Ko se te v korona izrednosti nežno dotakne človeška prijaznost

Vir foto: osebni arhiv
POSLUŠAJ ČLANEK
Poiskal sem tisto Andričevo knjigo … Znamenje ob poti. Preskakoval sem obkrožene odstavke in podčrtane stavke. O življenju, o smrti, o ljubezni… O človekovi nebogljenosti pred naravo. O njeni nevtralnosti do človeštva in o človekovem nečimrnem napuhu, samovarajočem občutku večnosti in vedenjskem vzorcu, kot bi slehernik bil prav vsak trenutek središče vesolja. Najpomembnejša figura na šahovnici minljivosti življenja. Zadržal sem se ob odstavku, ki pravi, koliko napora mora človek nameniti iskanju in doseganju trenutkov, da se ob nekom ali nečem razveseli in kako ga potolče spoznanje, da tega občutenja ne more z nikomer pristno deliti. Biti »skupaj« zadovoljen, vesel, srečen…

In sem se zapeljal s kolesom. Občudujem jih, te stvaritve, namenjene gibalnim potrebam človeka. Tudi tekmovalnim. V današnji družbi celo zaslužkarskim. Razumljivo, razumno sprejemljivo, ko pomisliš na voljo in napore, ki jih tisti, ki s tem aktivnim početjem preživljajo sebe, ustvarjajo domove in skrbijo za družine. Posebej privlačno estetiko vidim v teh predmetih. Predvsem starejših, iz časov pred osamosvojitvijo. Tehnološko naprednejši so privlačni zaradi hkratne hitrosti in udobja, pogojenih s tehnološkim razvojem dvokolesnikov; ko si glava želi, srce zmore in noge dovolijo.

Pa me je ustavila policijska patrulja. Moški in ženska. Vljudno, spoštljivo, z nezaigranim nasmeškom. »O, tole pa ni bila lahka stvar«, sta me prijazno ogovorila, ko sem se pojavil na vrhu prelaza. Prelazka, v primerjavi z Alpami, Dolomiti in Pireneji. Pa sem se pohvalil »saj ni bilo nič posebnega pridrveti sem gor«, četudi sta me pot in rdečeličnost malo izdala. Pričakoval sem vprašanja: od kod, do kam, o imenu in priimku, o občini prebivanja … Ne, na njunih obrazih se je videlo, da o tem niti razmišljata ne. Pa smo poklepetali. O številu in telesni govorici ljudi, ki sta jih tisti dan srečala, o tegobah, ki spremljajo njuno delo, o veselju in upanju, ko gre za dobro zdravje, pa o njunih športnih strasteh … Ni trajalo dolgo, a dovolj za nežen dotik ranjenih duš in spodbudno pobožanje negotovih pričakovanj. In se nisem odpeljal naprej. Da ne bi škodoval svoji vesti in povzročil nelagodja njuni delovni nalogi. Dosegel sem cilj – na mojem in njunem obrazu je bil nasmešek. Mene je spremljal še ves dan. Upam, da sta tudi sama vsaj za nekaj ur ohranila ta privilegij današnjih dni.

Zaželel sem si kokakole, pa sem se ustavil v trgovino, malo pred domom. Čez obraz sem si zavezal ruto in z razkužilom, ki sem ga imel v majhni flaški v žepku svetleče rumenega dresa (da sem na cestišču bolj opazen za voznike motornih vozil), očistil obe dlani. Varnostnik me je vljudno pozdravil. Trgovina je bila tako rekoč prazna. V njej je bila starejša gospa. Nisem jo opozoril, da je pozabila pogledati na uro. Tudi varnostnik je ni opozoril na to banalnost. Ni uspela najti surovega masla, pa me je vljudno vprašala, če ga uspe uzreti moj par oči. Lahko nalogo sem izpolnil. Njen hvaležni nasmešek me je še dodatno razvedril. Varnostniku sem ob odhajanju ponudil malo pločevinko gazirane pijače. Prijazno je odklonil. V njem sem videl Človeka. Poklonil sem se njegovi razumnosti – zdravi kmečki pameti, kot znamo včasih reči – in si ga zapomnil kot primer človekoljubne ozaveščenosti.

Doma sem pregledoval elektronsko pošto. Sprva me je zmotila. Predvsem tista, ki jo prejmeš od ljudi, ki se te lastijo, ker nastopaš v medijih. In te pisemsko naslovijo, kot bi bil njihova last, s sugestijo na samoumevnost, da boš izstopil iz tirnic svojega vsakdana, delovnega in prostočasnega, in čas, ki ga imaš na razpolago, še isti trenutek namenil odgovorom na njihova vprašanja, reševanju stanj in dogodkov, ki jih opišejo kot svojo težavo, to pa storijo brez vljudnosti.

Preskočil sem jih. Zadržal sem se pri dveh pismih. Eno je naslavljalo problem otrok s posebnimi potrebami, ki v teh izrednih razmerah niso deležni primerne pozornosti. Drugo je bila pripoved o slabi izkušnji s sosedom, ki je s fotografiranjem z blokovskega balkona osamljeni starki želel podeliti status neposlušne delinkventke, ker je sedla na klop ob travniku. Naslednji dan mi je povedala, da je zaradi tega policija ni obiskala, četudi je prejela sosedovo fotografijo njenega sedenja na klopci. To ji je zaupal drugi sosed. Njo je zadeva skrbela, mene pa dvojno razveselila, ko sva v kratkem klepetu razrahljala njen strah pred globo. K sreči tistega soseda nisem srečal.

Po večerji sem prebral mail zdravnika. Želel mi je povedati tisto, česar mediji še ne povejo. In se prijazno zahvalil za nek zapis, ki mu sam nisem pripisoval velikega pomena. Večer sem končal z zapisom opornih točk za novi članek s pravno tematiko. Preden sem spil kozarec rdečega vina, me je poklical prijatelj, s katerim se dlje časa nisva slišala in se še dlje časa nisva uspela srečati. Prehitel me je. Zapekla me je vest, a hkrati objela radost. Pred spanjem sem še enkrat listal po Andriću. Ko sem ugasnil luč v sobi, sem nekaj časa zrl v strop. Počutil sem se dobro. Bil je dan doživetij, na katere je človek sicer, ob »ustaljenem in normalnem toku vsakdana«, prepogosto premalo pozoren.  Ta dan se me je v korona izrednih razmerah večkrat dotaknila človeška prijaznost. Pa sem si tiho zašepetal: za to gre.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike