Ko bi znali videti prek lučk, kuhančkov in čevapov

Foto: DejC, Celje.info

Gotovo spremljate dogajanje okrog odpiranja in zapiranja stojnic s čevapčiči in kuhančki. Do ure natančno smo bili obveščeni o tem, kdaj so se odprle v Ljubljani, pa potem, da se bodo morale spet zapreti. Pa kako so naslednji dan samevale. In da so v Ljubljani nato zaobšli vladni odlok in jih spet odprli ter kako je prišla inšpekcija in jih zapečatila. In kako so jih po vnovičnem zaprtju v Ljubljani odprli v Mariboru in v Kopru. Nakar so včeraj inšpektorji zaprli še te.

Vse skupaj v medijih postaja že prav bizarna nadaljevanka z vsaj eno epizodo dnevno o tem, kaj je danes novega na stojnicah, kateri gostinec je bolj ogorčen in razočaran, komu je ostalo več hektolitrov vina in ton mesa in v čem je kostanj manj nevaren za prenos virusa od čevapov in kuhančka.

Katastrofa gostincev na stojnicah : katastrofi mladega gostinca, ki mu je pogorelo celotno podjetje

Če sem kot nekdo, ki je kar nekaj delal v gostinstvu, razumela stisko gostincev, ki so iz danes na jutri morali zapreti stojnice in spakirati kup robe in hrane, pa nisem mogla razumeti razočaranih, ogorčenih in jeznih ljudi, ki se bodo morali izpod lučk premakniti v katerega od gostišč s predpisano razdaljo in omejitvijo gostov. Ti življenjski problemi živečih v prestolnici se mi, odkar živim v mini občini, daleč od stojnic s kuhančki in čevapi, zdijo v veliki meri umetno ustvarjena drama. Če je to največji problem človeka iz prestolnice, potem mu gre res, res dobro.

življenjski problemi živečih v prestolnici se mi, odkar živim v mini občini, daleč od stojnic s kuhančki in čevapi, zdijo v veliki meri umetno ustvarjena drama.

Ob medijskem prikazu soočanja gostincev in mimoidočih v Ljubljani z zaprtjem stojnic s hrano sem se spomnila na 22-letnega Klemna Jančiča – mladega podjetnika, ki mu je pred vikendom, ko so prvič zaprli gostinske stojnice ob Ljubljanici, od vrha do tal pogorela celotna pekarna in slaščičarna. Kar mu je od nje ostalo, je bilo pet krp in dve škatli. »Nič ne morem spremeniti proti taki sili,« je dejal o požaru in njegove besede bi prav lahko preslikali tudi na epidemijo.

A njegov pristop do tragične situacije je bil točno tak, kakršnega si predstavljam od zrelega odraslega človeka. Fant je sprejel situacijo in začel razmišljati, kako naprej. Kot je dejal, gre »novim ciljem naproti« in pogumno naprej. Ni jih malo, ki so (in še vedno lahko) prispevali kak novčič, da bo lahko začel znova.

Za pogled preko blišča veselega decembra

Te dni smo že sicer povabljeni, da bi znali videti tudi prek lučk, kuhančkov in čevapov. Predvsem, da bi videli ljudi, ki se soočajo s hujšimi izzivi, pa naj gre za bolezen, osamljenost, finančne težave ali karkoli četrtega. Zaprtja zaradi epidemije so lahko tudi priložnost za bolj odprto srce … Pa tudi za bolj doživet adventni čas.

Ena pomembnih sestavin adventnega časa je prav to, da si pustimo začutiti tudi temo, tišino in svojo lastno praznino. In da Bogu pustimo, da ju napolni z upanjem in veseljem.

9 komentarjev

    • Ja Marija68,se popolnoma strinjam. Vživeti se v zgodbo drugega človeka je pri nas v Sloveniji zelo težko. To je zdaj korona pokazala. Toliko zmerjanja,sovraštva enega nad drugim se ni bilo. V bistvu je to državljanska vojna brez orožja.
      Nekateri tudi na portalu Domovina mislijo,da vse vedo in da bodo odločali o življenjih drugih ljudi.

      Nekateri sploh ne pomislijo,da nekateri delajo v gostinstvu,turizmu in ostalih panogah,ki jih je korona najbolj prizadela. Jaz ne vem ali so v Ljubljani vsi gostinci pod vplivom “šerifa” ali ne,tega ne bom komentirala. Ampak tudi natakarica v enem lokalu,gostinec,turistični vodič,hotelir imajo svoje družine in morajo plačati za hrano,položnice,najemnino,stanovanjske stroške!

      Saj ne vem,kaj bi nekateri komentatorji tu radi? Če ljudje nimajo službe,jih zmerjajo z narkomani,luzerji,socialci,lenuhi,če imajo službo,pa ne morejo zaradi odlokov delati in imajo zaprte stojnice,jim spet ni prav?

  1. Hlepenje po dobičku je huda zverina, ki se je kar težko človek znebi. Osebno me preseneča naivnost gostincev. Vedeti bi morali, da obstaja vsaj 50% možnosti, do bodo praznični sejem strogo omejili, če že ne zaprli. Kdorkoli si je kljub temu nakopal visoke stroške in morda celo posojila, si je kar precej, tudi sam kriv. Dovolj bi bilo, da človek spremlja kaj se dogaja pri sosedih, vedoč, da bo Slovenija verno kopirala ukrepe. Pri kopiranju smo sicer popustljivi in ne tako rigorozni, pa vseeno. Nihče ne more trditi, da se ni bilo mogoče zavedati tveganja. Ergo, igrali so in izgubili. Žal. Kot dolgoletni Ljubljančan pa bi zgolj dodal, namreč živel sem v centru, da je ukrep povsem razumljiv. Torej, da, obstaja ogromna razlika med druženjem na območju sejma in recimo gostilne, restavracije, lokala. Kdor trdi, da to ni res, laže. Veseljačenje v decembru je ob stojnicah in vsi hočejo biti tam. Nikogar ne zanima uglajeno sedenje v lokalu. Gneča je tolikšna, da se je treba dejansko preriniti skozi. Nobene možnosti ni za predpisano medsebojno razdaljo. Občutek je, kot da cela Ljubljana sloni ob mizicah ob Ljubljanici. In ko pustiš to za seboj, so ulice več ali manj prazne.

  2. Slovenija je srečna dežela.

    Zvarki, ki jim v Ljubljani ljubkovalno pravijo kuhančki, so za režmske medije večji problem kot dejstvo, da vrhovni sodnik in nekdanji predsednik vrhovnega sodišča najbrž nima predpisane izobrazbe za funkcijo, na kateri že dolga leta krni ugled slovenskega pravosodja.

    O prvih je govora ob vsakih poročilih, o drugem problemu pa se molči kot grob.

  3. Težav ne ustvarjajo trgovci, gostinci ali njihove stranke, ampak novinarji oz. njihovi šefi in šefi šefov, ki sabotirajo in minirajo protikoronske ukrepe. Sabotažnega mnenja in jeznih besed sicer ne izrekajo novinarji sami, ampak ga izvabljajo iz nezadovoljnih gostincev in njihovih strank. Prav nič težko ni poiskati ljudi, ki s čim niso zadovoljni in potem v medijih, ki jih plačuje država/državljani, njihovo mnenje predstavljati kot kot večinsko mnenje ali celo kot dokaz za katastrofalno slabo vodenje države. Novinarji oz. njihovi šefi, ki to počnejo, niso vredni, da so v službi v javnem mediju, saj se ne zavedajo, kaj je njihova dolžnost, namreč služiti skupnosti s poštenim obveščanjem pa tudi z ustvarjanjem duha narodne/državne skupnosti tako, da so pri poročanju konstruktivni. To zadnje velja posebno v časih narodne nesreče, kot je epidemija. Kdor se v težkih časih ne zmore identificirati z ogroženo skupnostjo, je ali anarhist ali saboter.
    Rušenje ukrepov zato, da bi prišel na oblast, je skrajno lahkomiselno in pokvarjeno.

  4. Velika razlika je, če ti država iz danes na jutri nekaj zapre, kot pa nesreča. Eno se pač zgodi, drugo so kaprice države.

    Še vedno je pa dejstvo, da smo se najverjetneje že prekužili in bo zdaj konec. Omikron je pa še blažji.

    Dokazano pa je, da so zdaj na najboljšem države, ki so se prekužile in že od začetka niso zapirale.

    • Franci, pa menda ja ne trpiš zaradi tistih nekaj ljubljansko srbsko bosanskih Jankovićevih “gostincev”, ki tudi sicer vse leto lupijo naivne ljudi v nekoč slovenski Ljubljani

      Ali pa morda iz lastnega varnega zavetja trikratne cepljenosti privoščljivo navijaš za okužbo z zdravo pametjo skreganih ljubljančanov, ki tavajo od šanka do šanka?

Komentiraj