Koga poznate bolje: partnerja ali Facebook prijateljico?

Pred dnevi sem si ogledala norveško nadaljevanko z naslovom Izhod (Exit). Kljub temu da so se glavni junaki kopali v bogastvu, pa v vsakdanu, ki so ga živeli, niso več našli zadovoljstva.

Bolečo praznino so zato dan za dnem polnili s hedonizmom, premikanjem meja morale, lažmi, prostitutkami, drogo in nasiljem.



Med gledanjem pa se upravičeno sprašujemo, kako je mogoče, da se v eni najbolj razvitih dežel Evrope dogaja, da moški ravna z ženko kot z ničvrednim predmetom?

Smo mar v medsebojnih odnosih vsi, ne glede na razvitost in bogastvo, ki ga posedujemo, približno enako ranljivi, če se znajdemo v brezizhodni situaciji?

O slovenski družini zadnjih sto let vem marsikaj. Boli me srce - in to zelo - ko pomislim, da se v primeru, ko gre za nasilje, do danes ni dosti spremenilo. Zamenjal se je le celofan, oblike nasilja pa so ostale enake, če niso celo bolj krute in neizprosne.

Maske hitro padejo, ko nas življenje porine na rob!

V času korona-karantene so tudi odnosi, ki vladajo znotraj družine, pokazali svoj pravi obraz. Pri tistih, ki so pred njo živeli v harmoniji, ljubezni in medsebojnem spoštovanju, so se vezi še poglobile. Iz težke preizkušnje so izšli močnejši in bolj povezani.

A vsi, žal, niso imeli te sreče. Irena in Miro sta bila poročena dvanajst let. Na njuna otroka so pazili njegovi starši. Čez teden sta imela komaj kaj časa drug za drugega, ob vikendih pa sta povabila prijatelje, da sta se v njihovi družbi malo sprostila. V marcu pa se je zgodil šok: čez noč sta imela na voljo le drug drugega, za vratom pa dva jokajoča otroka, ki staršev nista bila navajena in sta zato ves čas silila k babici in dedku.

Že po enem tednu se Irena in Miro nista več pogovarjala, le lajala sta drug na drugega. Da bi postelja "poglihala" njune prepire?! Ni bilo govora! Preveč jeze je bilo v njiju, tiste jeze, ki se je nabirala leta in leta, ker si zase in za temeljit pogovor, nista nikoli vzela časa. Enkrat na začetku maja sta začela razmišljati o ločitvi. "Če ne bi bilo tega prekletega virusa, se to ne bi zgodilo!" je Irena zapisala na Facebooku.

Pa je bil res kriv virus? Še zdaleč ne!

Zakaj z nekimi tradicionalnimi vrednotami, ki so bile še nedolgo nazaj temelj vsake družbe, ne le zakonske zveze, delamo kot svinja z mehom?

Živimo v čudnih časih. Nedolgo nazaj sem naletela na anketo, v kateri so spraševali, katere partnerjeve lastnosti so v zakonu najboljše: dober seks, empatija ali denar. Največ točk je dobil dober seks.

Po bitki smo zelo radi generali. Vseeno se sprašujem, bi kaj pomagalo, če bi že v času "karantene" posvetili več pozornosti tistim družinam, ki so imele težave tudi z nasiljem?

Bi se ga dalo ustaviti, če bi Njej in Njemu povedali, da bo še vse dobro, le malo bosta morala potrpeti. Pa drug drugemu kaj odpustiti in se prilagoditi?

Kaj smo delali narobe, in to leta in desetletja, da jih je okoli nas toliko, ki na težave, do katerih v partnerstvu pride, niso pripravljeni? Zakaj smo kot družba dopustili, da prevladuje egoizem, nasilje, nezadovoljstvo, celo obsedenost z igricami in socialnimi omrežji? Zakaj ne znamo stopiti skupaj, se slišati, zakaj ne znamo prisluhniti, se pogovarjati, razumeti? Zakaj, navsezadnje, z nekimi tradicionalnimi vrednotami, ki so bile še nedolgo nazaj temelj vsake družbe, ne le zakonske zveze, delamo kot svinja z mehom?

Tudi v nadaljevanki, ki sem jo omenila, še zdaleč ni bilo krivo na hitro pridobljeno bogastvo, da so moški, nasičeni z vsem, česar so si poželeli, obiskovali kurbe, doma pa pretepali svoje žene. Krivo je bilo pomanjkanje vrednot, ljubezni, vsega tistega, kar sobivanje moškega in ženske naredi znosno in nepozabno.

Danes zelo radi namesto o vrednotah, govorimo o neenakosti med spoloma, oziroma pomanjkanje enakopravnosti med moškim in žensko. Pri najboljši volji ne razumem, kakšno zvezo ima eno in drugo s problemi, zaradi katerih razpadejo partnerstva!

V svojem 48-letnem zakonu, če je šlo kdaj kaj narobe, prisežem, za prepire živ dan nisem krivila preveč ali premalo enakosti!

So nas težave, s katerimi so se soočale družine v času karantene, kaj naučile? Ali se je že našel kdo, ki urgentno uči pare, kako naj živijo in ravnajo, če se nam zgodi drugi ali celo tretji val bolezni? Zakaj se tudi sicer tako poredko poudarja, da v partnerstvu ne bo zmeraj teklo zgolj med in mleko, ampak bodo včasih letele tudi ošpičene prekle izpod neba?

Se bomo samo tudi tokrat zgražali ali bomo za ljudi v stiski tudi kaj konkretnega storili?

Odtujenosti med nami je vedno več. Karantena je pokazala, kako ranljivi smo. Nemočni. Kako smo lahko sami in osamljeni, če v družini, ki ji pripadamo, ni ne topline, ne ljubezni, ne razumevanja. Na vprašanje, kako je mogoče, da partnerja poznamo manj kot FB - prijateljico, pa, žal, marsikdo tudi nima odgovora.

Zelo drastično in konkretno prevetritev bi si zaslužile tudi službe, ki se ukvarjajo z ljudmi v stiski. Kot kaže ena v nebo vpijoča zgodba, ki se je te dni pojavila na socialnih omrežjih, so tudi le-te padle na izpitu.

V aktualnih trenutkih, ko je družina še kako pomembna, bi lahko tudi mediji stopili v korak s časom. Če se vsi skupaj zavedamo, da so med nami družine v veliki stiski, kako jim lažje pomagati, kot da o teh težavah iskreno in brez dlake na jeziku spregovorimo? Pa ne enkrat- stokrat! Nasveti, kako v petnajstih korakih doseči popoln orgazem, naj zato za nekaj časa mičkeno počakajo. Tudi za dežjem posije sonce - prej ali slej!