Koliko so “bogati” v Sloveniji solidarni z “revnimi”

Uredništvo
10

V okviru razprav o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so se z leve, tokrat predvsem iz vrst Socialnih demokratov, pojavljale zahteve, da se tudi plačevanje javnega zdravstva naredi bolj solidarno. Da bodo “bogatejši plačevali več, revni pa manj,” kot pogosto slišimo.

Pri tem pa se pozablja ali namerno zamolčuje, da je naša družba, tako kar se tiče financiranja javnega zdravstva kot tudi na splošno že naravnana izredno solidarnostno. Toliko, da po oceni nekaterih ta solidarnost že prehaja v nepravičnost. 

Ali naša družba doživlja manjko solidarnosti ali morda manjko elementarne pravičnosti, smo preverili na štiričlanski družini z dvema predšolskima otrokoma in staršema na minimalni, povprečni in dvojni povprečni plači. 

O (ne)smiselnosti ukvarjanja z ukinjanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v situaciji, ko slovensko javno zdravstvo pesti toliko bolj perečih problemov, smo na Domovini že pisali. V minulih tednih in v današnji parlamentarni razpravi pa smo videli še, da se tudi v strankah levega političnega pola ne zmorejo poenotiti, na kakšen način bi ukinitev izvedli, brez da bi ta imela ogromne posledice za državni proračun.

O razpletu tega vozla bomo na Domovini pisali v posebnem prispevku. Tokrat pa poglejmo, koliko je sklicevanje na potrebno “solidarnost” pri uvajanju progresivne lestvice, pri kateri so najprej vztrajali Socialni demokrati, utemeljeno na realnosti.

V zgornjem grafu je razviden predlog Socialnih demokratov po porazdelitvi bremena ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na način, da bi “bogatejši za zdravstvo plačevali več, revnejši pa manj”. 

Pri tem pa v SD zamolčijo, da je že sedanji sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja naravnan izrazito solidarnostno. Slednje smo že pred časom prikazali v članku na Domovini.

Sedaj zgolj ponazorimo s takrat pripravljenim grafom (narejenim še na minimalni plači neto 560 € ter enem od takratnih progresivnih predlogov, a razmerja tudi danes še držijo).

Prispevki za zdravstveno zavarovanje po starem in novem Grafika: Domovina

Zaradi nekaj višje minimalne in povprečne plače številke sicer za par deset evrov strižejo. Prav tako je graf narejen na podlagi zdravstvenega prispeva tako delojemalca (bruto) kot delodajalca (bruto/bruto). A bistvena je jasna krivulja skokovitega naraščanja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z višanjem posameznikovih prihodkov, pri čemer je seveda zdravstvena storitev za vse enaka.

Nekdo s takratno minimalno plačo torej letno v zdravstveno blagajno prispeva okrog 1.500 evrov, nekdo s povprečno plačo slabe tri tisočake, tisti z neto plačo 1.600 € že krepko čez 4 tisočake, tisti z dobrimi 3.000 evri pa precej čez devet tisočakov letno.

Takšen sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja bi težko imenovali nesolidaren. Vprašanje pa je, koliko je pravičen, še posebej če vemo, da zdravstvena storitev vsem plačnikom, od tistih, ki prispevajo zgolj dobrega tisočaka, do onih z deset tisočaki in več, zaradi nedopustno dolgih čakalnih vrst, ni na voljo.

Koliko družina s štirimi otroki prispeva v javne blagajne in koliko jim ostane

Kako pa je s solidarnostjo na drugih področjih? Kako denimo družine z višjimi dohodki v Sloveniji solidarnostno prispevajo za tiste z nižjimi?

Primerjavo smo naredili na treh štiričlanskih družinah z dvema predšolskima otrokoma, pri čemer sta v družini oba starša A) na aktualni minimalni plači, B) na aktualni povprečni plači in C) na dvojini povprečni neto plači.

V prvi vrsti je primerjan letni neto prihodek staršev iz plač (brez upoštevanega regresa, dodatkov, povrnjenih stroškov dela), v zadnjem stolpcu pa so razmerja. Kot vidimo, sta minimalna in povprečna plača v razmerju 1: 1,86, kar smo smo zaokrožili na 1,9. Medtem ko nekdo z neto plačo dvojno od povprečne (2.600 €) dobi 3,7 krat koliko kot nekdo na minimalni plači.

Koliko starša od svojih bruto plač letno prispevata za socialno varnost? Tista na minimalcu slabih 5 tisočakov, tista s povprečno plačo nekaj več kot dvakrat toliko, tista z dvema povprečnima plačama pa 22.5 tisočakov mesečno. Kot vidimo iz zadnjega stolpca, je razmerje že v prid družini A in družini B glede na družino z najvišjimi dohodki.

Zelo podobno je pri prispevkih v skupno zdravstveno blagajno. Starša A, ki sta na minimalni plači, prispevata 1.440 €, starša B s povprečnima plačama 2.880 evrov in starša C z dvakratnikoma povprečnih neto plač 6,480 €. Vsak od teh za svoje zdravljenje prispeva še 35 € po posamezniku, če so plačniki prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja.

Precejšnje razlike, zaradi splošne olajšave (upoštevajoč tudi olajšavo za otroke) in progresivne obdavčitvene lestvice, pa nastajajo pri plačilu dohodnine kot najpomembnejšega davka v Sloveniji. V državni proračun se od staršev A steče 912 € letno. Od staršev s povprečnima plačama 4.440 € letno. In od “najbogatejših” staršev dobrih 17 tisočakov letno.

Očitno je, da so razmerja pri plačilu dohodnine glede na neto prihodke precej drugačna. Starša na povprečni plači v državni proračun prispevata petkrat več od staršev na minimalni plači. Tista na dvakratniku povprečne plače pa skoraj devetnajstkrat toliko.

Če bi v primerjavo vključili še družino, kjer starša zaslužita štirikratnik povprečne neto plače, pa razmerja še poskočijo. Njun neto prihodek je 7,5 krat višji od neto prihodka staršev na minimalnih plačah, v socialno in zdravstveno blagajno plačujeta desetkrat več od njih, dohodnine pa kar 64 krat toliko kot starša iz družine A.

Prav tukaj je iskati razloge, da številni vrhunski športniki z visokimi dohodki zapuščajo Slovenijo in se selijo v države kot je Monako.

Še višja solidarnost pri otroških dodatkih in plačilu vrtca

Razmerje med neto dohodki iz zgornje tabele pa se v prid tistim z najnižjimi plačami dodatno podre, ko v enačbo dodamo dve (izmed sicer več) pravic iz javnih sredstev, ki se obračunavata proporcionalno glede na prihodke upravičencev.

Tokrat je v vlogi nosilca solidarnosti država.

Pri izračunu cene vrtca upoštevamo, da je eden od otrok v prvi in eden v drugi starostni skupini

Kot je razvidno iz tabele, se prihodki od otroških dodatkov med družinami precej razlikujejo, kot tudi stroški za vrtec, seveda v prid tistim z nižjimi prihodki. Starša na minimalcih, ki spadata v tretji dohodninski razred, dobita 161 evrov otroškega dodatka in plačata 140 € vrtca, Starša s povprečnima plačama sta v šestem dohodninskem razredu in dobita 70 € otroškega dodatka ter mesečno za vrtec odštejeta 301 evro. Starša C pa sta v najvišjem, devetem dohodninskem razredu in za otroka dobita slabega petdesetaka, njun vrtec pa mesečno plačujeta z več kot 500 evri.

Na letni ravni tako razlika med prihodki oz. odhodki med A in B družino, samo iz naslova teh dveh pravic, znaša kar 3.000 evrov. Med A in C družino pa celo več kot 6.000 evrov. Vse v imenu solidarnosti.

Kdo je v Sloveniji sploh bogat?

“Bogatejši naj plačujejo več,” pravijo na politični levici. In kot vidimo, tisti z višjimi dohodki to tudi počnejo. Najbrž celo bolj, kot bi bilo pravično.

Ampak za koliko ljudi v Sloveniji sploh lahko rečemo, da so bogati in kakšni so njihovi dohodki? Odgovor na slednje najbolje podaja spodnja tabela dohodninskih zavezancev v različnih razredih (za leto 2017), ki jo je pripravil in javno objavil davčni strokovnjak in nekdanji direktor Davčne uprave, mag. Ivan Simič.

Kot vidimo, je daleč največ, čez milijon zavezancev, v prvem dohodninskem razredu. V državno blagajno pa približno 400 tisoč naslednjih prispeva več kot štirikrat toliko dohodnine. Že v tretjem dohodninskem razredu (med dobrih 20 in 40 tisočaki letnega prihodka) jih je zgolj 78 tisoč. Nad tem pa skupaj le 10 tisoč.

A kot vidimo iz tabele, oba najvišja razreda skupaj, ker je desetkrat manj zavezancev kot v prvem razredu, prispevata skupaj skoraj 100 milijonov več dohodnine od najrevnejših.

10 KOMENTARJI

  1. Ni več aktualno, zaradi tega odstopil finsnc minister, za njim pa še šef vlade. Jasno je, da se računica za državno blagajno ne izide in da so bili predlogi “socialno čutečih (do lastnega žepa, da je bolj jasno), navaden blef.

  2. Zelo zgovorno. In toliko o pravičnosti. V Sloveniji se torej splača biti reven. Nikako pa se ne splača v svojo izobrazbo nekaj vložiti, biti marljiv in podjeten. Žalostno sporočilo oblasti svojim državljanom.

    Pa si oglejmo še pokojnine. V uradnih medijih slišimo samo jadikovanje o nizkih pokojninah tistih, ki so minimalno vplačevali v pokojninsko blagajno. Nič pa o tem, da pokonina ni socialni transfer ampak zaslužen denar, ki ti ga država ravno tako po solidarnostnih lestvicah oklesti.

    V zdravstveno blagajno torej vplačujemo vsi. Eni veliko več, drugi veliko manj in nekateri celo nič. Vsi imamo enake čakalne vrste, nekateri pa do zdravnika, kot zadnje čase slišimo, sploh ne morejo več priti. Kljub temu, da vplačujejo. Tisti, ki vplačujemo plačujemo zdravstveno oskrbo tudi tistim, ki se ukvarjajo s tveganimi športi, tistim, ki se zaradi lahkomiselnosti polomijo v gorah, tistim, ki se pijani zakantajo in polomijo plačujemo bolniško in rehabilitacijo….

  3. Domovina je podala zelo dober prikaz.
    Tu lahko vidimo, da ljudje, ki dobijo plačo nekaj nad POVPREČNO, imajo dejansko manjše dohodke, kot pa tisti, ki imajo minimalno plačo.

    Pri nas se večkrat BONITETE KOPIČIJO.

    Prav bi bilo, da bi se seštelo vse prejemke, tako taki, ki izhajajo iz dela, kot tiste, ki naj bi predstavljale SOCIALNO PODPORO, skupaj z otroškim dodatkom. Temu znesku bi morali prišteti še BONITETO, ki jo imajo pri nižjem plačevanju Vrtca. In šele, ko bi bilo vse ušteto v znesek, naj bi bilo obdavčeno.

    Tako nekako zgledajo DAVČNE napovedi ljudi, ki imajo kmetijo in osebni dohodek iz dela v firmi. Vse mora biti prikazano v davčni napovedi.

    Tako naj bi bilo tudi za ljudi, ki dobivajo plačo in druge prejemke ter BONITETE.

    Mislim, da če privatnik rabi avto Firme tudi v privat boniteto, je to delno obdavčeno.
    Isto naj bi bile obdavčene BONITETE, ki prinašajo nižje plačilo vrtca, stanovanja, elektrike, vode, ….

    Sicer pa se Levica pod okriljem Meseca, ki ima okrog 4ooo EU plače, res ne more sklicevati, da se bori za revne. Ko bo Mesec daroval POLOVICO plače za Karitas ali Rdeći križ, potem mu bom verjela. Po sedanji praksi, bi lahko vse funkcionarje LEVICE šteli med BOGATE.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime