatizacijo, ob takšni morali in neodgovornosti, seveda ni uspela. Ljudstvo, ki ima oblast, pričakuje odgovor, kdo je odgovoren? Kdo mu ga bo dal?
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042836531/mnenja/odprta-stran/kako-smo-so-spreminjali-druzbeni-sistem-

  2. Pravnik, politik, minister za pravosodje Goran Klemenčič v oddaji Studio City l. 2017pravi:
    »Pri nas na področju gospodarskega, predvsem pa bančnega kriminala nismo opravili svojega dela. In danes si podajamo ta vroč krompir, kdo bo na koncu pred očmi javnosti tisti, ki bo kriv. A bo to policija, ali bo to tožilstvo ali sodišče ali bo to politika?
    Politika, ne leva ne desna, ni kriva za stanje obravnave bančnega kriminala, krive so predvsem institucije pravosodja.«
    Minister za pravosodje Goran Klemenčič l. 2016 : »Politika, ne leva, ne desna, ni kriva za stanje obravnave bančnega kriminala, krive so predvsem inštitucije pravosodja.«

    V Tarči l. 2018 na temo bančne luknje, pa so predstavniki tožilstva, policije in sodstva, na čelu s pravosodnim ministrom, prepričani, da je bančna luknja politični problem, šele za tem pravni.

    Kdo je torej odgovoren za bančno luknjo, politika ali pravosodje?

  3. »Vse nas skupaj mora biti strah!«
    ONA, 10. april 2018
    To so zadnje, a iskrene besede ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča, v zadnji Tarči o bančni luknji. Ta strah pretresa državljane. Tarča je pokazala, da ta strah še ne pretresa ne politikov, ne osumljencev, ki se ob dosedanji ne učinkovitosti pravne države počutijo še naprej varne. Vsi udeleženci Tarče, predstavniki tožilstva, policije in sodstva, na čelu s pravosodnim ministrom, so prepričani, da je bančna luknja politični problem, šele za tem pravni.
    Kaj bo storil zakonodajalec, DZ RS? V državi prava bi se nadaljevala Tarča in to s politiki, ki so vodili državo, ko je nastajala bančna luknja. Ti morajo pojasniti, kaj so storili, da bi to preprečili.
    Bivši finančni minister, dr. Franci Križanič, je celo dejal, da je bila bančna luknja zaigrana, da se bo tako razprodalo slovensko gospodarstvo.
    Obtožba, ki bremeni vse tri veje oblasti, vredna predčasnih volitev.
    Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani je korektno pozval izvršilno in zakonodajno vejo oblasti, da naj vendar poskrbijo za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Izvršna oblast bi morala že do sedaj odgovarjati za rezultate dela tožilstva in policije, ki ne moreta biti izvršni oblasti le za okras. Ve se: »Brez tožnika, ni sodnika!«
    Kdo vse je pisal in kdo je sprejel takšno zakonodajo, da so lahko organi pravne države, zlasti tožilci, zato že desetletja neučinkoviti? Volivci imamo pravico to zvedeti, da lahko pravilno volimo.
    Politiki, celo pravosodni minister, pa sedaj pravijo, da pri tem ne smejo nič ukreniti, saj so tožilstvo in policija samostojni, enako kot sodstvo. To je usodno in neodgovorno. Tožilstvo je vendar v sestavi izvršne oblasti, vlade, a ga ta ne sme ocenjevati, prav tako ne DZ RS, ne ljudstvo. Delo tožilcev sme ocenjevati le tožilski svet? Komu je to v prid?
    V Tarči je državni tožilec izpostavil resen problem, ki ga srečuje pri delu. Dogaja se, da vrhunski pravni in ekonomski strokovnjaki nudijo vplivnim dobro situiranim osumljencem vrhunsko pravno pomoč, da dokažejo, da je bilo vse zakonito. Znano pa je, da vladam, strankam pišejo zakonodajo vrhunski pravni in ekonomski strokovnjaki. Ta naj bi bila orodje tudi za učinkovitost tožilstva. Vrhunska pravna in ekonomska stroka piše torej zakone za vlado in nato ekspertize za obrambo osumljencev. Vrhunski strokovnjaki so plačani za nasvete politikom in še osumljencem. Ko gre za bančno luknjo, gre plačilo iz davkoplačevalskih proračunskih sredstev.
    To je korupcija na najvišjem »intelektualnem nivoju naroda«, zavita v »svetovanje«. Država prava pa je do sedaj obsodila le enega bankirja.
    Bančna luknja ostaja, njeni botri so pa na prostosti in se nikogar ne bojijo. Ščitijo jih strokovnjaki in odgovorna politika, to so vodstva političnih strank.
    Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč. Državljani vklopite razum in zahtevajte račun!

    Franc Mihič, Ribnica

  4. Dan in noč. Tako bi lahko opisal zaslišanje prič Medije in Hauca.
    Popolno nasprotje.
    Med tem ko je Medija jeclal in očitno ga je zapuščal spomin, je Hauc odprto in jasno pričal o vsem, kar je bil vprašan. Predstavil se je kot velik strokovnjak, nič ni zamolčal, le o imenih ni želel govoriti javno, komisiji je redlagal, da to pojasni na zaprtem delu.
    Ob spremljanju zaslišanje se človek lahko resno vpraša, zakaj je Medija dobival plačo, eno najvišjih v Sloveniji.
    Ni vedel, vasj tako je poveda, kaj se je okoli njega dohgajalo. Ni vedel kaj je podpisal, ni vedel kdo od njegovih sodelavcev je kaj naredi. Skratka ni vedel nič. Vtis je bil, da se je bavil z golfom, hobi pa mu je bilo vodenje banke-
    Zaslišanje Hauca je bila povsem druga zgodba.
    Pojasnil je vse, kar so od njega zahtevali.
    Izpoved je bila zelo strokovna in le strokovnjaki iz bančnega področja in področja financ so lahko izpovedi sledili.
    Zanimivo pa je bilo, ko je navedel, da pri sanaciji NKBM praktično ni mela nobenega vpliva, saj je vse vodila Evropa, praktično tretjerazredni birokrati, ki so pri tem tavali v temi in niso bili dorasli funkciji.
    V takšnih razmerah se je Hauc obračal na vse mogoče forume, tudi n sedež evropske banke, pa ni nič dosegel.
    Tukaj moram v bran vzeti Evrpo.
    Evropa je ravnala prav, saj je njen partner bila država Slovenija, ki so jo predstavljali Bratuškova, Čufar in Jazbec, znameita trojka. Ta bi morala intervenirati, pa ni. Če ravno jo je Hauc pozval v pomoč.
    Vse, kar je torej Evropa zagrešila, bi bilo mogoče popraviti in se napačnim potezam izogniti, če bi znamenita trojka bila kos nalogi, ki jo je opravljala in za kar je bila zadolžena.
    Če ravno je ni neposredno omenil, jo je razgalil Hauc; Bratuškovo.
    Je nevarna, ker si misli, da je najboljša, da ima vse kvalifikacije. Sedaj pa vidimo, kako ni sposbna zagnati niti gradbišča 2. tira, niti Karavank in ne tretje osi.
    Do kadaj bo še slepila in zavajala?

  5. Dokler bo parlamentarna preiskovalna komisija računala le na minljiv in varljiv osebni spomin neposrednih odločevalcev v državnih bankah in na njihovo prostovoljno odkritost in poštenost, bo trdnih in zanesljivih podatkov najverjetneje (pre)malo.
    Glede na to, da se moramo običajni smrtniki za vsako rutinsko transakcijo v bankah legitimirati in tudi obojestransko podpisovati vse finančne in knjigovodske dokumente, morajo imeti banke zanesljive sledove vseh transakcij v svojih zakonsko varovanih arhivih. Iz pisnih dokumentov bi moralo biti dovolj strokovnim preiskovalcem hitro jasno, kako so potekale posamezne transakcije in kdo je bil pri njih odločevalsko vpleten tako na strani posojilodajalca kot tudi posojilojemalca. Če teh dokumentov ni (več) oz. jih vodstva bivših državnih bank ne dajejo parlamentarni komisiji na vpogled, je treba vodstva bank pravno preganjati zaradi neskrbnega in malomarnega ravnanja z arhivskimi dokumenti ali celo zavestnega uničenja nekaterih dokumentov ter zaradi protipravnega prikrivanja domnevno spornih ravnanj in njihovih protagonistov.
    Na pričanje pa bi veljalo med najbolj obveščenimi povabiti tudi znanega podjetnika, kriminalista in nogometnega sodnika Draga Kosa, ki je nekaj časa po naročilu tedanjega vodstva NLB za sanjske honorarje opravljal “forenzične preglede” kreditnih map. Ali je kriminalistični forenzik opravljal za neznanega naročnika tudi preventivno selekcijo med mapami ter poskrbel za zaščito nekaterih svojih nedotakljivih klientov, bi bilo zanimivo izvedeti od koroškega “jamesa bonda”, ki je bil osebno vpleten dobesedno v vse velike politično-kriminalne afere po osamosvojitvi?

  6. APMMB2 ob 5,55
    Zelo dobro ste napisali, da je Evropa ravnala prav, kajti zaupala je našim uradnim INSTITUCIJAM, katerih predstavniki iz Slovenije so bili: Bratuškova, Čufar in Jazbec. Ta trojka, bi morala na ZATOŽNO KLOP, kjer ima dolžnost pojasniti, ali so to delali “s svojo glavo”, ali z glavo “strica”.

    PRIVATIZACIJA družbenega premoženja je bila izvedena po RECEPTU LDS, zato je bilo prej potrebno zrušiti Peterletovo vlado.
    Ko je zavladala DRNOVŠKOVA – vlada LDS, so takoj ukinili Službo družbenega knjigovodstva – SDK. S tem se je ukinila SLEDLJIVOS početja DIVJE privatizacije. Vsi tisti, ki so prispevali svoj glas k ukinitvi SDK, so sokrivi. “Arhitekti” tega projekta, pa so “strici iz ozadja”, ki so USMERJALI BANKE, komu naj dajejo kredite, za odkup podjetij.

    IZBRANI novi lastniki – TAJKUNI, so morali biti lojalni Forumu 21. Kdor se je v lojalnosti pregrešil, mu kreditov niso potem reprogramirali – posledično je šel v STEČAJ.
    In tudi Janko Medija, je dejansko povedal, čeprav je veeeliko pozabil, da bi se dalo kako podjetje rešiti, da bi z poslovanjem lahko nadaljevalo, pa so ga nerazumljivo ZAKAJ, spravili v stečaj.

    Vse to je potem šlo na slabo banko. Iz SLABE BANKE, pa sedaj kupujejo izbranci posamezne dele družb po velikem DISKONTU. To je en sam VELIKI KRIMINAL. Da podjetja pomagaš spraviti v STEČAJ in posledično omogočiš, da “izbranci” postanejo VELIKI lastniki družnebih NEPREMIČNIN.

    Če tega Policija in Sodišča ne raziskujejo, ne UPRAVIČIJO svojega namena. Raziskati bi morali tudi namen USTANOVITVE – Foruma 21.

  7. Nemesto varljivih spominov……. ob 10,06

    Zelo jasno ste povedali v vašem ZADNJEM odstavku, da bi vsekakor moral PRIČATI “čistilec sledi” v Banki – NLB- Kos.

    Drago Kos ima pomembno VLOGO v gradnji BANČNE LUKNJE in drugem GOSPODARSKEM KRIMINALU.

    D. Kos je bil pomembni KRIMINALIST, ki je delal v prid “stricev iz ozadja”.

    D. Kos je bil tudi predsednik PROTIKORUPCIJSKE komisije. Nobenega LEVIČARJA NI prijavil zaradi korupcije. Desničarjem pa je več AFER celo pomagal (afera Patrija) PODTAKNITI.

    D. Kos je PRISTAL tudi na DELU v NLB, kjer je služil z “dvomljivim delom” v Banki. Kdo bi dal “roko v ogenj”, da tam ni celo ponarejal dokumente? Če je preusmerjal informacije, kdo je dobil podkupnino Patrije, je možno tudi preusmerjanje sledi in dokumentacije v NLB. Zakaj je NLB sploh rabila prav takega “mojstra”, kot je Drago Kos iz Koroške ? Da misliti, da je imel v NLB več pooblastil, kot Janko Medija. Zato bi moral res pred KOMISIJO pričati tudi D. Kos – vendar s prisotnostjo DETEKTORJA laži.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime