Na praznik Marijinega vnebovzetja se je v osrednjem slovenskem romarskem svetišču na Brezjah zbralo okoli 3.000 vernikov. Ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je celotno pridigo posvetil slovenskemu kardinalu Francu Rodetu, ki je obhajal biserno mašo.

Zore je izpostavil Rodetovo pokončno in neustrašno držo pri nalivanju besed resnice slovenskemu narodu, njegovo zavzemanje za narodno spravo ter pomoč slovenskemu kristjanu, da se  osvobodi in sprosti v svoji veri in uživanju življenja.

Kardinal pa je v svojem zahvalnem govoru obudil spomin na svoje “jasne in odločne, za nekatere ostre” govore v Marijinem svetišču, ki pa jih neverniki “niso razumeli, oziroma niso hoteli razumeti,” razumeli pa so jih “verniki in duhovniki”.  

Ponižanja in sramotenja je vzel kot križ, ki ga mora nositi, saj je to logika evangelija, ki je ne razumejo vsi, med njimi tudi nekateri duhovniki. 

Slovesnost na Brezjah ob letošnjem velikem šmarnu se je predvsem vrtela okrog visokega jubileja slovenskega kardinala in nekdanjega ljubljanskega nadškofa, Franca Rodeta, ki je obhajal 60 let duhovniškega delovanja.

Njegovi duhovniški poti ter zaslugam za slovenski narod je aktualni nadškof Stanislav Zore namenil praktično celotno pridigo. Opisal je Rodetovo življenjsko in duhovniško kariero, še posebej dogodke, ki so ga zaznamovali kot duhovnega pastirja in zavednega Slovenca.

“Koliko poti ste prevozili, koliko predavanj pripravili, da bi to veselje, to notranjo radost nad slovenstvom prebudili tudi v slovenskem človeku in zlasti v slovenskem kristjanu,” je Rodeta nagovoril Zore.

Po njegovih besedah je Rode vse to počel z željo slovenskemu človeku pomagati, da se osvobodi in sprosti v svoji veri in v svojem doživljanju življenja. “Pomagati mu do spoznanja, da je Bog v svobodi in ljubezni, v prijateljstvu in dobroti, v lepoti in veselju, skratka povsod.” 

In te besede, tako Zore, so željno uživali tudi poslušalci. “V prostor slovenskega verovanja je vstopila radost bivanja, veselje nad tem, da sem, da smo in da nas Bog ljubi.”

Zore je še izpostavil (javno spregledano) Rodetovo zavzemanje za spravo v slovenskem narodu. Dejal je, da se Cerkvi na splošno in tudi Rodetu osebno stalno očita nesposobnost priznati lastne napake in grehe. Nato pa spomnil na njegove besede v duhu sprave med sveto mašo pri Sv. Urhu, ko je Rode med drugim izrekel priznanje krivde kristjanov ter sorodnike žrtev prosil za odpuščanje. V tem je videl dejanje, “ki naj prispeva k narodni spravi in zgladi razdore, ki sta jih med nami povzročila vojna in revolucija.”

A, kot je dejal Zore, Rodetovo dejanje ni bilo opaženo: “Kot da tega ni bilo. Še vedno sramotenje, obrekovanje, izključevanje. Kako preroško je vaše škofovsko geslo: »Stati inu obstati«: biti pogumen, pokončen in neustrašen sredi viharjev, vztrajen v boju, zvest Bogu in sebi.”

Kardinal Rode: Niso me razumeli ali hoteli razumeti

V svojih zahvalnih besedah je 85-letni kardinal obudil spomin na svoje “jasne in odločne, za nekatere tudi ostre” govore v “narodnem Marijinem svetišču”.

“Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod, in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini.”

Spomnil je na silovite reakcije tedanjih medijev, ki so mu očitali, da v slovenski prostor vnaša razdor ter da seje sovraštvo. “Niso razumeli, ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje, kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.”

“Po prvem preplahu sem se vzravnal, niso me zlomili,” se je spominjal Rode ter dodal, da je ponižanja in sramotenja vzel kot križ, ki ga mora nositi, če hoče hoditi za Gospodom po ozki poti. “Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi, tudi vsi duhovniki ne. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede. Raje imajo hlapčevski molk in idejno meglo,” je prepričan nekdanji ljubljanski nadškof.

Rode je izpostavil še potrebo po spravi, ki je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest ter spomnil na mašo zadušnico, na kateri sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke.

“Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti,” je prepričan kardinal.

Toda zdaj smo po njegovih besedah vendarle dobili državnika, ki to razume in je “imel pogum, da to stori”. Spomnil je na položitev vencev pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorci in v Smrečju pri Turjaku na čast partizanov, kar sta storila predsednik države Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša.

“Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov.” 

Kot je ocenil Rode, so ta dejanja v nasprotju z vizijo zgodovine, ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. “Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.”

Vsestranska aktualnost parafraze o hlapčevskem molku in idejni megli
Morda je bil za zbrane vernike vtis drugačen, a navzven se zdi, da je bila na današnji veliki šmaren na Brezjah, ob praznovanju visokega jubileja edinega slovenskega kardinala, Vnebovzeta kar nekoliko potisnjena v drugi plan.

Občutek (ne nujno pravilen!), da je bil v Rodetovih časih družbeno-politični prispevek narodu osrednje poslanstvo vodstva Cerkve na Slovenskem, ter da je šele nato prišlo vse ostalo, sta okrepila tudi nagovora obeh najvišjih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov na današnji slovesnosti.

Morda toliko močneje, ker si, roko na srce, “pogumnega pokončnega in neustrašnega boja sredi viharjev,” če parafraziramo Zoreta, od svoje Cerkve tudi danes vsaj kanček več želi marsikateri katoličan. Le Bog, ob kardinalu Rodetu, zagotovo ve, ali je z besedami, da imajo tudi nekateri duhovniki raje “hlapčevski molk in idejno meglo,” izražal tudi razočaranje nad  “ponižnejšo politiko” njegovih današnjih naslednikov, ko gre za njemu tako ljubi boj za dušo slovenskega naroda.

Pa vendar, ko je nadškof Rode neustrašno in pogumno bil svoje boje s komunisti, ateisti, mediji in vsemi ostalimi, so se domače cerkve pospešeno praznile, pod preprogo pa, tudi v njegovem redu, pometali škandali, ki bi po oceni “generalov” na tem bojnem polju Cerkvi povzročali nepopravljivo škodo.

Danes, s primerno časovno distanco, vemo, da so ravno zamolčane, nikoli ustrezno obravnavane ali razčiščene notranje cerkvene “težave” katoliški esenci slovenskega naroda naredile daleč največ škode (da o prizadetih posameznikih sploh ne govorimo). Ali je v tem smislu Franc Rode bil del problema, ne bomo sodili. Zagotovo pa je z današnje perspektive jasno, da ni (bil) del rešitve.

Kot se temu, da bi bil del rešitve, s svojim vztrajanjem v “lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede” izogiba marsikdo v današnjem cerkvenem vrhu. Zato bi parafrazo o “hlapčevskem molku in idejni megli” dandanes kaj lahko uporabili v kakšnem drugem kontekstu, kot jo je izrekel spoštovani kardinal.

In ko kdaj s kakšne laiške strani v slovenski cerkveni prostor priletijo kritike na takšno postopanje in ravnanje dušnih pastirjev, nekateri pogosto ne razumejo ali nočejo razumeti, da ne prihajajo “iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje.” Iz prizadevanja po sledenju Resnici, za katero smo odgovorni pred Bogom. Navsezadnje je v igri “večna usoda” vseh nas, od “enega njegovih najmanjših” do najvišjega Božjega služabnika, na katerega se na tem svetu častitljivo obračamo z “Njegova eminenca”.

22 KOMENTARJI

  1. Za Rodeta je vse le igra, v kateri je sam glavni in edini pravi junak. V njej tako uživa, da si tega užitka ne bo pustil pokvariti od nekih nepomembnih statistov – sitnih laikov, ki jih zanimajo preveč oprijemljive zadeve cerkvene administracije.

  2. Ne razumem, zakaj je bilo treba na današnji dvojni praznik, Veliki Šmaren in kardinalovo 6o. obletnico duhovniškega posvečenja, na koncu izkoristiti za nedorečen in dvoumen napad na našega edinega kardinala, ki je svojčas edini od slovenskega cerkvenega vrha razburkal slovensko proti cerkveno in proti versko vsegliharslo močvirje, v katerega se že nekaj časa pogreza tudi slovenska Cerkev, ki ji ne manjka hlapčevskega molka in idejne megle.

    Če kardinal Rode ne bi bil iz pravega testa, ga ne tako srdito napadal režimski prokomunistični del politike, katerega žrtve smo mi vsi in tudi tisti, ki je v uredništvu sestavil gornjo kolumno. Ne vem, ali je prav ali je škoda, da smo tako dovzetni za tovrstno sovražno propagando.

    Previsoko se je plasiral kardinal Rode v Vatikanskikuriji in politiki, zato se je v lastno škodo morala angažirati pregovorna slovenska zavist.

    • Nepomembni politiki vseh barv se lahko vozijo v mercedesih, politiki svetovnega formata, kar kardinali gotovo so (no, Vatikan je tudi država!) se pa ne bi smeli. Ah, dajte no! Časi skromnega oznanjevalca vere Frančiška iz Assisija so že zdavnaj za nami.

      • Ampak Jezusov nauk se v tem času ni spremenil, torej si ga prilagajamo po svojih željah. Pa ne samo kardinali, tudi vsak od nas, ki se ima za katoličana, bi moral pričevati z življenjem.

    • Res je! Pa čestitke uredništvu za pogumen komentar. Ne velja pa to posploševati na vse duhovnike, nekateri resnično z življenjem pričujejo o veri, uboštvu in ponižnosti.

      • Ja, si malo žleht, kajne? Avto v naši družbi služi:
        a) za pot iz tičke A v točko B
        b) kot prestižni status.
        Kardinalim škofi in duhovniki bi morali imeti avto, ki ima zelo poudarjeno funkcijo a).

  3. Čestitke uredništvu, da se je zagrizlo v poudarke dogajanja. Jaz nimam tako močnega želodca.

    Predvsem pa kapo dol za komentar!!!

    Zelo poveden je tudi današnji (nedelja, 16.08.) evangelij. Njegov povzetek v jeziku revije LeMonde je sledeč: “L’humilité est la voie d’accès la plus directe à Jésus!”
    Za nas nepoučene hribovce še googlov prevod: Ponižnost je najbolj neposredna pot do Jezusa.

    Saj imamo vsi v mislih istega Jezusa, mar ne…

  4. Prvič: Naj najprej povem, da imam v končni fazi glede vsega o kardinalu Rodetu relativno pozitivno mnenje. Njegov trud je bil iskren, imel je dobre namene, za Cerkev na Slovenskem je vseeno naredil ogromno. Za svojega posvečevalca si ga je nenazadnje iz spoštovanja izbral tudi Mnsgr. dr. Mitja Leskovar, novi slovenski škof, ki je postal naslovni nadškof Beneventa in novi nuncij v Iraku.

    Drugič: Obenem pa menim, da je sokomentator ‘AlojzZ’ z zadel s to izjavo ”Rode je bil kar oster do naslednikov rdeče diktature. Njegov problem pa je bil mesto oznanjevanja Jezusovega nauka – tega ne moreš početi iz mercedesa.”

    Naj ‘AlojzaZ’ najprej pomembno dopolnim. Ne razumimo narobe: originalna škofovska/kardinalska oprava/obleka (tudi s ‘čipkami’, vlečko) ABSOLUTNO spada zraven, saj izraža digniteto in avtoriteto položaja. Kot tudi duhovniški talar ali papežka oprava, ki jo je nosil Benedikt XVI. Navsezadnje smo KATOLIKI (!) in NE PROTESTANTI.

    Ampak, kar se pa tiče posvetnih znamenj luksuza, od avtov, nastanitev in podobnega, pa je Rode tu napačno razumel znamenja časa. In danes osrednji mediji in komentatorji (ne)upravičeno pišejo samo to – kako je razkošno živel. S tem zasenčijo vse kar je kardinal Rode naredil dobrega. Vedeti moramo, da čeprav ljudje živijo daleč od katoliško-krščanskih vrednot, bodo sicer takšne dobronamerne voditelje Cerkve isto ‘osrali’. Saj je navsezadnje isto v slovenski politiki. Rode se ni zavedal, da bi moral biti tudi glede tega bolj zgled.

    Tretjič: Rode je bil nadškof med letoma 1997–2004. Uredništvo je pravilno ocenilo, da takrat kler (pod vodstvom Rodeta) ni pravilno razumel trendov v globalni Cerkvi in se je preveč pustil nesti toku lažno optimističnega časa, ki ga je poosebljal Sv. Janez Pavel II. To kard. Rodetu danes – ko preko interneta lahko izvem veliko tega, kar v ‘analognih’ devetdesetih nisem mogel – štejem v minus.
    V teološko-dogmatičnem smislu Rode med škofi in v kardinalskem zboru NIKOLI ni spadal med najbolj ‘orto’-prelate v Cerkvi. Slovenski levičarji so v devetdesetih Rodeta predstavljali kot ‘rotvajlerja’ ampak ne slovenski katoličani ne ostali ljudje takrat niso vedeli, da po svetu obstajajo še bolj doktrinarno jasni in ”ostri” škofje in kardinali. Takšni bi po Slovenskem še bolj izprašili hlače, ampak potem bi se verjetno medijem zmešalo. Tako, da s pogledom nazaj je bil zame doktrinalno Rode še absolutno ‘premalo jasen’ oziroma je v pastoralno-dogmatičnem smislu imel nekatere preveč ohlapne poudarke kjer je bil preveč kompromisarski. Na žalost.

    Zaključek: Eminenca kardinal Rode je velika osebnost, z bogato zgodovino toda mislim, da sta njegovo pastirsko delo ter (ne)sprejete odločitve na poziciji nadškofa trpela zaradi njegovega položaja, kjer je mogoče v enem trenutku vse skupaj nevede dojemal kot nek osebni triumf.

  5. Dejstvo je, da so Slovenci in slovenska Cerkev premalo bojeviti.

    Vse preveč se prepuščajo svetopisemskemu imperativu, če te udarijo po levem, jim nastavi še desno lice.

    In vse preveč so zadovoljni z drobtinicami, ki padejo z mize sleparske ter plenilske levice in anarho liberalne svojati.

    Včasih bi se bilo dobro zgledovati po post komunistični levici, ki ne samo, da ne popusti niti za ped, ampak hoče še več, če že ne vse.

    V tem boju pa mora vsak pri sebi razčistiti, ali je storil dovolj in se ne spraševati, kaj bodo storili drugi.

    V tem smislu razumem kolumno kot kapitulantsko in obsojam neutemeljeno kritiko častitljivega kardinala Rodeta, ki je pravzaprav osamljen petelin, ki po mnenju mnogih vsegliharskih apologetov sploh ne bi smel peti.

    Sicer pa je v slovenskem vsegliharstvu sprejet na nož vsakdo, ki je odskočil od povprečja kot kardinal Rode.

    Imenovanje Slovenca za kardinala je bila velika čast tudi za Slovenijo. Namesto čestitk pa je bil deležen vsesplošnega poniževanja in poroga. Režimski mediji, ki so transmisija etabliranih strank, so prav tekmovali, kdo bo bolj ponževalno žaljiv. V nasprotju s tradicionalno demokratičnimi državami, ni bil deležen nikakšnih čestitk s takratnega držvenga vrha in nikakršnega sprejema pri najvišjih predstavnikih države.

    Podobno se je dogajalo Melaniji Trump, ki bi morala biti v ponos Sloveniji, ker je postala prva dama sveta. Ne, tudi njo so sprejeli na nož, čeprav se je ne bi bilo treba sramovati, namesto, da bi jo sprejeli s častmi, kakršne pritičejo soprogi predsednika gospodarsko in vojaško najmočnejše države, in zaradi njenega vpliva na predsednika ZDA skušali izvleči čim več koncesij.

    Ne, kaj so pa siromašne in neopažene ZDA proti bogati in vplivni Sloveniji!?

    Ne smem pomisliti, kaj bi iz tega naredili po slovenskem splošnem mneju “butasti” Hrvati, in kakšne dobičke bi skovali iz take srečne okoliščine.

    O, Bog, oprosti jim, saj ne vedo, kaj govorijo in delajo!

    • “In vse preveč so zadovoljni z drobtinicami, ki padejo z mize sleparske ter plenilske levice in anarho liberalne svojati.”

      330 miljonov letno iz drzavnega proracuna, 60 miljonov + iz gozdov, ki so jih dobili v prihvatizaciji…

      same drobtinice.. ni čudno, da mora ljudstvo dat dnar še za uboge duhovnike..

      • Ja, tudi ti, ki kot se mi zdi ne moreš razsipavati svojega bogastva, si zadovoljen z drobtinicami.

        Osrečuje te le to, da ob splošni svobodi govora lahko klatiš tudi take, ki niso ne za na vile in za na grablje, kot bi dejali kmetje, ki še pomnijo časov, ko še ni bilo traktorjev in obračalnikov.

      • trdota 7, ti je zmanjkal a… drzi se teme.. 330 miljonov letno iz proracuna, to je tema, ne pa kaj kmetje … nalozijo v stalo kravam..

      • to je blo objavljeno na domovinci ene 2-3 tedne nazaj.. so citirali intervju mirka kraševca, ki je to zinu se mi zdi 2009… tko da.. mal pobrski…

        erar ne potrjuje.. mors dat vso to solato pravnih oseb, ki so v lastnistvu rkcja.. in bos dobila vn, kolk posesajo skupno na letni ravni za razno razne bedarije..

  6. Premalo je v Sloveniji mož, s tako jasnimi stališči in ljubeznijo do naše SKUPNE domovine, kakor je njegova eminenca kardinal RODE FRANC!!! Glede napadov nanj pa tole:
    “le na visoke vrhe, strele lete”, je rekel še en veliki Slovenec

  7. Uredništvu kapo dol za komentar.
    Moj je kratek in jedrnat:
    Rode je sicer res najvišje prilezel, a je naredil tudi največ škode.

    In sedaj je ponovno oskrunil Brezje in velik praznik Slovencev…

    No. V tolažbo mi je, da bomo nekoč prav vsi odgovarjali za vse. Ne glede na obleko, avto, dvorec ali masko, s katero bolj ali manj uspešno “farbamo” okolico…

    Boga pač niti najpametnejši narcisi na svetu ne morejo “nafarbat”.

  8. Če se strinjamo, da je največja nevarnost za slovenijo in blaginjo ljudi ideološki razkol, potem ne morem oceniti Rodeta pretežno pozitivno ampak pretežno neagativno in to neglede na to s kašnim avtom bi se vozil in tudi da je z razipniškim stlom življena vsaj menI povedal, da ne verjame v božji nauk. GLEDE NA UPAD VERNIKOV PA OČITNO TUDI DRUGIM KRISTJANOM

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime