Amazonska sinoda. Ko se v Vatikanu prestopi mejo med inkulturacijo in ideologijo?

V zadnjih dneh je veliko razburjenja med katoličani vzbudilo dejanje nekaterih mladih katoličanov, ki so iz cerkve blizu Vatikana v Rimu odstranili idole »pachamame«, inkovske boginje rodovitnosti, ter jih odvrgli v reko Tibero. Celotna zadeva je le pokazatelj vrha ledene gore različnih idej, ki se krešejo okrog Amazonske sinode. Kot katoliški laik se ne počutim poklicanega komentirati globokih teoloških tematik in sem v dogmatiki zavezan poslušnosti Cerkvi. Vendar sem »samo« v tem zavezan poslušnosti. Ko pa govorimo o organizaciji Cerkve, o delu institucij ter predlogih, ki niso verske resnice, pa čutim kot dolžnost, da se spustim v debato.

Meja med inkulturacijo vere in ideološkimi spremembami teoloških resnic je zelo tanka. Stoletja so se misijonarji po celotnem svetu trudili prinašati pravo vero in se hkrati skrbno varovati prestopa te tanke meje. Sedaj pa se zdi, da se ravno s tihim, a vztrajnim prestopanjem želijo doseči temeljne spremembe naše vere in Cerkve. Vzemimo za primer ravno te kipce, ki so končali v Tiberi. Motiv »pachamame« izvira iz dolge zgodovine amazonskih plemen in je jasno politeističen, zato ima svoje mesto med poganskimi verovanji. S tega vidika je jasno, da pravi izraz za te podobe ni »kipec«, ampak »malik«. Za katoličana pa ima poganski malik svoje mesto v etnografskem muzeju. Tako preprosto je to. Morda pa se sliši brutalno.
Za katoličana pa ima poganski malik svoje mesto v etnografskem muzeju. Tako preprosto je to. Morda pa se sliši brutalno.

Inkulturacija pomeni približevanje vere na način, da se razume lokalno kulturo, da se misijonar nauči jezik. Tako se vero približa ljudem. Ne približuje pa se vere malikom. To je bistvena razlika. Misijonarjenje z ognjem in mečem ni bilo misijonarjenje, ampak geopolitični boj. Ravno tako, kot potovanje po svetu med misijoni s križem za vratom in polno denarnico ni misijonarjenje, ampak bolj antropološko raziskovanje. Pravo misijonarjenje odpira vrata Cerkve ljudem, zapira pa jih malikom, zato da bi ljudje pri njih ne našli potuhe in da bi jih ne začeli mešati s pravo vero.

Poleg tega pa je gledati na Amazonijo zgolj kot na neka zaostala plemena v pragozdu tipičen zahodnjaški pogled, ki je plod zgrešenih predstav. Na območju Amazonije imamo ravno tako velika mesta, ki se soočajo s podobnimi težavami pri verskem življenju kot druga urbana središča. Največje mesto v Amazoniji ima več prebivalcev kot Slovenija.

Nadalje pa lahko opazujemo, da se nekateri ljudje, ki realno delajo na tem območju, strinjajo s tem, da je centrala v Vatikanu v svoji želji po globalni všečnosti in izrabi lokalne sinode za dosego širših ideoloških ciljev prešla mejo inkulturacije. Tako je amazonski škof José Luis Azcona komentiral, da gre pri »pachamami« za demonske idole, ki nimajo mesta v nobeni cerkvi. Dejal je še, da verjame, da se bo na sinodi s pomočjo Svetega duha razločilo, kaj je plod hudiča, kaj človeškega uma in kaj je resnično Božji načrt. In opozoril, da so nekatere težave, ki jih zasleduje sinoda, neobstoječe, ker sta glavni težavi razširjanje protestantskega binkoštnega gibanja in raznovrstne oblike spolnih zlorab.
Vse bolj namreč izgleda, da je Amazonska sinoda »alibi« ali neke vrste »kritje« za spremembo temeljev katoliške vere.

Vse bolj namreč izgleda, da je Amazonska sinoda »alibi« ali neke vrste »kritje« za spremembo temeljev katoliške vere. Skozi govor o ekologiji se namreč vriva govor o elementih in Zemlji, kjer je tanka meja med spoštovanjem narave in njenim idealiziranjem oz. skorajšnjim slavljenjem. Za ekologijo se namreč že tako ali tako zdi, da postaja neke vrste religija 21. stoletja in katoliška Cerkev po mojem prepričanju ne bi smela pasti na isti trik. V današnjem svetu, tudi med katoličani, se tako hitro širi navdušenje nad naravnimi elementi. S tem pa se bližamo modernemu panetizmu. Boga hitro do neke mere izenačimo z naravo in pozabimo na dejstvo, da je naš Bog oseba, s katero vstopamo v osebni odnos. Seveda pa je vse skupaj bolj enostavno, če Boga nekoliko zreduciramo, in to se danes neredko dogaja.
Seveda pa je vse skupaj bolj enostavno, če Boga nekoliko zreduciramo, in to se danes neredko dogaja.

Cerkev se mora razvijati preko načel katoliške teologije, ne preko sociologije, naturalizma ali pozitivizma. Odpraviti katoličane, doktorje teologije, škofe in duhovnike, ki se s tem stališčem ne strinjajo, češ da so farizeji, rigidni in konservativni, pa ni v duhu dialoga, niti v duhu sinodalne skupnosti Cerkve.

Ravno tako je nevaren govor o evropeiziranem sporočilu Cerkve. Sporočilo Cerkve je eno in univerzalno za ves svet: odrešenje po Jezusu Kristusu. Spreminjanje cerkvene discipline na področju celibata, uvajanje novih služb ter ideje po uvažanju domorodskih elementov v latinski obred ne gre enačiti z reševanjem nekakšnih lokalnih težav. Vse to daje vtis, da ta sinoda ni tako zelo lokalna in da ima širšo agendo.
Misijonarji smo vsak dan, enkrat bolj, drugič manj. Vsak po svojih najboljših močeh in z Božjo pomočjo. Smo poklicani.

In spet smo pri meji med inkulturacijo in ideološkimi spremembami: eno je govoriti o Bogu v lastnem jeziku naroda, upoštevati njihovo kulturo, običaje, arhitekture ipd., nekaj drugega pa je vdiranje poganstva v Cerkev preko klanjanja idolom, enačenja Boga z naravo, in spreminjanja cerkvenih univerzalnih cerkvenih zakonov po meri bolj ali manj poganskih ljudstev. Kar nekaj članov sinode, predvsem nemško govorečih, je takih, ki se tudi sami doma trudijo za temeljite spremembe na področju univerzalnega cerkvenega prava in teologije. To pa je morda realna »politična« težava Vatikana.

Misijonarji so stoletja umirali zaradi oznanjevanja Luči vere in sporočila Evangelija po celotnem svetu. Umirali so v določeni meri tudi zato, ker so razumeli mejo med inkulutracijo in izgubo lastne vere. Naše misijonarjenje doma, vsak dan, je ravno tako ogroženo s kulturo smrti, napada na družino ter rastočo versko-politično nestrpnostjo. Za Amazonijo in sinodo nam v resnici preostane predvsem molitev in zaupanje v Božjo modrost, vendar ob zavedanju, da bo to, kar se sedaj kuje v Vatikanu, pomembno vplivalo tudi na nas. Čeprav je govora o Amazoniji, se moramo zato oglasiti tudi v Sloveniji – glede teh in glede naših lastnih težav. Misijonarji smo vsak dan, enkrat bolj, drugič manj. Vsak po svojih najboljših močeh in z Božjo pomočjo. Smo poklicani.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30