Ko se te v korona izrednosti nežno dotakne človeška prijaznost

Vir foto: osebni arhiv

Poiskal sem tisto Andričevo knjigo … Znamenje ob poti. Preskakoval sem obkrožene odstavke in podčrtane stavke. O življenju, o smrti, o ljubezni… O človekovi nebogljenosti pred naravo. O njeni nevtralnosti do človeštva in o človekovem nečimrnem napuhu, samovarajočem občutku večnosti in vedenjskem vzorcu, kot bi slehernik bil prav vsak trenutek središče vesolja. Najpomembnejša figura na šahovnici minljivosti življenja. Zadržal sem se ob odstavku, ki pravi, koliko napora mora človek nameniti iskanju in doseganju trenutkov, da se ob nekom ali nečem razveseli in kako ga potolče spoznanje, da tega občutenja ne more z nikomer pristno deliti. Biti »skupaj« zadovoljen, vesel, srečen…

In sem se zapeljal s kolesom. Občudujem jih, te stvaritve, namenjene gibalnim potrebam človeka. Tudi tekmovalnim. V današnji družbi celo zaslužkarskim. Razumljivo, razumno sprejemljivo, ko pomisliš na voljo in napore, ki jih tisti, ki s tem aktivnim početjem preživljajo sebe, ustvarjajo domove in skrbijo za družine. Posebej privlačno estetiko vidim v teh predmetih. Predvsem starejših, iz časov pred osamosvojitvijo. Tehnološko naprednejši so privlačni zaradi hkratne hitrosti in udobja, pogojenih s tehnološkim razvojem dvokolesnikov; ko si glava želi, srce zmore in noge dovolijo.

Pa me je ustavila policijska patrulja. Moški in ženska. Vljudno, spoštljivo, z nezaigranim nasmeškom. »O, tole pa ni bila lahka stvar«, sta me prijazno ogovorila, ko sem se pojavil na vrhu prelaza. Prelazka, v primerjavi z Alpami, Dolomiti in Pireneji. Pa sem se pohvalil »saj ni bilo nič posebnega pridrveti sem gor«, četudi sta me pot in rdečeličnost malo izdala. Pričakoval sem vprašanja: od kod, do kam, o imenu in priimku, o občini prebivanja … Ne, na njunih obrazih se je videlo, da o tem niti razmišljata ne. Pa smo poklepetali. O številu in telesni govorici ljudi, ki sta jih tisti dan srečala, o tegobah, ki spremljajo njuno delo, o veselju in upanju, ko gre za dobro zdravje, pa o njunih športnih strasteh … Ni trajalo dolgo, a dovolj za nežen dotik ranjenih duš in spodbudno pobožanje negotovih pričakovanj. In se nisem odpeljal naprej. Da ne bi škodoval svoji vesti in povzročil nelagodja njuni delovni nalogi. Dosegel sem cilj – na mojem in njunem obrazu je bil nasmešek. Mene je spremljal še ves dan. Upam, da sta tudi sama vsaj za nekaj ur ohranila ta privilegij današnjih dni.

Zaželel sem si kokakole, pa sem se ustavil v trgovino, malo pred domom. Čez obraz sem si zavezal ruto in z razkužilom, ki sem ga imel v majhni flaški v žepku svetleče rumenega dresa (da sem na cestišču bolj opazen za voznike motornih vozil), očistil obe dlani. Varnostnik me je vljudno pozdravil. Trgovina je bila tako rekoč prazna. V njej je bila starejša gospa. Nisem jo opozoril, da je pozabila pogledati na uro. Tudi varnostnik je ni opozoril na to banalnost. Ni uspela najti surovega masla, pa me je vljudno vprašala, če ga uspe uzreti moj par oči. Lahko nalogo sem izpolnil. Njen hvaležni nasmešek me je še dodatno razvedril. Varnostniku sem ob odhajanju ponudil malo pločevinko gazirane pijače. Prijazno je odklonil. V njem sem videl Človeka. Poklonil sem se njegovi razumnosti – zdravi kmečki pameti, kot znamo včasih reči – in si ga zapomnil kot primer človekoljubne ozaveščenosti.

Doma sem pregledoval elektronsko pošto. Sprva me je zmotila. Predvsem tista, ki jo prejmeš od ljudi, ki se te lastijo, ker nastopaš v medijih. In te pisemsko naslovijo, kot bi bil njihova last, s sugestijo na samoumevnost, da boš izstopil iz tirnic svojega vsakdana, delovnega in prostočasnega, in čas, ki ga imaš na razpolago, še isti trenutek namenil odgovorom na njihova vprašanja, reševanju stanj in dogodkov, ki jih opišejo kot svojo težavo, to pa storijo brez vljudnosti.

Preskočil sem jih. Zadržal sem se pri dveh pismih. Eno je naslavljalo problem otrok s posebnimi potrebami, ki v teh izrednih razmerah niso deležni primerne pozornosti. Drugo je bila pripoved o slabi izkušnji s sosedom, ki je s fotografiranjem z blokovskega balkona osamljeni starki želel podeliti status neposlušne delinkventke, ker je sedla na klop ob travniku. Naslednji dan mi je povedala, da je zaradi tega policija ni obiskala, četudi je prejela sosedovo fotografijo njenega sedenja na klopci. To ji je zaupal drugi sosed. Njo je zadeva skrbela, mene pa dvojno razveselila, ko sva v kratkem klepetu razrahljala njen strah pred globo. K sreči tistega soseda nisem srečal.

Po večerji sem prebral mail zdravnika. Želel mi je povedati tisto, česar mediji še ne povejo. In se prijazno zahvalil za nek zapis, ki mu sam nisem pripisoval velikega pomena. Večer sem končal z zapisom opornih točk za novi članek s pravno tematiko. Preden sem spil kozarec rdečega vina, me je poklical prijatelj, s katerim se dlje časa nisva slišala in se še dlje časa nisva uspela srečati. Prehitel me je. Zapekla me je vest, a hkrati objela radost. Pred spanjem sem še enkrat listal po Andriću. Ko sem ugasnil luč v sobi, sem nekaj časa zrl v strop. Počutil sem se dobro. Bil je dan doživetij, na katere je človek sicer, ob »ustaljenem in normalnem toku vsakdana«, prepogosto premalo pozoren.  Ta dan se me je v korona izrednih razmerah večkrat dotaknila človeška prijaznost. Pa sem si tiho zašepetal: za to gre.

8 komentarjev

  1. Lepo.

    Zato bi se morali spomniti, da v demokraciji ni mesta za sovražen odnos.
    To še posebej velja zdaj, ko se mnogi žrtvujejo, da bi čimbolj, zajezili virus in preprečili trpljenje in smrt mnogih ljudi.

    Nekateri pa le čakajo na preži ali bi lahko tistim, ki se žrtvujejo, očitali kakšno napako.

  2. Okraj Heinsberg, ki leži ob meji z Nizozemsko, velja za nemški Vuhan. Tu je prišlo do izbruha okužb v drugi polovici februarja. Glede na število okužb na število prebivalcev je to drugi najbolj prizadet okraj v Nemčiji (na začetku je bil na prvem mestu).
    Že v začetku marca je v Heinsberg, ki šteje 250.000 prebivalcev, prišla skupina virologov iz Bonna, ki jo je vodil Hendrik Streeck in opravila nekaj raziskava. Med drugim je Streeck ugotovil, da sta ena od bolezenskih znakov okužbe z novim koronavirusom tudi izguba vonja in okusa.
    Pretekli teden pa je v Heinsberg oziroma v občino Gangelt, kjer je največ okužb, prišla še večja skupina virologov in higienikov, ki je prav tako vodi Streeck. Njihova naloge je med drugim ugotoviti, koliko je število vseh okuženih, torej ne samo število tistih, ki imajo potrjeno okužbo, ampak tudi tistih, ki so na primer okužbo z novim koronavirusom preboleli brez bolezenskih znakov ali pa samo z zelo blagimi.
    Streeckova skupina je po statističnem vzorcu testirala tisoč prebivalcev (vzeli bris žrela in kri), da bi ugotovili, koliko od njih že ima protitelesa. Za zdaj so pregledali vzorec 509 ljudi. Streeckova skupina, ki jo podpira zvezna dežela Severno Porenje-Vestafalija, je po začasnih podatkih ugotovila, da je 14 odstotkov pregledanih prebivalcev že imunih na novi koronavirus, saj so okužbo preboleli.
    Skupaj je bilo po konservativni oceni v preučevanem območju okuženih 15 odstotkov prebivalcev. Dva odstotka od trenutnih okuženih nima bolezenskih znakov. Po teh izračunih v pregledanem območju smrtnost zaradi novega koronavirusa znaša 0,37 odstotka, kar je manj od dozdajšnjih podatkov, ki so smrtnost postavljali med enim in 1,5 odstotkom, še piše nemški Focus.
    Po besedah imunologa Guntherja Hartmanna, ki tudi sodeluje pri raziskavi, imunost na okužbo s koronavirusi po zdajšnjih podatkih traja med šest in 18 mesecev. Če hočemo doseči čredno imunost pred novim koronavirusom mora biti imunih od 60 do 70 odstotkov ljudi.
    ri okužbah z novim koronavirusom se zgodi, da se okuži le en član družine, drugi pa ne. Ali to pomeni, da je del prebivalstva odporen na novi koronavirus?
    V virologiji je poznan pojem navzkrižna imunost (nem. Kreuzimmunität). To je stanje, ko je človek odporen na nek virus, ker je imun na soroden virus.
    Z vprašanjem, ali pri delu prebivalstva zaradi navzkrižne imunosti obstaja imunost oziroma odpornost na okužbo z novim koronavirusom, se ukvarja tudi nemški virolog Hendrik Streeck.
    Kot pravi, že od prej poznamo štiri koronaviruse, ki povzročajo prehlade. Na te stare koronaviruse smo po navadi odporni od šest do 18 mesecev.
    Podobno o navzkrižni imunosti razmišlja tudi Streeckov kolega Christian Drosten, šef inštituta za virologijo na berlinski Charite. V pogovorni oddaji, ki jo na nemški javni televiziji ZDF vodi Maybrit Illner, je med drugim dejal, da »ne vemo, zakaj vsi v gospodinjstvu niso takoj okuženi.«
    Der Chef der Virologie an der Berliner Charitè @c_drosten geht davon, dass die wegen Zwischenveröffentlichungen in die Kritik geratenen „Gangelt-Studie“ des Bonner Virologen Hendrik Streeck “eine extrem solide, robuste Studie“ wird
    Ganze Sendung: https://t.co/bO4kRF8ZD6 #illner pic.twitter.com/zoQCye7yed
    — maybrit illner (@maybritillner) April 16, 2020
    Omenil je kitajsko študijo, ki ugotavlja, da znotraj gospodinjstev stopnja sekundarne okužbe (to je prenos okužbe z enega člana družine na druge) ni pri treh četrtinah, 18 ali 19 odstotkih, ampak samo pri 15 odstotkih.
    Zagotovo v nekaj primerih ne pride do prenosa okužbe na vse člane družine čisto zaradi naključja ali pa tudi zaradi zavestnega odmika okuženega člana družine od drugih družinskih članov.
    »Človek se pa vendarle vpraša, če ne obstaja kakšna do zdaj neugotovljena imunost pri delu prebivalstvu zaradi koronavirusov in ki jo je težko ugotoviti v laboratoriju,« poudarja Drosten.
    Nemški Inštitut Roberta Kocha (nekakšen nemški NIJZ) je na začetku odsvetoval obdukcije trupel ljudi, ki so umrli zaradi novega koronavirusa. Šele pozneje je spremenil stališče in soglašal z obdukcijami, če je ob tem osebje, ki izvaja obdukcije, ustrezno zaščiteno.
    Eden od nemških patologov, ki so obducirala trupla ljudi, pri katerih so odkrili novi koronavirus, je tudi Johannes Friemann, vodja patologije na kliniki v Lüdenscheidu. V intervjuju za nemški Welt je pojasnil spoznanja, ki so jih on in njegovi kolegi dobili pri raziskavi trupel. Kot pravi, lahko patolog iz organov seciranega trupla bere kot iz knjige.
    Foto: http://www.maerkische-kliniken.de – Prof. Dr. med. Johannes Friemann
    »Poleg večinoma v ospredju postavljene odpovedi pljuč vidimo tudi predhodne oziroma obstoječe bolezni, ki so same po sebi dovolj, da ubijejo človeka,« je povedal Friemann in dodal, da korona pospeši smrt, ki človeku grozi zaradi drugih bolezni.
    Friemann svetuje, da bi morali obdukcije narediti zlasti pri mladih ljudeh, pri katerih so pred smrtjo odkrili novi koronavirus, in sicer zato, da bi njihove družine vedele, kaj je vzrok smrti. Friemann domneva, da so tudi mladi ljudje, ki so umrli zaradi koronavirusa, imeli predhodne bolezni.
    »Poleg večinoma v ospredju postavljene odpovedi pljuč vidimo tudi predhodne oziroma obstoječe bolezni, ki so same po sebi dovolj, da ubijejo človeka,« je povedal Friemann in dodal, da korona pospeši smrt, ki človeku grozi zaradi drugih bolezni.
    Podobne so ugotovitve patologa Klausa Püschla, direktorja Inštituta za sodno medicino na univerzitetni kliniki Eppendorf v Hamburgu, ki pravi, da ni korona smrti, kot jih sugerira statistika, ampak je veliko različnih vzrokov smrti v povezavi z novim koronavirusom.
    Püschel razlikuje ljudi, ki so umrli zaradi koronavirusa in ljudi, ki so umrli s koronavirusom. Po podatkih Inštituta Roberta Kocha je v Hamburgu zaradi novega koronavirusa oziroma covid-19 umrlo 84 ljudi (podatki so stari nekaj tednov, op. p.). Po ugotovitvah inštituta za sodno medicino, ki ga vodi Püschel, pa je samo pri 70 lahko kot razlog smrti naveden covid-19.
    »Mrtvi, ki sem jih sam obduciral, so imeli tako težke predhodne bolezni, da lahko rečem, četudi to zveni trdosrčno, da bi vsi umrli enkrat letos,« poudarja patolog iz Hamburga. Kot meni, je covid-19 sorazmerno neškodljiva virusna bolezen. Nemci se morajo naučiti, da živijo s tem, in to brez karantene, je prepričan Püschel.
    Podobno kot v intervjujih za nemške časopise je Püschel govoril tudi v oddaji na nemški javni televiziji ZDF, ki jo vodi Markus Lanz. Med drugim je dejal, da letos na koncu leta zaradi novega koronavirusa ne bo nič več mrtvih kot vsako povprečno leto.
    Na vprašanje voditelja Lanza, kaj poreče na veliko število mrtvih zaradi korone, na primer v Italiji ali New Yorku, pa je Püschel odgovoril, da govori o letni statistiki.
    Še enkrat je poudaril, da pri obdukcijah v Hamburgu pri nobenem od tistih, pri katerih so odkrili novi koronavirus, niso našli koga, ki ne bi imel predhodnih bolezni. Nekateri, pri katerih so našli novi koronavirus, so na primer umrli zaradi srčnega infarkta ali možganske krvavitve, ki nimajo nič z okužbo.
    »Mrtvi, ki sem jih sam obduciral, so imeli tako težke predhodne bolezni, da lahko rečem, četudi to zveni trdosrčno, da bi vsi umrli enkrat letos,« poudarja patolog iz Hamburga. Kot meni, je covid-19 sorazmerno neškodljiva virusna bolezen. Nemci se morajo naučiti, da živijo s tem, in to brez karantene, je prepričan Püschel.
    Vsi, ki jih štejejo, da so v Hamburgu umrli zaradi korone, so bili večinoma stari med 75 in 80 let in so imeli resne predhodne bolezni. Tudi pri nekom, ki je bil star 50 let, in za katerega so mislili, da ni imel predhodnih bolezni, so pri obdukciji odkrili resne predhodne bolezni, pravi hamburški patolog.
    Püschel bi zato rad vedel, ali sta na primer imeli 12-letna Belgijka in 16-letna Francozinja, ki sta umrli zaradi koronavirusa in sta bili njuni smrti medijsko zelo odmevni, imeli kakšne predhodne bolezni.
    Kot se je delavcev Gorenja. Lep nežen dotik. Kitajski hlapci so načrtno uničili Evropo. Cilj je, da vsi končajo kot so končali delavci Gorenja. Prevzeti s strani kitajskih komunistov, zavrženi in odvrženi kot smeti. Po tridesetih letih dela. Gospodje psi pa lažejo o visoki smrtnosti bolezni, ki je bila izdelana v laboratoriju s ciljem uničenja Evrope in ZDA. Cilj je jasen, ustvariti paniko, narediti karanteno posledica je uničenje gospodarstva in tako za drobiž dobijo podjetja. Njihov načrt je odpustiti polovico delavcev, drugo polovico pa naterati, da delajo za štiri. Toda Nemci in Švedi so jim že na sledi. Sled pelje v laboratorij v Wuhanu in tam so živalske prehladne viruse križali s HIV. Njihov cilj je zagospodariti Evropi in ZDA. To je njihov edini cilj. Gorenje je glavni dokaz, da imam prav.
    Težki delovni pogoji, ki vključujejo kaznovanje za manjše napake, v kitajskih tovarnah elektronike so eden od glavnih razlogov za samomore med uslužbenci, je razvidno iz danes objavljene študije hongkonškega inštituta Economic Rights (ERI).
    Pri inštitutu, ki spodbuja pravičen gospodarski razvoj, so raziskali 167 primerov poskusa ali izvedbe samomora ter nagnjenj k samomoru na Kitajskem od leta 2010. Med drugim so opravili več sto intervjujev in opazovali razmere v tovarnah, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
    Težki delovni pogoji v kitajskih tovarnah spodbujajo samomoreUgotovili so, da tovarne pripomorejo k samomorilskim težnjam in primerom samomorov zaposlenih, tako da se ne zmenijo za stres zaposlenih, jih kaznujejo za manjše napake in prekrške na delovnem mestu ter jim ne izplačajo obljubljenih nagrad. Vzrok je tudi strah pred izgubo zaposlitve v tovarnah, kjer hitro menjajo zaposlene.
    Eden od avtorjev študije Dimitri Kessler je ocenil, da stopnja samomorilnosti med zaposlenimi v elektronskem sektorju na Kitajskem odraža dejstvo, da se zatira glas delavcev.
    Med drugim so se v okviru študije sešli s predstavniki združenja Responsible Business Alliance, ki vključuje tudi tehnološkega giganta Apple, ter z njimi spregovorili o izboljšanju razmer v tovarnah.
    Vedno znova v medije pricurljajo poročila o samomorih zaposlenih v kitajskih tovarnah. Lani je najmanj 13 kitajskih uslužbencev dobavitelja Foxconn, ki dela za Apple, umrlo v domnevnem samomoru. Aktivisti so takrat za samomore obtožili težke delovne pogoje in pozvali k boljšem obravnavanju delavcev.
    Kitajski tovarniški delavci pogosto na teden opravijo več kot 80 ur za zelo nizke plače. Naenkrat delajo po več ur brez počitka in so izpostavljeni rakotvornim snovem. Nadzorniki so pogosto tudi kruti do svojih podrejenih, ki le stežka dosežejo pričakovanja delodajalcev.

      • Težki delovni pogoji, ki vključujejo kaznovanje za manjše napake, v kitajskih tovarnah elektronike so eden od glavnih razlogov za samomore med uslužbenci, je razvidno iz danes objavljene študije hongkonškega inštituta Economic Rights (ERI).
        Pri inštitutu, ki spodbuja pravičen gospodarski razvoj, so raziskali 167 primerov poskusa ali izvedbe samomora ter nagnjenj k samomoru na Kitajskem od leta 2010. Med drugim so opravili več sto intervjujev in opazovali razmere v tovarnah, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
        Težki delovni pogoji v kitajskih tovarnah spodbujajo samomoreUgotovili so, da tovarne pripomorejo k samomorilskim težnjam in primerom samomorov zaposlenih, tako da se ne zmenijo za stres zaposlenih, jih kaznujejo za manjše napake in prekrške na delovnem mestu ter jim ne izplačajo obljubljenih nagrad. Vzrok je tudi strah pred izgubo zaposlitve v tovarnah, kjer hitro menjajo zaposlene.
        Eden od avtorjev študije Dimitri Kessler je ocenil, da stopnja samomorilnosti med zaposlenimi v elektronskem sektorju na Kitajskem odraža dejstvo, da se zatira glas delavcev.
        Med drugim so se v okviru študije sešli s predstavniki združenja Responsible Business Alliance, ki vključuje tudi tehnološkega giganta Apple, ter z njimi spregovorili o izboljšanju razmer v tovarnah.
        Vedno znova v medije pricurljajo poročila o samomorih zaposlenih v kitajskih tovarnah. Lani je najmanj 13 kitajskih uslužbencev dobavitelja Foxconn, ki dela za Apple, umrlo v domnevnem samomoru. Aktivisti so takrat za samomore obtožili težke delovne pogoje in pozvali k boljšem obravnavanju delavcev.
        Kitajski tovarniški delavci pogosto na teden opravijo več kot 80 ur za zelo nizke plače. Naenkrat delajo po več ur brez počitka in so izpostavljeni rakotvornim snovem. Nadzorniki so pogosto tudi kruti do svojih podrejenih, ki le stežka dosežejo pričakovanja delodajalcev.
        Čisto ste slepi. Kitajska nas skupaj s WHO načrtno pelje v propad. Virus je narejen iz prehladnega obolenja SARS in HIV. Cilj je, da Kitajci postanejo svetovni gospodarji. Zdaj, ko ne smem v bližnji Lidl in se moram voziti v precej bolj oddaljen Mercator vem, da je bila tista prometna nesreča pred več kot dvajsetimi leti blagoslov. Takrat sem namreč imela srečno zvezo. Pa me je zaročenec prevrnil z motorjem. Nosečo. Posledica je bil splav in ugotovitev, da nikoli več ne bom zanosila. Potem je vzel drugo. Vesela sem, da v ta pokvarjen svet nikoli nisem rodila otrok. Ko bom stara in ne bom mogla več skrbeti zase, bom poiskala vejo. Zdaj bom pa še kakšnih dvajset ali trideset let tu in bom pisala vam. Kakšnih trideset let me boste morali brati, če me le Kitajci kdaj ne bodo pobrisali… Toda ne bojim se jih in vas dragi janšisti ovce se tudi ne bojim.

    • Lucija vidim, da že odgovarjaš sama sebi. Če boš imela malo bolj optimistične komentarje, boš dobila družbo, sicer. pa te bomo vsi preskočili.

      Zelo všeč mi je prispevek gospoda Terška, ki tako OPTIMISTIČNO ugotavlja, kako lepo je srečati prijazne ljudi.

      Tudi jaz imam s policijo veliko dobrih izkušenj. Ko jih zagledam se jih nikoli ne ustrašim. V njihovi bližini se počutim varno, ker vem, da so potrebni, da delajo RED.
      Večkrat male “napake” tudi po človeško spregledajo. Zato jih jemljem kot ljudi in ne samo POLICAJE.

      Če iščemo v ljudeh dobro, bomo vedno imeli veliko prijateljev.

      • Vse čestitke g. Teršek za toliko energije, za opogumljanje ljudi. Tudi vam veliko poguma in odločnosti za naprej. Rada vas berem saj odstirate stran poti in zablode naše vlade in vseh ki z njimi sodelujejo, premalo pa se sliši stroko.
        Nam vsem pa predvsem človečnost in razumevanje, da nas ne ugonobi strah, egoizem in pohlep.

Komentiraj