Koliko časa si bomo Evropejci še lahko privoščili socialni sistem?

dr. Vanja Kočevar
13

Dr. Fritz Söllner, profesor ekonomije na tehnični univerzi Ilmenau, je lansko jesen razburkal nemško javnost z izjavo: »Migrantska kriza je večji izziv, kot bo podnebna kriza kadar koli.«

V svojem intervjuju za televizijsko hišo RT Deutsch, 17. decembra 2019, je nemški ekonomist sicer poudaril, da se strinja z ukrepi za zaščito podnebja in da ne zanika dejstva, da h klimatskim spremembam prispeva tudi človeški dejavnik. Vendar po drugi strani dejal, da migrantska kriza spričo trenutne socialne politike predstavlja večji družbenopolitični izziv, kot podnebne spremembe.

Nadaljevanje trenutne evropske migracijske politike bi, tako Söllner, lahko vodilo v zlom nemškega socialnega sistema in v naslednjih desetletjih državo spremenilo do nerazpoznavnosti.

Stroški migracij

Söllner svoje izjave opira na ekonomske in fiskalne argumente, med katerimi prvo mesto zavzemajo stroški, ki nastajajo v ciljnih državah migracijskih tokov. Čeprav nemška zvezna vlada tovrstnih podatkov nikoli ni obelodanila, so se v javnosti pojavile različne ocene.

Najverjetnejša se mu zdi domneva, da od leta 2015 zvezne oblasti zgolj za namestitev migrantov v Nemčiji letno porabijo od 20 do 30 milijard evrov, čeprav obstajajo tudi višje ocene, ki se gibljejo med 40 in 50 milijardami evrov. Slednje številke pa ne vključujejo ostalih stroškov povezanih s priseljevanjem, med katerimi prvo mesto zavzemajo socialni transferji.

Študijo o vplivih migracijskih tokov na nemški socialni sistem je prispeval finančni ekspert Bernd Raffelhüschen z univerze v Freiburgu, ki naj bi med drugim prišel do ocene, da bo povprečen azilant v Nemčiji tekom svojega življenja porabil 207.000 evrov več, kot bo prispeval v državni proračun.

Na podlagi naštetih dejstev Söllner ocenjuje, da bo priseljevanje ob nadaljevanju trenutnih trendov, po katerih Nemčija beleži 200.000 prošenj za azil letno, postopno spodkopalo nemški socialni sistem.

Takšna migracijska politika pa naj ne bi rešila niti demografskega problema Evrope, saj je, kot dodaja, udeležba azilantov v pridobitnih dejavnostih prenizka. Politika odprtih meja se je po njegovi oceni s stališča reševanja težav na vseh področjih izkazala za iluzorno, lahko pa vidi v resne finančne težave.

Prav te bi po Söllnerejevem mnenju lahko predstavljale pravi vzrok za nekatere ukrepe zvezne vlade za preprečevanje podnebnih sprememb. Kot poudarja sam, gre pri njegovih tozadevnih sklepih sicer zgolj za špekulacije, vendar, dodaja, ga ne bi čudilo, ko bi zvezna vlada z uvedbo novih okoljevarstvenih dajatev, kakršen je npr. davek na izpuste CO2, dejansko skušala zagotoviti finančna sredstva za socialne transferje.

Glavno ost svoje kritike pa Söllner usmeri proti smernicam EU, ki naj bi vzpostavile trenutne razmere, in proti množičnim medijem, ki po njegovem mnenju onemogočajo racionalno debato o tem perečem vprašanju.

Kdo so poraženci in kdo zmagovalci politike odprtih meja?

V svoji zadnji knjigi System statt Chaos: Ein Plädoyer für eine rationale Migrationspolitik (Sistem namesto kaosa: Zagovor racionalne migracijske politike) Söllner predstavi širše ekonomske posledice migracij.

Priseljevanje nekvalificirane delovne sile je z ekonomskega stališča sicer dobro za višje sloje, medtem pa ostalemu prebivalstvu povzroča zlasti breme. Migracije namreč spreminjajo razmerja moči na trgu dela, saj krepijo kapital in slabijo položaj zaposlenih, kar pomeni, da so največji poraženec trenutne migracijske politike prav domači zaposleni z najnižjimi dohodki in socialno ogroženi.

Poleg večje konkurence na trgu dela migracije pomembno vplivajo tudi na nepremičninski trg, kjer najkrajšo spet potegnejo domačini z nižjimi prihodki. Večje povpraševanje po nepremičninah namreč viša cene nepremičnin in najemnine, kar dodatno prizadene domači delavski razred. K temu je treba prišteti še daljše vrste v zdravstvu in obremenitve socialnega sistema.

Našteti razlogi po Söllnerjevem mnenju povzročajo razkol v nemški družbi. Za nameček se je družbenoekonomski položaj ljudi z najnižjimi prihodki po letu 2015 poslabšal, medtem ko naj bi trenutne razmere dodatno krepile najpremožnejše sloje družbe.

Migracije pa lahko imajo tudi pozitivne ekonomske in socialne posledice za celotno družbo, če gre za priseljevanje visoko kvalificiranih kadrov. Tozadevno Söllner opozarja na veliko razliko med Nemčijo in Švici, kjer imajo priseljenci pozitiven prihodek v državni proračun.

Če skrbi Nemce, bi moralo Slovence še precej bolj

Ikona nemške povojne socialne demokracije Helmut Schmidt je socialni sistem opisal kot največji dosežek Evropejcev v 20. stoletju. Medtem ko je izjava nekdanjega nemškega kanclerja lahko predmet diskusije, pa je jasno, da je dandanes ta dosežek na težki preizkušnji. Nemčija namreč nikakor ni edina evropska država, ki ji grozi erozija socialne države. Na portalu Domovina.je smo namreč že pred časom poročali o ugotovitvah irske novinarke Gemme O’Doherty, da Republika Irska tretjino socialnih transferjev in stanovanj nameni tujim državljanom kot tudi, da smo podobnim trendom priča v Sloveniji.

Upoštevajoč dejstvo, da nemški BDP per capita znaša 47,603 USD, slovenski pa 34,063 USD, svarila ekonomista Fritza Söllnera dejansko še bolj kot za Nemčijo veljajo za Slovenijo. Poleg tega smo v Sloveniji že nekaj časa priča raznim »eksperimentom« politike s socialnim sistemom. Tako je bilo leta 2018 zaradi »predvolilnega dviga« socialnih transferjev, ki si ga je maja privoščila vlada Mira Cerarja, že takoj po junijskih volitvah potrebno začasno zamrzniti proračun.

Stanje pa se je od tedaj dalje kvečjemu še poslabšalo. Delo je 9. septembra 2019 poročalo, da socialni transferji že načenjajo stabilnost javnih financ v Sloveniji. Kljub temu, da so bili davčni prilivi v prvih sedmih mesecih lanskega leta za 5,5 odstotka večji kot v enakem obdobju leta 2018, je bila vlada pri svojem trošenju očitno preveč entuziastična.

Od januarja do avgusta 2019 je namreč vlada Marja Šarca za »zagotavljanje socialne varnosti« namenila 438 milijonov evrov, kar je skoraj za četrtino več kot v istem obdobju leta 2018. Ob tem se davkoplačevalcu lahko porodita le dve vprašanji, in sicer: 1) kako je možno, da je število prejemnikov socialnih transferjev drastično poskočilo v času konjunkture, in 2) kako bo zadolžena Slovenija zagotavljala socialno varnost, ko nastopi recesija?

Intervju, ki ga je s profesorjem dr. Fritzem Söllnerjem, decembra 2019 opravila televizijska hiša RT Deutsch, si bralci portala Domovina lahko ogledajo spodaj.

13 KOMENTARJI

  1. To so prave politične teme. Tako za EU, kot Slovenijo. A kaj, ko so prevladujoči mediji in njihovi doušniki ( npr. razni mirovni inštituti ipd.) prevzeli vlogo Stasija, ki budno pazi na verbalni delikt. Če se o teh temah ne bomo pošteno pogovorili, bo prej ali slej počilo. Ne bi bil rad zraven, ko bo.

  2. Gospod Vanja,
    zelo dobro vprašanje: “Koliko časa si bomo Evropejci še lahko privoščili socialni sistem?”

    Moje mnenje je, še kako desetletje. Potem pa bodo muslimani odločali.

  3. Za vse, kar je povedal citirani profesor ni potrebno nobenega doktorata ali profesure ampak ščepec zdrave pameti. Mogoče bi bilo res pametno navesti, koliko desetin ali sttotin milijard bo stalo davkoplačevalce vseevropsko rajanje elit iz levičarskih in katoliških krogov z milijoni migrantov, ki so in še bodo “obogatili” z neznanjem, nedelom, kriminalom, džihadom in šeriatom evropsko srenjo, kar pa se verjetno ne bo zgodilo, ker bodo stroške za to bruseljsko agendo skrbno skrivali, kot skrivajo vse ostale negativne učinke za avtohtono prebivalstvo, dokler ne bo prišlo do kolapsa in državljanskih vojn. Elite se bodo pa zazidale za varnimi zidovi.

    • Pokazali ste realen pogled na bodočnost.

      Ti naši moderni “Mirovni inštituti”, bodo dejansko krivi, da se bo sprožila VOJNA. Ko bo zmankalo kruha za vse, ga bodo migranti zahtevali tudi s silo, saj so jim ORGANIZATORJI migracij obljubljali Nebesa.

      Te obljube TIHOTAPCEV, ki so jih dajali migrantom, proti plačilu, so nerealne. Tudi v Evropi se ne cedi samo med in mleko. Veliko ljudi gara od jutra do večera za minimalno plačo. Prišleki pa si predstavljajo, da imamo v Evropi samo “Mizica pogrni se”.

      Pa ni tako. Razočaranje prišlekov, bo povzročalo agresivnost in proteste.

      Kdo bo nosil krivdo? Mislim, da vsi tisti, ki zo glasno zahtevali, naj Evropa podre svoje MEJE.
      Enako vsi tisti, ki danes obtožujejo Orbana, ki le ščiti svojo državo in v bistvu nikogar ne ogroža, niti napada.

  4. Narobe naslov. Pravi naslov se glasi “Koliko časa si bomo Evropejci še lahko privoščili kleptomanski sistem?”
    EU pod krinko sociale uvaja vedno več nesposobne birokracije, ki z realnim svetom nima prav nobene povezave. Edini cilj take politike je ustvariti čim več načinov ropanja davkoplačevalskega denarja v žepe političnih elit, velekapitala in centrov za ustvarjanje javnega mnenja/pranje možganov množicam,…
    Eden od takih primerov je kmetijska politika; namesto da bi kmet delal na polju se ukvarja z idiotsko papirologijo, da dobi subvencijo. Smetano teh subvencij pa poberejo raznorazni svetovalci in birokrati. Zaradi subvencij poceni hrana pa se meče v koše za smeti.
    Drugi primer je raziskovalna politika; Raziskovalci porabijo večino časa za računalnikom, da pišejo projekte, ki imajo 2-3% možnosti za uspeh. V laboratorijih jih praktično več ni. V teh mladina dela brez pravega vodstva, brez možnosti prenosa znanja. Temu primerni so rezultati. Najbolj sposobni bežijo v ZDA, ostali pa se koljejo med sabo za dva groša, namesto, da bi sodelovali. Rezultatov take raziskovalne politike (število novonastalih visokotehnoloških podjetij in delovnih mest na 1 EUR vložka) pa si EU že desetletja ne upa več objaviti.
    EU se gre globalizacijo brez vsaj malo zdrave pameti. Najprej uniči (združi v multinacionalke, ki so še manj učinkovite kot kolhozi) večino podjetij, ki so razvijala cepiva in je potem popolnoma nepripravljena na prenose raznih bolezni kot npr. Korona virus, gripa,… V globalnem svetu bo takih primerov vedno več. Pa nikar o zarotah. Kuge so v zgodovini vedno bile in vedno bodo. Le širijo se danes zaradi globalizacije in turizma (ki je glavni onesnaževalec sveta) milijonkrat hitreje.
    In tako naprej….

  5. Zdaj bodo vse naše moči usmerjene v zagotavljnje primernega socialnega položaja za naše drage goste in strkovnjake iz Afrike in Azije.

    Slovenci, ki so navajeni čakanja, bodo še malo počakali, potem jih bo pa itak zmanjkalo.

  6. “lahko porodita le dve vprašanji, in sicer: 1) kako je možno, da je število prejemnikov socialnih transferjev drastično poskočilo v času konjunkture, in 2) kako bo zadolžena Slovenija zagotavljala socialno varnost, ko nastopi recesija?”

    Bojim se, da bodo ceno spet plačali najprej vsi davkoplačevalci, nato pa v prvi vrsti pravi reveži, torej tisti, ki dela zaradi starosti in/ali oboljenj zaposlitve ne dobijo, hkrati pa so zaradi visokega deleža samskih oseb v tej populaciji popolnoma odvisni od socialnih transferjev in si le-teh ne morejo zviševati na račun otroških dodatkov, najemnin ali domače oskrbe. Že zdaj je jasno, da sistem socialnih transferjev izčrpavajo na eni strani iznajdljivi posamezniki, ki imajo sicer skrite postranske vire preživljanja, po drugi pa priseljenci z soprogami, ki praviloma ne delajo že zaradi lastnega kulturnega vzorca, ter večjim številom otrok. Tretji vir izčrpavanja so seveda t. i. Prebežniki, ki jim država v primerjavi z domačimi reveži namenja tudi do trikrat višjo neto denarno pomoč, dodatno pa še plačuje stroške, ki se skozi transferje ne vidijo, se pa nanaajo na brezplačno izobraževanje, zdravstveno oskrbo, prebivališča, psihološko pomoč itn., torej vse, do česar prvi dve kategoriji nista upravičeni. Seveda vse to stane in jasno je, da je sistem nevzdržen. Ne le za Slovenijo, temveč tudi za bogate države, kot je Nemčija. Gre za narobe svet, ki obeta hud glavobol, če ne zlom socialne države. Ker kdo bo vse to sploh lahko financiral? Morda pa bi za začetek uvedli posebne davke za tiste, ki zaposlujejo tuje delavce (npr. tiste, ki prihajajo iz držav izven enotnega evropskega gospodarskega prostora) , ter v praksi preverili učinke tega sistema na trg delovne sile in socialne transferje. A za ta ukrep bi bil potreben politični pogum, saj bi ga Soroševe in druge pijavke z vso podporo levih medijev silovito napadle kot diskriminatornega.

    • K prvemu vprašanju. Povečanje števila socialnih transferjev gre na račun enosmerne socialne turistične izmenjave z Balkanom

      K drugemu vprašanju. Zadolžena Slovenija bo reševala ekonomsko krizo po že videnem scenariju iz časa vladanja boruta Pahorja. Verjetno bo pa še nekoliko huje.

  7. Levičarska neoliberalistična politika in mainstream mediji s svojim vsiljenim politično korektnim razmišljanjem na škodo celotne družbe onemogočajo racionalno debato o takih ključnih vprašanjih.

  8. “Migracije namreč spreminjajo razmerja moči na trgu dela, saj krepijo kapital in slabijo položaj zaposlenih, kar pomeni, da so največji poraženec trenutne migracijske politike prav domači zaposleni z najnižjimi dohodki in socialno ogroženi.
    Poleg večje konkurence na trgu dela migracije pomembno vplivajo tudi na nepremičninski trg, kjer najkrajšo spet potegnejo domačini z nižjimi prihodki. Večje povpraševanje po nepremičninah namreč viša cene nepremičnin in najemnine, kar dodatno prizadene domači delavski razred. K temu je treba prišteti še daljše vrste v zdravstvu in obremenitve socialnega sistema.”

    Zgoraj sta razumljivo in nedvoumno navedena ključna argumenta in globlja vzroka, zakaj se v Evropi sočasno s politično, varnostno in socialno neobvladanim cunamijem množičnih nezakonitih migracij spontano in nezaustavljivi krepi tudi zloglasni t. i. desni populizem med socialno prizadetim in brezpravnim “delavskim razredom” oz. med delojemalci, ki so jih politične stranke in nevladne organizacije evropske leve sredine in skrajne levice s svojo populistično politiko “odprtih vrat” za vse in vsakršne migracije ter za brezmejno neodgovorno razsipavanje težko zasluženih socialnih transferjev domačega proletariata in prekariata politično in etično razočarale ter obenem socialno in eksistencialno streznile ter odvrnile od svojih nazadnjaških in neživljenjskih abstraktnih aktivističnih floskul in od pogubnih političnih praks.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime