Koliko lačnih otrok bo še treba, da bomo končno dobili napredno razvojno vlado?

POSLUŠAJ ČLANEK
Priznam, dvakrat sem moral pogledati na koledar, če res ni 1. april. Tudi za pust so temperature nekoliko previsoke. Pa vendar človek težko dojame, da je prispevek na POP TV o mami, ki nima za malico svojih otrok, resnica in ne zarota katerega izmed neštetih imperialističnih sovragov.

Leta 1945 smo se baje osvobodili in zaživeli človeka vredno, rajsko življenje pravega socialista. Socialističnega medu in sira pa smo v bistvu neprekinjeno deležni do danes. Demos je bil pač pahljača raznorodnih strank, ki jih je povezala praktično zgolj osamosvojitev. Edina ne čisto leva vlada, prva Janševa, pa je imela v svojih nedrih Erjavca, ki je preprečil vsako nesocialistično reformo. Že več kot 70 let torej živimo v sanjskem socializmu. Potem pa se pojavi neka Polona, ki »podobo na ogled postavi, ker bolj resnico ljubi kakor hvalo.«

Medijske elite nas nenehno prepričujejo, da nam gre sijajno in nam bo šlo še sijajneje, če dovolj dosledno izključujemo točno določeno stranko. Sicer zmagovalko volitev, a to šteje zgolj kadar taista stranka na volitvah ne zmaga. Pravi zmagovalci so kakopak obstoječi vladarji, čeravno so zbrali nekam malo glasov. Po načelu, da ima ljudstvo vedno prav, kadar voli naše.

Predstavljajmo si, da je Slovenija demokratična, odprta država, kjer se spoštuje voljo ljudstva. Slabo vlado, levo ali desno, po volitvah zamenja opozicija, ki ima 4 leta časa, da se izkaže. V tem primeru bi bila vlada že izoblikovana. Vodila bi jo zmagovita SDS. NSi, SMC, po nemški SPD zgledujoča se zmerna SD in SAB, pa bi preprečile, da se koalicija mikasti z ideološkimi temami. Taka, recimo ji, Napredna koalicija, bi sprejela nujne reforme in poskrbela, da primerov kot ga opisuje Polona Lah, ne bi bilo.
Počasi se bo treba sprijazniti z resnico, da v stoletju od Leninove revolucije socializem nikoli in nikjer ni množicam prinesel nič drugega kot zatiranje, neenakopravnost ter popolno bedo.

Nazaj v realnost. Koalicija izključevanja oz. 5+1 oz. 6+0 ali kakorkoli že, se za neko Polono ne briga. Zanima jo zgolj čim več ministrstev in državnih sekretarjev, kakšno superministrtvo ter udobni stolčki od presnetega ljudstva neizvoljenih predsednikov strank.

Že res, da so nekoč »dajali poslance na minimalce« a od vstopa v parlament jim kaj takega ne pade na kraj pameti. Letovanja po Venezueli ali Kubi pač stanejo. Drži, še nedavno so vsi »združevali ministrstva« a kam bi z vsemi ministrovanja željnimi strankarskimi korenjaki? Prihrankov od racionalizacije števila ministrstev tako ali tako ne bi imeli komu dati. 1000 evrov, ki bi jih revežem mesečno zlahka podarila vsaka parlamentarna stranka, tudi ne. Razlike med redno in subvencionirano ceno parlamentarnih obrokov še manj. Polona naj se gre z revnimi otroki kar solit na morje.

Počasi se bo treba sprijazniti z resnico, da v stoletju od Leninove revolucije socializem nikoli in nikjer ni množicam prinesel nič drugega kot zatiranje, neenakopravnost ter popolno bedo. Medtem ko je kapitalistična avstrijska Koroška visoko razvita turistična dežela, slovenska ne premore niti ene spodobne ceste. Štajerci pa poznajo razliko med cvetočim Gradcem in propadajočim sosednjim Mariborom.

Dokler bomo revščino socializma zdravili z več socializma, bodo dobrosrčne »Polone« reševale vse več lačnih deklic. Možak zboli za angino in si omisli cenenega šarlatana, ki ga zdravi z žličko podganjega strupa na dan. Bo ozdravel, če mu zdravilec dozo poveča ali ukine?

Socializem je povzročitelj revščine in zaostajanja Slovenije za nesocialističnimi državami. Rešitev ni več ampak nič ZLOcializma.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30