Koga je kardinal Rode imel v mislih, ko je na Brezjah dejal, da imajo tudi nekateri duhovniki raje hlapčevski molk in idejno meglo?

Uredništvo
POSLUŠAJ ČLANEK
Na praznik Marijinega vnebovzetja se je v osrednjem slovenskem romarskem svetišču na Brezjah zbralo okoli 3.000 vernikov. Ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je celotno pridigo posvetil slovenskemu kardinalu Francu Rodetu, ki je obhajal biserno mašo.

Zore je izpostavil Rodetovo pokončno in neustrašno držo pri nalivanju besed resnice slovenskemu narodu, njegovo zavzemanje za narodno spravo ter pomoč slovenskemu kristjanu, da se  osvobodi in sprosti v svoji veri in uživanju življenja.

Kardinal pa je v svojem zahvalnem govoru obudil spomin na svoje "jasne in odločne, za nekatere ostre" govore v Marijinem svetišču, ki pa jih neverniki "niso razumeli, oziroma niso hoteli razumeti," razumeli pa so jih "verniki in duhovniki".  

Ponižanja in sramotenja je vzel kot križ, ki ga mora nositi, saj je to logika evangelija, ki je ne razumejo vsi, med njimi tudi nekateri duhovniki. 

Slovesnost na Brezjah ob letošnjem velikem šmarnu se je predvsem vrtela okrog visokega jubileja slovenskega kardinala in nekdanjega ljubljanskega nadškofa, Franca Rodeta, ki je obhajal 60 let duhovniškega delovanja.

Njegovi duhovniški poti ter zaslugam za slovenski narod je aktualni nadškof Stanislav Zore namenil praktično celotno pridigo. Opisal je Rodetovo življenjsko in duhovniško kariero, še posebej dogodke, ki so ga zaznamovali kot duhovnega pastirja in zavednega Slovenca.

"Koliko poti ste prevozili, koliko predavanj pripravili, da bi to veselje, to notranjo radost nad slovenstvom prebudili tudi v slovenskem človeku in zlasti v slovenskem kristjanu," je Rodeta nagovoril Zore.

Po njegovih besedah je Rode vse to počel z željo slovenskemu človeku pomagati, da se osvobodi in sprosti v svoji veri in v svojem doživljanju življenja. "Pomagati mu do spoznanja, da je Bog v svobodi in ljubezni, v prijateljstvu in dobroti, v lepoti in veselju, skratka povsod." 

In te besede, tako Zore, so željno uživali tudi poslušalci. "V prostor slovenskega verovanja je vstopila radost bivanja, veselje nad tem, da sem, da smo in da nas Bog ljubi."

Zore je še izpostavil (javno spregledano) Rodetovo zavzemanje za spravo v slovenskem narodu. Dejal je, da se Cerkvi na splošno in tudi Rodetu osebno stalno očita nesposobnost priznati lastne napake in grehe. Nato pa spomnil na njegove besede v duhu sprave med sveto mašo pri Sv. Urhu, ko je Rode med drugim izrekel priznanje krivde kristjanov ter sorodnike žrtev prosil za odpuščanje. V tem je videl dejanje, "ki naj prispeva k narodni spravi in zgladi razdore, ki sta jih med nami povzročila vojna in revolucija."

A, kot je dejal Zore, Rodetovo dejanje ni bilo opaženo: "Kot da tega ni bilo. Še vedno sramotenje, obrekovanje, izključevanje. Kako preroško je vaše škofovsko geslo: »Stati inu obstati«: biti pogumen, pokončen in neustrašen sredi viharjev, vztrajen v boju, zvest Bogu in sebi."

Kardinal Rode: Niso me razumeli ali hoteli razumeti


V svojih zahvalnih besedah je 85-letni kardinal obudil spomin na svoje "jasne in odločne, za nekatere tudi ostre" govore v "narodnem Marijinem svetišču".

"Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod, in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini."

Spomnil je na silovite reakcije tedanjih medijev, ki so mu očitali, da v slovenski prostor vnaša razdor ter da seje sovraštvo. "Niso razumeli, ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje, kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja."

"Po prvem preplahu sem se vzravnal, niso me zlomili," se je spominjal Rode ter dodal, da je ponižanja in sramotenja vzel kot križ, ki ga mora nositi, če hoče hoditi za Gospodom po ozki poti. "Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi, tudi vsi duhovniki ne. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede. Raje imajo hlapčevski molk in idejno meglo," je prepričan nekdanji ljubljanski nadškof.

Rode je izpostavil še potrebo po spravi, ki je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest ter spomnil na mašo zadušnico, na kateri sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke.

"Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti," je prepričan kardinal.

Toda zdaj smo po njegovih besedah vendarle dobili državnika, ki to razume in je "imel pogum, da to stori". Spomnil je na položitev vencev pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorci in v Smrečju pri Turjaku na čast partizanov, kar sta storila predsednik države Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša.

"Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov." 

Kot je ocenil Rode, so ta dejanja v nasprotju z vizijo zgodovine, ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. "Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji."

KOMENTAR: Uredništvo
Vsestranska aktualnost parafraze o hlapčevskem molku in idejni megli
Morda je bil za zbrane vernike vtis drugačen, a navzven se zdi, da je bila na današnji veliki šmaren na Brezjah, ob praznovanju visokega jubileja edinega slovenskega kardinala, Vnebovzeta kar nekoliko potisnjena v drugi plan. Občutek (ne nujno pravilen!), da je bil v Rodetovih časih družbeno-politični prispevek narodu osrednje poslanstvo vodstva Cerkve na Slovenskem, ter da je šele nato prišlo vse ostalo, sta okrepila tudi nagovora obeh najvišjih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov na današnji slovesnosti. Morda toliko močneje, ker si, roko na srce, "pogumnega pokončnega in neustrašnega boja sredi viharjev," če parafraziramo Zoreta, od svoje Cerkve tudi danes vsaj kanček več želi marsikateri katoličan. Le Bog, ob kardinalu Rodetu, zagotovo ve, ali je z besedami, da imajo tudi nekateri duhovniki raje "hlapčevski molk in idejno meglo," izražal tudi razočaranje nad  "ponižnejšo politiko" njegovih današnjih naslednikov, ko gre za njemu tako ljubi boj za dušo slovenskega naroda. Pa vendar, ko je nadškof Rode neustrašno in pogumno bil svoje boje s komunisti, ateisti, mediji in vsemi ostalimi, so se domače cerkve pospešeno praznile, pod preprogo pa, tudi v njegovem redu, pometali škandali, ki bi po oceni "generalov" na tem bojnem polju Cerkvi povzročali nepopravljivo škodo. Danes, s primerno časovno distanco, vemo, da so ravno zamolčane, nikoli ustrezno obravnavane ali razčiščene notranje cerkvene "težave" katoliški esenci slovenskega naroda naredile daleč največ škode (da o prizadetih posameznikih sploh ne govorimo). Ali je v tem smislu Franc Rode bil del problema, ne bomo sodili. Zagotovo pa je z današnje perspektive jasno, da ni (bil) del rešitve. Kot se temu, da bi bil del rešitve, s svojim vztrajanjem v "lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede" izogiba marsikdo v današnjem cerkvenem vrhu. Zato bi parafrazo o "hlapčevskem molku in idejni megli" dandanes kaj lahko uporabili v kakšnem drugem kontekstu, kot jo je izrekel spoštovani kardinal. In ko kdaj s kakšne laiške strani v slovenski cerkveni prostor priletijo kritike na takšno postopanje in ravnanje dušnih pastirjev, nekateri pogosto ne razumejo ali nočejo razumeti, da ne prihajajo "iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje." Iz prizadevanja po sledenju Resnici, za katero smo odgovorni pred Bogom. Navsezadnje je v igri "večna usoda" vseh nas, od "enega njegovih najmanjših" do najvišjega Božjega služabnika, na katerega se na tem svetu častitljivo obračamo z "Njegova eminenca".
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Cerkev torej po novem lahko blagoslavlja istospolne pare? Ne tako hitro ...
  • 02. 01. 2024
Liturgične vojne med katoličani v sirsko-malabarski cerkvi v Indiji. Obstaja rešitev?
  • 06. 01. 2024
Vatikan jasen: posvečenje žensk in sprememba stališča do istospolnih partnerstev ne prideta v poštev
  • 10. 12. 2023