Kako Janša z novo medijsko zakonodajo jezi "njihove" in "svoje", rešuje pa nič bistvenega

Med ljudmi je preveč mlačnosti in polovičarstva, zaradi česar ne bo sprememb, dokler nas ne bodo izročili muslimanom.

@Aktiven državljan, imaš še kako prav. Tudi mi, ki smo delali vse te izvirne drame, smo se z leti začeli spraševati, zakaj je teh dram vedno manj. Naj kot zanimivost povem, da se je pred 50 leti večino dram snemalo ponoči. Do treh, štirih zjutraj, tudi ob nedeljah in praznikih.
Danes pa je RTVS popolnoma iztirila. In to tako hudo, da me je sram. Včasih smo razumeli, da se česa ne sme posneti ali reči, danes pa takih stvari ne razumem več. Še so ljudje, ki imajo prepoved nastopanja na TV. Pred leti smo jih še videvali na TV, zdaj že dolgo ne več, čeprav še vedno zmorejo in so še zelo lucidni.

Pravijo, da so največji proizvajalec kulturnih vsebin:
- spomnite se, kdaj smo nazadnje gledali na TV Slovenija zadnjo izvirno domačo TV dramo v njihovi produkciji?
- za domačo TV serijo po Golobovem romanu Jezero so nas pol leta "masirali" z reklamami, potem pa so se igralci sami pritožili nad nedopustno šlampasto tonsko tehniko, zaradi katere so bili dialogi potrebni podpore s podnapisi;
- le najstarejši redni plačniki RTV prispevka se še spominjamo časov, ko je bila vsak mesec premiera nove domače izvirne TV drame, ko je bila vsako leto proizvedena in predvajanja najmanj ena izvirna domača nadaljevanka ali nanizanka za odrasle ter za otroke in mladino;
- le najstarejši redni plačniki RTV prispevka se še spominjamo časov, ko je bila vsaj vsak mesec nova premiera izvirne domače radijske igre in/ali domače igre za otroke in mladino;
- ne spomnim se, kdaj smo po TV Slovenija lahko doživeli nazadnje posnetek izbrane gledališke dramske, operne ali baletne uprizoritve;
Ko branijo svoj "status quo" se poslovni in programski šefi z RTV Slovenija tako zelo radi sklicujejo na kulturo in umetnost, v resnici pa se delež domače izvirne dramske, filmske, radijske igrane, koncertne, baletne in plesne umetniške produkcije nenehoma znižuje in izgineva med kupljenimi tujimi zabavljaškimi, filmskimi, dokumentarnimi, vzgojnimi in športnimi programi.
Vse več je pred kamerami javne/državne nacionalke "sedeče" in "govoreče Slovenije" v formatu intervjujev, pogovornih, mnenjskih oddaj z vselej enimi in istimi standardnimi "strokovnjaki" za določene teme in dileme, denimo s področja ekonomije, ekologije, domače in mednarodne politike ter medijske realnosti ipd., itd.
Več kilometrov ko je dogodek ali prepoznavna osebnost oddaljena od centra državne RTV Slovenija, manj je možnosti, da bi se medijski aktivisti utegnili ukvarjati z njo ali z njim. Edina izjema so domnevne afere, škandali, senzacionalistične spodbude za vzbujanje najnižjih čustev sovraštva, nevoščljivosti, privoščljivosti, ko so polni kombiji besednih in slikovnih poročevalcev ter lovcev na človeške glave pripravljeni potovati tudi v najbolj oddaljene kotičke slovenske kokoši, denimo na vzhod in jug ali na zahod, ter čakati in čakati na dražljive posnetke uprizorjenih policijskih preiskav, aretacij, prelaganj sumljivih škatel in zabojev in kovčkov v prtljažnike policijskih avtomobilov - po katerih nikoli doslej še nismo doživeli veljavnega in dokončnega sodnega epiloga.
Pravijo, da jim zmanjkuje denarja za lastno produkcijo izvirnih umetniških programov. A kako, da jim nikoli ne zmanjka denarja za drage prenose formule 1 in druga megalomanska ter neekološka "preseravanja" iz sveta najbolj koruptivno kontaminiranega športnega biznisa, kjer predstavniki Slovenije sploh ne sodelujejo; ne kot sponzorji, ne kot akterji oz. protagonisti in ne kot organizatorji ali kako drugače.
Kako si lahko športno uredništvo TV Slovenija privošči pošiljanje svojih poročevalcev in snemalnih ekip na prestižne spektakle največjih košarkarskih in hokejskih zaslužkarjev v ZDA, o katerih celo redno poročajo v svojih vsakodnevnih programih. Domača tekmovanja in domače športnike ter njihove spremljevalce pa na račun največjih slovenskih zaslužkarjev v tujini vse bolj očitno medijsko zapostavljajo in celo ignorirajo.
Pogosto se državni uslužbenci z RTV Slovenija tudi branijo pred kritiki, da nam le oni ponujajo in posredujejo nekatere vsebine in medijske formate, ki so nujni za nacionalno in kulturno samozavest ter za ohranitev kolektivnega zgodovinskega spomina. To je pogojno res in zaradi tega jim priporočam, da s svojih programov črtajo vse vsebine, ki jih že uspešno posredujejo komercialne radijske in televizijske postaje ter da se v polni meri, kompetentno in medijsko konkurenčno lotevajo predvsem tistih področij družbenega življenja in umetniškega ustvarjanja, za katera so posebej poklicani že po veljavni zakonodaji in po lastnem izjemnem statusu javnega zavoda posebnega družbenega poslanstva in namena.
Namesto da skušajo konkurirati v senzacionalizmu, plehkosti in površnosti ter lažni spektakularni bleščavi komercialnim domačim in tujim producentom ter posrednikom, naj se z vso poklicanostjo in poklicno odgovornostjo obrnejo k vsebinam, povezanim z vsemi razsežnostmi življenja in ustvarjanja v slovenski državi ter z celotno njeno zgodovino, s katerimi se komercialni tekmeci ne bodo nikoli in nikdar ukvarjali enako resno, odgovorno in poglobljeno.

Rešitev je seveda zelo enostavna! RTV vreči na prosti trg skupaj z njenim direktorjem Kaduncem, ki s svojim premoženjem in premoženjem družine odgovarja za zakonitost poslovanja.

Zame je bil najboljši generalni direktor RTV Žarko Petan. Za druge kolege pa najboljši direktor Televizije RTV Milan Bajželj, ki naj bi leta 1988 (če se ne motim, morda tudi 1989), v začetku leta razdelil vsakemu zaposlenemu v enem mesecu dve plači. Enako naj bi dobili tudi radijci, čeprav ni bil njihov direktor. Kar seveda pomeni, da je bil zraven tudi generalni, toda... Tako veliki denarčki niso mogli iti preko republiškega vodstva, zlasti pa ne mimo CK. Kajti, gospodarski in socialni položaj Jugoslavije je bil tako na psu, da so sledili štrajki eden za drugim. S tem denarjem so nas hoteli podkupiti, da ne bi štrajkali.

Ne levičarske, ampak skrajno levičarske in marksistične ideje nam prodajajo in vsiljujejo pod krinko strokovnosti in 'nepristranskosti', s tem, da bi marsikatera novinarka ali novinar na rtvslo morala priznati, da piše ali govori osebnoizpovedno fikcijo, ne pa nepristransko novinarsko besedilo.
Saj so tudi čisto fajn in nevtralni članki, ampak med vrsticami zija levičarska marksistična indoktrinacija ter v zadnjih mesecih ''smrt janšizmu na vsak možnih načinih''. Meni rata kar slabo in mi je nepojmljivo, kaj si dovolijo. In da ni nobenih posledic zanje.
Najhuje pri tem je, da za levičarje nelevičarji ne bi smeli obstajati. Treba nas je najprej razsvetliti, ker smo neumni in 'neznanstveni', če pa to ne gre pa diskreditirati z lažmi, in na koncu, če še ne gre, preostane tisto, kar so nacisti delali z židi ter komunisti s Slovenci po WW2. Skrajni čas bi bil, da se to neha financirati tako kot se in se da na trg...

Komentar, ki nazorno prikazuje stanje na slovenski RTV.
V času najhujše pandemije kitajskega virusa za Gospodov dan le najdem uteho ob spremljanju maše iz mariborske stolnice na, mislim, 2. programu RTV. Zgledno posneto, lepe pridige škofa Cvikla, tenkočutna glasbena spremljava, skratka, lepo in doživeto! Torej se da, če se hoče!
Korona malo popusti, in glej ga zlomka, tudi maš na naši TV več ni. No, izjemoma je bila vmes še ena, evangeličanska iz Križevcev v Prekmurju. Prav, enkrat si jo tudi oni zaslužijo. Potem pa spet nič.
Gledam spored, morda so se pa le premislili. Prvi program v nedeljo dopoldan: Speči Tom, razne druge risanke za otroke ter druge neumnosti. 2. program: nič od želenega, 3. program: ponavljanje mukotrpnih razprav v parlamentu.
Pogledam sporede drugih TV. Zagreb 1: prenos velike več kot 2-urne slovesnosti ob obletnici posvetitve Nikolaja Tavelića za svetnika, čudovit sprevod po mestu, narodne noše, prapori (brez rdeče zvezde!), ubrano petje, prisotni Plenković in lokalna oblast. Veličastno!
In tako nedelja za nedeljo. Na RTV SLO na vseh treh programih nič, na TV Zagreb 1 (!) prenos maš z vnaprejšnjo slikovito predstavitvijo krajev: najprej iz manjšega kraja blizu Velike Gorice pri Zagrebu, zatem iz kraja blizu Bjelovara, tretjič iz Dalmatinske Zagore blizu Imotskega, v nedeljo bo iz kraja blizu Karlovca. Gledam, povsod lepo okrašeno, izbrano petje, narodne noše, polno mladine - lepo mi je pri srcu, hkrati pa me stisne tam okoli in razmišljam: Quo vadis, Slovenija!

Poglejte si, ljudje, oddajo v kateri se Miša Molk osladno cedi pred delom in likom tovariša Marjana Šarca, bivšega premiera "na čakanju"! Za bruhat.... za pobruhat!! Dajte ženski posneti reklamo za račjo pašteto, "leskovačke čevape", žolico iz Šmarce pri Kamniku ali higienske tampone, ne pa...! Lepo vas prosim, Kadunčevi, neokomunistična trdnjava s prozorno fasado, kako dolgo še!? Odklopite mi elektriko, bomo prali na roke in prižigali petrolejke! Saj to menda ni protiustavno!??

Dokler ne bo konec množičnega kršenja človekovih pravic, kar je posledica prejšnje totalitarne države in njene miselnosti, bomo priča grožnjam in drugemu nasilju zoper posameznike in skupine.

Čas je že, da napravimo konec množičnemu kršenju človekovih pravic in da tisti, ki to počnejo - odgovarjajo!!!

RTV in drugi levi mediji ter tožilci trdijo, da se grožnjo: smrt janšizmu, ne grozi Janši, ampak njegovi ideologiji in da zato to ni kaznivo dejanje.

Torej se grozi vsem, ki razmišljajo podobno kot Janez Janša.

Torej vsem, ki:
- spoštujejo slovenski narod in slovensko državo
-spoštujejo demokratične temelje slovenske države in človekove pravice
- so za resnico, pravičnost, poštenost in odgovornost ter enaka merila...
-

RTV Slovenija, oziroma konkretno njeno vodstvo, krši množično človekove pravice do osebnega dostojanstva vseh, ki imamo desni pogled na življenje, kar je ustavno zagotovljena pravica.

Še zločinci imajo pravico do osebnega dostojanstva, miki imamo desni pogled na življenje, pa ga nimamo.

Smrt janšizmu pa je vrh ledene gore množičnega kršenja človekovih pravic!
Iz pravosodja se je kršenje človekovih pravic razširilo na RTV in ulice.

RTV se ne da več popraviti. Ukinitev in postavitev na novo. Brez davkolačevalcev.

Simptomatično za ravnanje privilegiranih uslužbencev na državni RTVS je med drugim tudi to, da ob vsakem poskusu kakršnekoli zakonite statusne, poslovne in programske spremembe postavijo v ospredje svoje krčevite obrambe "statusa quo" obrobne programe za manjšine, otroke in mladino, vse redkejše oddaje s področja kulture in umetnosti ter ustvarjalne/poustvarjalne dejavnosti orkestrov in zborov v okviru javnega zavoda ter da vnaprej izsiljevalsko napovedo, kako bodo morebitna znižanja javnih prihodkov najprej demonstrirali z drastično ukinitvijo teh programov in teh dejavnosti, ki sodijo očitno tudi na obrobje njihove lastne skrbi in pozornosti.
Skratka, o z ustavo in veljavno zakonodajo določenih vsebinskih izhodiščih in okvirjih informativnih programov radia, televizije in spletišča v okviru ponudbe državne RTV Slovenija ter o njihovi vsakdanji preverljivi uresničitvi oz. izvršitvi se najvišji funkcionarji, uredniki in novinarski aktivisti z RTVS očitno niso pripravljeni pogovarjati z nikomer. Oni so in bodo še naprej tisti, ki bodo naduto in samopašno določali meje javnega interesa, oni so tisti, ki bodo "avtonomno" določali, kaj je "normalno" in kaj je "populistično", oni bodo določali, kaj je "napredno" in kaj je "nazadnjaško".
Kar je seveda popolnoma izven zdrave pameti, veljavnega ustavnega reda, izven politično pluralne parlamentarne ureditve in mimo spoštovanja in upoštevanja različnih legitimnih interesov v demokratični družbeni skupnosti.
Že dejstvo, da se za ohranitev nedotakljivega "statusa quo" na državni RTVS javno postavljajo prvaki in poslanci političnih strank protijanšistične opozicije v parlamentu ter protijanšistični vstajniki na ulicah in trgih nekaterih slovenskih mest nazorno potrjuje, čigavi politični mnenjski voditelji, aktivisti in ideološki zavezniki megalomansko obvladujejo večino radijskih, televizijskih in spletnih vsebin, za katere pa obvezno prispevamo vsi plačniki elektrike in RTV prispevka.
Da bi državni/javni zavod RTV Slovenija lahko resnično profesionalno, neodvisno ter politično netendenciozno kot neodvisni in nepristranski MEDIJ stregel vsem zainteresiranim državljanom, davkoplačevalcem, volivcem in plačnikom obveznega RTV prispevka, bi se moral najprej razpolitizirati, depolitizirati, dekontaminirati od vseh leninističnih, titoističnih, anarhističnih in novolevičarskih ideologij in političnih praks ter bi se moral začeti pregledno in demonstrativno obnašati kot resnični, objektivni, verodostojni, zanesljivi in spoštljivi MEDIJ - POSREDNIK med vsemi legitimnimi družbenimi interesnimi skupinami, med vsemi legitimnimi ideologijami in religijami, med vsemi političnimi strankami, gibanji in civilno-družbenimi organizacijami, ki se deklarativno in v vsakdanji praksi obnašajo v skladu z veljavno Ustavo RS, veljavno zakonodajo v RS in v skladu z univerzalnimi in mednarodno veljavnimi človekovimi pravicami in svoboščinami.

JJ težko najde idealno rešitev, nekaj zaradi tega,ker je sam po sebi najboljši učenec Kučana, drugič, ker neke idealne rešitve ni. Morda bi rešili zadevo tako,da bi vsakokratni programski svet (ali kdorkoli že upravlja vsebine na nacionalki) po zakonu dobila v roke opozicija. Recimo svet bi korenito oklestili na 11 članov, 6 opozicija, ostalo pa vlada. S tem bi priznali dejansko politično in ideološko delitev in se izognili hinavčenju raznih kulturnikov in nekih interesnih skupin, ki niso drugega kot levi trojanski konj. RTV bi bila tako vedno v rokah opozicije, razmerja bi bila jasno določena, levo hinavčenje z neko kobajagi neodvisnostjo pa odstranjeno.

Za uravnoteženje Čakševega razmišljanja: “Avantgarda levega pola političnega spektra se od začetka revolucije zaveda pomembnosti medijev. Le-ti niso samo četrta veja oblasti, temveč najmočnejše orožje v boju za ohranitev oblasti. Takšno orožje se nikoli ne izpušča iz rok. Zaradi tega je že naznanilo vlade, o spremembi medijske zakonodaje, povzročilo paniko. Mnenjski voditelji se ne morejo sprijazniti z idejo, da bi se javni zavod transformiral iz orožja za boj proti desnici v odprti prostor javnega dialoga o bistvenih vprašanjih našega skupnega sobivanja,” nam je paniko levega političnega, medijskega in akademskega omrežja pojasnil strokovnjak za medije in redni profesor na Fakulteti za informativne študije dr. Dejan Jelovac.

Moj predlog je sledeč. DZ bi dal 3 mesece časa, da najde rešitev za RTV - informativni program. In odločitev bi morali sprejeti s 2/3 večino. V nasprotnem primeru po 3 mesecih ukinejo informativni program na RTV-ju. Tako bodo zainteresirani, da najdejo rešitev tako levi kot desni.

Prvi pogoj za ustvarjanje kolikor toliko normalne ali vsaj znosne demokracije v Sloveniji je sesutje do temeljev javne hiše, ki se imenuje Radio televizija Ljubljana.

Krpanje obstoječega stanja ali delne kozmetične spremembe ne bodo prinesle nikakršnega pozitivnega rezultata.

Državljani jo plačujejo, ta pa jih v zahvalo zavaja in poneumlja.

Množica, ki je včeraj demonstrirala pred državnim zborom, predstavlja le polovico tistih, ki na RTV nič ne deljajo ali delajo škodo državi in narodu.

Janša je naredil prvi korak, naša dolžnost pa je, da mu sledimo in pri tem pomagamo, ne pa, da se prepuščamo malodušju, ki veje že iz nslova te kolumne.

Ukinitev RTV pa bi bila za slovenski narod in državo velika napaka.

Kršitev slovenske ustave je najhujša kršitev, zato se mi zdi čudno, da se desnica ne sklicuje na to dejstvo in zahteva, da RTV uskladi svoje delovanje s slovensko ustavo torej, da upošteva njene demokratične temelje in človekove pravice, pod kar spada tudi kršitev osebnega dostojanstva desnih volivec, ker jih RTV pogosto ignorira.

RTV Slovenija ima na splošno odličen program, saj ohranja slovensko kulturno dediščino.

Škoda je le, da pri političnih oddajah ni nepristranska, saj promovira levičarski pogled na življenje.
Njena napaka je tudi, da običajno ne prikaže levi in desni pogled na določeno vprašanje, ampak le levega.

To bi se dalo spremeniti z menjavo vodstva na RTV oz. določenih urednikov, ki kršijo na ta način slovensko ustavo.

Anketa je dokaz, da RTV resnično ne deluje ustavno, torej demokratično.

Presenečenje je, da levica najmanj zaupa Časniku, ki je vrednoten časopis. To je dokaz, da levici ni mar za vrednote. pravičnost, poštenost, odgovornost..