Ko že ravno silimo državo v nakup hotelov: tu so na prodaj še dodatni štirje

V senci najprej udarno napovedane prodaje deleža družbe Sava, sedaj pa (na videz) nekoliko umaknjene iz dnevno političnega prime time-a, v teh dneh poteka tudi prodaja 4 portoroških hotelov iz resorta Metropol, ki jih je eden najbogatejših Hrvatov kupil od Hotelov Bernardin v letu 2014. Baje za 24,5 mio eur, prodajal pa naj bi jih za občutno več. Morda ne za 38 ampak prav veliko manj pa najbrž ne.

Pa vendar, ali ne bi morala tudi te hotele, za dobrobit slovenskega turizma, odkupiti država? In če torej ta prodaja visoko zainteresirane javnosti za prodajo deleža sklada York v višini 38 mio eur ne zanima, se postavlja vprašanje, zakaj ne. Ker ne more uveljavljati predkupne pravice? Ali pa morda zato, ker gre za lastnika, ki nima nič z našimi levosučno socialističnimi finančnimi ozadji? Če nič drugega, je vsaj sumljivo.

Zakaj je pri nas stalna praksa, da vsebinsko gledano enake zgodbe nacionalnih interesov enkrat pridejo v prve linije slovenske MSM scene, drugič pa ne? V čem je pravzaprav razlika? Zakaj pri enih vpitje, slikanje armagedona slovenskega turizma, aktivacija vseh družbeno političnih akterjev od sindikata, političnih strank, direktorjev, zaposlenih, drugje pa kot, da ni nič. Nekdo prodaja hotele in ja, nekdo jih bo, če jih bo, pač kupil. Pika.

In spet smo pri pojmu nacionalnega interesa, ki nam ga, Slovencem, prodajajo kot vroče žemljice že 30 let. In kot da se iz predhodnih zgodb prodaje trgovskih, telekomunikacijskih in bančnih skupin ter podjetij nismo ničesar naučili, še vedno, kot leta 1945, vpijemo »svojega ne damo«. Kot da za globalizacijo sploh še nismo slišali.

Res je sicer, da določene zgodbe niso pozitivne in da se določeni lastniki niso izkazali, ampak ironija je, da imamo največ slabih izkušenj ravno s slovenskimi lastniki.

Ne domači in tuji, temveč dobri in slabi

Res je sicer, da določene zgodbe niso pozitivne in da se določeni lastniki niso izkazali, ampak ironija je, da imamo največ slabih izkušenj ravno s slovenskimi lastniki. Od divje privatizacije, neodplačanih kreditov, opeharjenih zaposlenih in pogorišč, ki so za njimi ostajala. A vendar bi po 30 letih tržnega gospodarstva lahko razumeli, da lastnike ne delimo na tuje in domače pač pa zgolj na dobre in slabe. In da vloga države ni kupovati, pač pa zagotavljati ustrezno zakonodajo, pravno varnost, učinkovite upravne storitve, dobro infrastrukturo, nizke davke, napredne informacijske rešitve, da bodo vlagatelji, ki razmišljajo o prihodu, dejansko taki, ki delajo pošten in dober biznis. Ki prinaša korist vsem.

Taki pa vlagajo v državo, kjer je zakonodaja enostavna in jasna. Kjer vladajo pravna država, učinkovita in pravična sodišča, nizka obdavčitev kapitala in dela, dobre plače, razvita informacijska tehnologija. To je jamstvo, da bodo lastniki dobri, taki, ki se gredo biznis na dolgi rok. Da bodo dobički dolgoročno stabilni, da se bo podjetje razvijalo, raslo. To je tisto, za kar bi morala država poskrbeti in kar bi morali državljani brezkompromisno zahtevati.

Ne pa skrbeti za odkupe deležev raznih xy skladov sumljivih lastniških struktur in vlaganja v portfelije naložb, ki zagotavljajo dobro plačo zgolj direktorjem. Skratka, da se denar zapravlja za posle, ki ne prinašajo multiplikativnih učinkov, pač pa zgolj in edino nekaj dobro plačanih direktorskih mest, za prave, naše. In ljudje, namesto, da bi protestirali proti takim škodljivim praksam, še kar pustijo, da jih prepričujejo, da naj država kupi. Kupi hotele, kupi tekstilna podjetja, kupi trgovske centre, kupi bazene, kupi … kaj še?

Če si priznamo ali ne, v širši družbi še vedno ne moreš odkrito povedati, da simpatiziraš z desnosučnimi idejami, da si veren, da nasprotuješ splavu, ali pa recimo podpiraš prodajo državnega premoženja.

Bolj kot analiziramo, bolj se zdi, da je vsa ta MSM 30 letna indoktrinacija z nacionalnim interesom pač uspešen projekt ozadij. In žal tudi na t.i. desnici ni bilo narejeno veliko, da bi se vzgojile generacije, ki bi ta škodljiv koncept nacionalnega interesa prerasle. Veliko pove že to, da se v aktualni vladi sploh razmišlja o ideji »državno planskega« odkupa v primeru sklada York. Zgled ni najboljši.

Ker, če si priznamo ali ne, v širši družbi še vedno ne moreš odkrito povedati, da simpatiziraš z desnosučnimi idejami, da si veren, da nasprotuješ splavu, ali pa recimo podpiraš prodajo državnega premoženja. To še vedno ni nekaj normalnega. In tukaj je glavni očitek vsej desnosučni politiki, da v vseh teh 30 letih, ni uspela normalizirati niti ene od zgoraj naštetih tem. Da bi bile »normalne« vsaj toliko, da ne bi občutili jasnega nelagodja, če ne že ogroženosti, ko v širši družbi to odkrito zagovarjate.

In ko bo na tej točki, tudi od sredine na desno, storjenega dovolj predvsem z lastnimi zgledi, bodo teme vezane na tako škodljiv »nacionalni interes« počasi izzvenele same od sebe. Kot bi to morale že zdavnaj po letu 1995, ko se je začela finančno ekonomska slika Slovenije popravljati.