Ko splav postane verski obred satanistov

Foto: Facebook

Proti teksaškemu zakonu, ki splav omejuje na čas, ko otroku še ne bije srce, se skuša postaviti Satanistični tempelj, ki hoče omejitev dostopa do splava zaobiti s sklicevanjem na versko svobodo. To niti ne bo prvi primer poskusa izigravanja zakonodaje na tak način, podobno so se skušali zoperstaviti tudi zvezni državi Missouri, ki je uvedla 72-urno čakalno dobo na poseg, da lahko mati premisli svojo odločitev.

Teksaški zakon pa ni edini zakon, ki ščiti življenje. Za zagovornike življenja je bilo leto 2021 v ZDA eno najuspešnejših od uzakonitve splava na zvezni ravni leta 1973.

Teksaški zakon določa, da se splava ne sme opravljati, če je možno zaznati srčni utrip otroka v maternici, kar se običajno zgodi pri šestih tednih nosečnosti. Preganjanje kršiteljev, med katere sodi vsakdo, ki sodeluje pri postopku splava, pa v primeru Teksasa ni v rokah države, ampak zasebnih tožnikov, ki jim zakon, v primeru, da s tožbo uspejo, obljublja 10.000 dolarjev nagrade.

Ker ni organa, ki bi bdel nad izvajanjem zakona, njegovi nasprotniki, ki so prepričani, da je zakon v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča Roe vs. Wade, nimajo nikogar, ki bi ga zaradi tega lahko tožili, zaradi česar je zakon tudi obveljal, kljub presoji na Vrhovnem sodišču.

Teksaškemu zakonu nekateri zagovorniki splava zdaj skušajo nasprotovati tako, da postopek splava razglašajo za satanistični obred, kot takšnega pa ga država ne more preprečiti, ker bi šlo po njihovem mnenju za kršitev zakona o obnovi verske svobode, ki ščiti verske skupnosti.

Satanistični tempelj: Splav je satanistični obred, ki ga varuje zakon o verski svobodi

Po zakonu o obnovi verske svobode (Religious Freedom Restoration Act – RFRA) oblast ne sme ovirati verskega udejstvovanja, razen če ima za to prepričljiv razlog in to počne na najmanj omejujoč možen način.

Satanistični tempelj, ki sicer ne časti Satana, kot ga pozna denimo krščanstvo, ampak satana opisuje kot obliko upora avtoriteti, je kljub temu, da gre za neteistično organizacijo, uspel pridobiti status verske skupnosti.

Omejevanje dostopa do splava je po njihovem mnenju v nasprotju z njihovo religijo, sicer ustanovljeno leta 2013. Na podobni osnovi so se že leta 2015 spravili nad zakon zvezne države Missouri, ki zahteva, da klinika materi pokaže ultrazvok, na katerem se vidi njen otrok, nato pa mora mati počakati 72 ur, preden lahko opravi poseg, v tem času pa mora pregledati brošuro, v kateri med drugim piše, da splav konča življenje povsem ločenega, unikatnega živega človeka.

V Satanističnem templju so od sodišča zahtevali, da njihove članice oprosti omenjenih omejitev, vendar je sodišče sodbo zavrglo. V Satanističnem templju so nato postopek splava razglasili kot svoj ritual, vmešavanje oblasti v ta »ritual« pa primerjajo z vladnim vmešavanjem v krst ali birmo.

Še več, od oblasti celo zahtevajo, da bi omogočilo njihovi organizaciji, da bi izdajala tableti za splav mifepristone in misoprostol, ki ju sicer lahko izda le zdravnik.

Zakon srčnega utripa čaka še nekaj sodnih bitk

Kdaj bo sodišče obravnavalo tožbo Satanističnega templja glede dostopa do splava oz. če jo sploh bo zaenkrat še ni znano. Prav tako je težko oceniti, kako uspešni bodo pri tem. Večina tožb v povezavi z versko svobodo od leta 2012 je bilo uspešnih, hkrati pa je šlo za resnične verske skupnosti, tokrat pa gre prvič za aktivistično organizacijo, ki je uspela pridobiti ta status.

To pa ni edina sodna bitka, ki še čaka teksaški zakon »srčnega utripa«. Že v petek bo namreč okrožno sodišče poslušalo argumente ponudnikov splava, ki znova skušajo izpodbiti teksaški zakon. Vrhovno sodišče je zakon namreč ohranilo v veljavi, ni pa onemogočilo ponovnih poskusov izpodbijanja zakona.

V New Jerseyu bodo splav lahko opravljale tudi le medicinske sestre

Na drugi strani dostop do splava še rahlja država New Jersey, kjer v veljavo stopa zakon, ki bo opravljanje splava omogočil tudi posameznikom, ki nimajo zdravniške izobrazbe. Demokratski guverner, ki se sicer ima za katoličana, je ob podpisu zakona povedal, da bodo prebivalci tako dobil »širši dostop do te kritično pomembne storitve.«

Po novem bodo tako splav lahko samostojno opravljale tudi medicinske sestre in zdravstveni pomočniki in to celo izven klinik. Izvajalci ne bodo več potrebovali potrdil lokalnih bolnišnic o usposobljenosti, prav tako jim ne bo več treba prijavljati zapletov, ki nastanejo v postopku splava.

2021 za leto največjega napredka zaščite nerojenega življenja v ZDA

Kljub temu pa je bilo leto 2021 za zagovornike življenja eno najuspešnejših od zvezne uzakonitve splava oz. glede na poročilo Inštituta Guttmacher, najslabše leto za splav v skoraj 50 letih. V 19 zveznih državah so lani sprejeli skupno 106 ukrepov, ki varujejo življenje nerojenih otrok.

Pokazali so prave barve

Poskus, da bi izigrali teksaško premeteno zaščito življenja, ki zdrži sodno presojo, je pokazal prave barve in naravo postopka splava. Pri doseganju svojih ciljev ni zagovornikom splava očitno sveto čisto nič – niti vera, niti verska svoboda niti varnost mater. Že zdavnaj se je mantra »varen, legalen, redek splav« spremenila v neuradno idejo »opravimo čim več splavov«, naj stane kar hoče. Kako drugače razumeti ukrep iz New Jerseya?

Vse skupaj pa daje še eno jasno sporočilo – pri vprašanju splava gre za duhovni boj. Vsakdo, ki se želi proti temu boriti, se mora tega zavedati. In nenazadnje, kot kaže leto 2021, nikakor ne gre vse proti življenju. Neredko so dosežene tudi večje ali manjše zmage. V 2021 kar 106 njih.

6 komentarjev

  1. Glede splava nimajo prav zagovorniki, pa tudi nasprotniki ne.
    Spočetje otroka je intimna stvar para.
    Kolikor je znano, se za splav , za legalizacijo in celo pravico do splava, borijo le ženske.
    Že pri tem se vidi, da gre nekaj narobe.
    Ne glede na to, da so moški bistveno manj prizadeti in jih problematika ne zanima v takšni meri, kot žensko, je odsotnost moških nedopustna.
    Druga nenavadnost, naravnost izkrivljenost, pa je v zahteva, da ima ženska pravico, do splava, češ sem lastnica svojega telesa in lahko z njim počnem, kar hočem.
    Ali nismo ljudje družbena bitja.? Ne pripadamo samo sebi, pripadamo družbi.
    Vprašati se moramo: ali ima družba pravico izločiti svojega člana?
    Z opustitvijo in celo prepovedjo smrtne kazni se je družba odpovedala izločanju svojih članov.
    Ali ima to kaj zveze s splavom?
    Najveretneje ima.
    Vsaj to, da pravica do splava ni samoumevna.
    In tukaj se kaže, da je potrebno vprašanje splava obravnavati na drugečen način.
    Pravica ni samoumevna.
    Splav je dejstvo. Vendar pa zadeve poenostaviti do te mere, da je splav pravica, pa vseeno ni pravilna pot.
    Splav prepustiti nerazsodni množici na cesti, ki vpije in razgraja, je nedopustno. Danes pa se očitno družba uklanja podivjanim množicam.
    In smo pred vprašanjem: ali so podivjane množice demokracija?

    • APMMB2, nimam kaj dodati. Z vsem napisanim se strinjam. Lahko pa napišem, da je za vsako posameznico, ki splav naredi, to osebna tragedija, to je tragedija tudi za moškega, ki je bil udeležen pri spočetju, pa mogoče ni imel pravice, da reče, da ženska ne bo šla delat splava, mogoče se je zgodilo to, da sploh ni vedel, da je ženska šla delat splav.
      Zagotovo vsaka ženska trpi. Jaz imam izkušnjo izvenmaternične nosečnosti in spontanega splava, pa je bila zame velika bolečina, da sem na koncu sprejela, da je narava naredila svoje.
      Zato je umetni splav še toliko težja bolečina. Hvala Bogu za zavod Živim, zavod Iskreni in mnoge organizacije, ki si prizadevajo za slavljenje življenja, za to, da marsikatero žensko odvrnejo od splava in ji omogočijo dostojno življenje skupaj z rojenim otrokom.
      Absolutno se je treba upirati kulturi smrti na sistemski ravni, ne moremo/ne smemo pa obsojati žensk, punc, ki so pred težko odločitvijo, včasih so te ženske same sebi prepuščene, vsi jih zapustijo in zato je razumljivo, da imajo samo eno možnost. Tudi uradna Cerkev mnogokrat nastopa v vlogi kazanja s prstom, češ splav je umor, uničevanje življenj, velikokrat pa ni ničesar storila za izboljšanje razmer po svetu, kar se tiče odprave revščine, boljšega izobraževanja za otroke iz revnih dežel (to delajo le misijonarji) in ostalega.

Komentiraj