Ko dnevi minevajo brez upanja
POSLUŠAJ ČLANEK
Job je spregovóril in rekel: »Mar ni človek najemnik na zemlji in mar njegovi dnevi niso dninarjevi dnevi? Kakor hlapec hrepeni po senci, kakor dninar čaka na plačilo, tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja. Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar komaj pričakujem večer, se naveličan premetavam do mraka. Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček, minevajo brez upanja. Spomni se, da je moje življenje le dih, moje oko ne bo več videlo sreče.« (Job 7,1-4.6-7)
Hezihij Jeruzalemski (Hom. in Iob 10.7.2–3) v tem odlomku vidi premišljevanje o konkretnem človeškem življenju, ki se včasih zdi »polno gorja«. Včasih za svoje prenašanje težav pričakujemo plačilo od bog-ve-kod, vendar nas ta menih iz 5. stoletja opozarja, da pogostoma upanje polagamo v prazne reči ali osebe. Hlapec, ki hrepeni po senci, ali dninar, ki čaka plačila, sta podobi našega praznega upanja, kot to izrazi Hezihij.
Prav nič ne čudi, da v rimsko bogoslužje ni uvrščena naslednja vrstica istega odlomka, saj v človeško eksistencialno stisko – ki jo sedmo poglavje Jobove knjige opiše tako pronicljivo, da se ga ne bi sramoval najboljši psihiater, ki se ukvarja z depresijo – zareže še globlje: »Oko, ki me zdaj še gleda, me ne bo več videlo, tvoj pogled me bo iskal, pa me ne bo več.« (Job 7,8)
Stara zaveza v splošnem ne pozna posmrtnega življenja. Ideja o nesmrtnosti človeške osebe se najprej pojavi okrog 3. stol. pr. Kr. v apokrifnem spisu Knjiga čuvarjev (del t. i. Henohovega peteroknjižja), medtem ko znotraj kanoničnih starozaveznih knjig najdemo obrise ideje o vstajenju le na treh mestih. Knjiga modrosti uči, da je »Bog ustvaril človeka za nepropadljivost« (Mdr 2,23), Danielova knjiga napoveduje, da bomo »k svojemu deležu vstali ob koncu dni« (Dan 12,13), v Drugi knjigi Makabejcev pa njihova mati izreče naslednje besede: »Stvarnik sveta, ki je izoblikoval človeka ob rojstvu in si zamislil nastanek vseh stvari, vam bo v svojem usmiljenju spet podaril duha in življenje, ker zdaj sami sebe prezirate zaradi njegovih postav« (2 Mkb 7,23).
Za Jezusovo obdobje v evangelijih izvemo, da je ločina farizejev – v nasprotju s saduceji – sicer zagovarjala nauk o vstajenju (prim. Mt 22,23-33; Mr 12 18-27; Lk 20,27-40), vendar jasnejše ideje o teh prepričanjih ne izvemo. V luči povedanega se tako slovita Kristusova izjava Lazarjevi sestri Marti zdi še silnejša: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25-26).
Že zgornji krščanski razlagalci Svetega pisma so v Jobovi tožbi – »Moje telo je obdano s črvi in prsteno skorjo« (Job 7,5) – videli krik človeka in Cerkve, ki je za časa zemeljskega potovanja obtežena s telesnostjo, »z nesnago prahu«, kot pravi Gregor Veliki (Mor. in Iob 8.23). Ta znameniti papež s konca antike se ni bal soočiti z realnostjo razmer v Cerkvi, znotraj katere se po njegovih besedah številni obešajo na ta prazna upanja »mesene ljubezni«, se uničujejo zaradi »pohotnih strasti« ali pa se izgubljajo v drugih posvetnostih. Vendar ker »dnevi tečejo hitreje od tkalskega čolnička«, se hitro približuje tudi sodba in, kot pravi Gregor, »po smrti milost ne rešuje tistega, ki ga pred smrtjo ni ponovno vzpostavila z odpuščanjem«.
Eksegeza cerkvenih očetov tako v liku Joba ni zrla le zgleda za človeško ponižnost, potrpežljivost, prijaznost in vztrajanje v težavah, marveč je – predvsem Gregorij Veliki v svojem znamenitem delu Moralia in Iob – s pomočjo tipologije v njem videla tudi predpodobo samega Kristusa. On je na lastni koži doživljal nasprotovanja, izdajstva in napade vse do smrti, obenem pa je s tem, ko je slabotnim je postal slaboten, da bi pridóbil slabotne (prim. 1 Kor 9,22), ljudem – kot danes Petrovi tašči in drugim bolnikom ter obsedenim (prim. Mr 1,29-34) – prinašal in v vsakem času prinaša resnično ozdravljenje in rešitev, ker naša obzorja od vsakodnevnih mlakuž razširja za upanje na večnost z Njim.
Hezihij Jeruzalemski (Hom. in Iob 10.7.2–3) v tem odlomku vidi premišljevanje o konkretnem človeškem življenju, ki se včasih zdi »polno gorja«. Včasih za svoje prenašanje težav pričakujemo plačilo od bog-ve-kod, vendar nas ta menih iz 5. stoletja opozarja, da pogostoma upanje polagamo v prazne reči ali osebe. Hlapec, ki hrepeni po senci, ali dninar, ki čaka plačila, sta podobi našega praznega upanja, kot to izrazi Hezihij.
Prav nič ne čudi, da v rimsko bogoslužje ni uvrščena naslednja vrstica istega odlomka, saj v človeško eksistencialno stisko – ki jo sedmo poglavje Jobove knjige opiše tako pronicljivo, da se ga ne bi sramoval najboljši psihiater, ki se ukvarja z depresijo – zareže še globlje: »Oko, ki me zdaj še gleda, me ne bo več videlo, tvoj pogled me bo iskal, pa me ne bo več.« (Job 7,8)
Kristus v vsakem času prinaša resnično ozdravljenje in rešitev, ker naša obzorja od vsakodnevnih mlakuž razširja za upanje na večnost z Njim.
Stara zaveza v splošnem ne pozna posmrtnega življenja. Ideja o nesmrtnosti človeške osebe se najprej pojavi okrog 3. stol. pr. Kr. v apokrifnem spisu Knjiga čuvarjev (del t. i. Henohovega peteroknjižja), medtem ko znotraj kanoničnih starozaveznih knjig najdemo obrise ideje o vstajenju le na treh mestih. Knjiga modrosti uči, da je »Bog ustvaril človeka za nepropadljivost« (Mdr 2,23), Danielova knjiga napoveduje, da bomo »k svojemu deležu vstali ob koncu dni« (Dan 12,13), v Drugi knjigi Makabejcev pa njihova mati izreče naslednje besede: »Stvarnik sveta, ki je izoblikoval človeka ob rojstvu in si zamislil nastanek vseh stvari, vam bo v svojem usmiljenju spet podaril duha in življenje, ker zdaj sami sebe prezirate zaradi njegovih postav« (2 Mkb 7,23).
Za Jezusovo obdobje v evangelijih izvemo, da je ločina farizejev – v nasprotju s saduceji – sicer zagovarjala nauk o vstajenju (prim. Mt 22,23-33; Mr 12 18-27; Lk 20,27-40), vendar jasnejše ideje o teh prepričanjih ne izvemo. V luči povedanega se tako slovita Kristusova izjava Lazarjevi sestri Marti zdi še silnejša: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25-26).
Že zgornji krščanski razlagalci Svetega pisma so v Jobovi tožbi – »Moje telo je obdano s črvi in prsteno skorjo« (Job 7,5) – videli krik človeka in Cerkve, ki je za časa zemeljskega potovanja obtežena s telesnostjo, »z nesnago prahu«, kot pravi Gregor Veliki (Mor. in Iob 8.23). Ta znameniti papež s konca antike se ni bal soočiti z realnostjo razmer v Cerkvi, znotraj katere se po njegovih besedah številni obešajo na ta prazna upanja »mesene ljubezni«, se uničujejo zaradi »pohotnih strasti« ali pa se izgubljajo v drugih posvetnostih. Vendar ker »dnevi tečejo hitreje od tkalskega čolnička«, se hitro približuje tudi sodba in, kot pravi Gregor, »po smrti milost ne rešuje tistega, ki ga pred smrtjo ni ponovno vzpostavila z odpuščanjem«.
Eksegeza cerkvenih očetov tako v liku Joba ni zrla le zgleda za človeško ponižnost, potrpežljivost, prijaznost in vztrajanje v težavah, marveč je – predvsem Gregorij Veliki v svojem znamenitem delu Moralia in Iob – s pomočjo tipologije v njem videla tudi predpodobo samega Kristusa. On je na lastni koži doživljal nasprotovanja, izdajstva in napade vse do smrti, obenem pa je s tem, ko je slabotnim je postal slaboten, da bi pridóbil slabotne (prim. 1 Kor 9,22), ljudem – kot danes Petrovi tašči in drugim bolnikom ter obsedenim (prim. Mr 1,29-34) – prinašal in v vsakem času prinaša resnično ozdravljenje in rešitev, ker naša obzorja od vsakodnevnih mlakuž razširja za upanje na večnost z Njim.
Zadnje objave
Kdo živi tisoč življenj?
23. 4. 2024 ob 18:45
Učenec oklofutal učiteljico, nasilje na šolah narašča
23. 4. 2024 ob 12:00
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
23. 4. 2024 ob 7:01
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
22. 4. 2024 ob 18:45
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
V politiko vstopata še dva novinarja TV Slovenija
22. 4. 2024 ob 15:13
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Štirje kovači muzicirajo že sedemdeset let
21. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.