»Kmetica na šahovnici«. V bran Ljudmili Novak

Naslovnica casnik.si, petek, 7.2. 2020


V senci sestavljanja nove koalicije v delu desnega komentarjata kar ne potihnejo neslana obračunavanja z nekdanjo predsednico NSi, zdaj evropsko poslansko te stranke, Ljudmilo Novak, ker se je dovolila obregniti ob početje evropskih in domačih samozvanih domoljubov.

V desnem mediju, ki se deklarira za »spletni magazin z mero« katoliške usmeritve, je avtor Andrej Tomelj za Novakovo zapisal, da »reglja v Bruslju in poliva gnojnico po zagovornikih srednjeevropskega domoljubja«, v Sloveniji pa »jezika, bega volivce in pomaga levičarje ohranjati na oblasti«. Pri tem ji očita, da se ima za krščansko demokratko, ko pa v gojenju zamer in sovraštva ni nič krščanskega, sebi in drugim pa, da so ji »porinili zlato žlico v roke« in poslali v Bruselj. Svoje »mnenje z mero« avtor zaokrožuje z navedbo, da bi si Novakova zaradi svojega strupenega jezikanja zaslužila, da bi bila tepena, ampak žal ne bo. Bo pa tepen slovenski narod, ki ga »ženska z nerazsodnim blebetanjem potiska v trajno last in posest komunistični kontinuiteti,« še doda avtor.

Komentar je pritegnil za dotični portal nadpovprečno branost, nadpovprečno veliko FB všečkov ter še nekaj deset podobnih »mnenj z mero«, večinoma anonimnih komentatorjev pod člankom.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Preden ustrezno ovrednotimo tega in podobne zapise razjarjenih varuhov narodovega interesa, najprej zajemimo sapo, stopimo korak nazaj in poglejmo, kdo je ta jezikava branjevka (še en izraz, ki ga uporabi avtor) in s čim si je od ljudi pregovorno iste nazorske usmeritve zaslužila tako zaničevalno obravnavo.
Ljudmila Novak je z uspešnim projektom, v katerega so verjeli le redki, preprečila, da bi katoliška politična misel za daljši čas izginila iz slovenskega strankarskega političnega prostora.

Iz blata do "zlate žlice"


Ljudmila Novak je tista političarka krščanskih demokratov, ki je po tem, ko se je v času prve Janševe vlade Bajukova Nova Slovenija utopila v dominantni SDS, zabredla v blato in iz njega potegnila, kar je še ostalo od krščanskega političnega organiziranja na Slovenskem. V naslednjih letih je, skupaj z zagnanimi mladci, ki zdaj vodijo NSi, opravila težko in žuljavo delo politične, vsebinske, medijske in institucionalne rehabilitacije krščanskih demokratov. Z uspešno izpeljanim projektom, v katerega so verjeli le redki, je preprečila, da bi katoliška politična misel za daljši čas izginila iz slovenskega strankarskega političnega prostora.

Krščansko-demokratski volivci so njeno delo znali ceniti in jo za opravljeno vedno znova nadgraditi. Trdnih 7 odstotkov, na katerih danes lahko gradi nova vodstvena ekipa NSi, je njena zasluga in zapuščina novi generaciji krščansko-demokratskih politikov. Zlato žlico, ki ji jo zdaj kot evropski poslanki porogljivo očitajo, je v znoju, trudu in vročini skovala sama.

Še posebej pa so volivci pri Ljudmili Novak vedno cenili njeno pokončnost. Denimo ko je ob razvpitem poročilu KPK edina pokončno stala ob Janezu Janši v trenutku, ko je bilo to politično najmanj oportuno in so se vsi ostali koalicijski partnerji razbežali na varne politične bregove. Takrat, ob razpadanju 2. Janševe vlade, se je sklicevala na isti argument, kot v današnji, primerljivi situaciji: na interes države in desnosredinske politične opcije.

In še posebej, ko je, čeprav je lahko pričakovala, da bo izžvižgana, zbrani desni politični srenji položila na srce, da mora biti desnica »bolj demokratična« ... »boljša od levice«, je zaokrožila svojo misel potem, ko je iz znanih razlogov nihče več ni poslušal. Pravzaprav se pri Ljudmili Novak vedno znova zdi, da jo kritiki zgolj slišijo, a nikoli resnično poslušajo. Ali pa s spini o regljanju in zlatih žlicah skušajo preprečiti, da bi ji resnično prisluhnili ljudje.

Kaj je akcija in kaj re-akcija, kaj je vzrok in kaj posledica?


Še bolj kot to pa se trudijo prikriti kontekst povedanega. Pri »spornih« izjavah Ljudmile Novak gre namreč praviloma za re-akcijo; posledico, ki ima svoj logični vzrok, katerega pa njej nenaklonjeni mnenjski komentatorji vedno znova zamolčijo. V izogib pojasnjevanju konteksta raje ustvarjajo vtis, da se zamerljiva in sovraštva polna Ljudmila vsako jutro zbudi z mislijo, kako bi danes oklevetala Janeza Janšo, krivega zgolj tega, da je močnejši ter bolj prebrisan in se ne vede kot branjevka, kakor je nekako karikiral pisec omenjenega članka.
Pri Ljudmili Novak se vedno znova zdi, da jo kritiki zgolj slišijo a nikoli resnično poslušajo. Ali pa s spini o regljanju in zlatih žlicah skušajo preprečiti, da bi ji resnično prisluhnili ljudje.

S »polivanjem gnojnice po zagovornikih srednjeevropskega domoljubja« denimo ciljajo na glasovanje Ljudmile Novak za resolucijo, ki problematizira stanje vladavine prava na Poljskem in Madžarskem. To je izglasovalo več kot dve tretjini poslancev Evropskega parlamenta, med njimi tudi velika večina članov konservativne Evropske ljudske stranke. Proti sta seveda bila, lahko si mislimo zakaj, poslanca SDS. In tu je nastal problem, zaradi katerega si je Novakova ponovno prislužila obravnavo medijev »v službi desnice«, Janšev tvit o maskah, ki padajo ter Tankov o »kmetici na šahovnici«.

Ne glede na to kaj si mislimo o stališčih Ljudmile Novak glede Poljske in Madžarske ter o njenih kritikah Viktorja Orbana, ji ne moremo odrekati pravice, da glasuje v skladu s svojo vestjo in prepričanjem. Pravzaprav njeni volivci to od nje upravičeno pričakujejo, ne pa, da se pri glasovanju ravna po željah sorodne stranke, za katero vemo, da je na kritizirano madžarsko oblast pomembno partnersko navezana.

Res da se v svetu vse agresivnejšega levo-liberalnega ideološkega pritiska v zahodnih družbah konservativci odobravajoče oziramo proti vzhodu, kjer se zdi, da so se nekatere države postavile na okope obrambe evropske krščanske kulture ter načina življenja. A če imajo o Orbanovem početju kaj kritičnega povedati kredibilni in spoštovanja vredni ljudje kot so dr. Matej Avbelj, Jan Zobec in navsezadnje Ljudmila Novak, sam vsaj zastrižem z ušesi.

Bomo mižali, ko gre za "naše"?!?


Resda je tudi situacija v Sloveniji daleč od zrele demokracije, in ob levici na oblasti primerljivih mednarodnih obsojanj ni. A slednje še ni izgovor, da zagovorniki vrednot slovenske pomladi, ki se upravičeno imamo za tvorce, oziroma dediče slovenske demokratizacije ter iskrene promotorje vladavine prava, svobode in demokracije, pristajamo na nižje standarde, ko gre za nam simpatične državne oblasti ali celo za nas same.

Kaj točno je res v primeru Poljske in Madžarske, na Domovini smo in še bomo raziskovali. S potrebno kritično distanco tako do zagovornikov kot kritikov poljskih in madžarskih konservativnih oblasti, vključno z Ljudmilo Novak. Ampak če Novakova pravi, da mora biti »desnica bolj demokratična, boljša od levice« in iz tega pri svojih stališčih izhaja, sem prvi, ki takšno stališče podpišem.

Kot tudi podpišem njeno trditev iz spornega intervjuja za Večer, da »s svojimi destruktivnimi ravnanji in neprimernimi tviti desnici škoduje prav večni predsednik SDS.« In zanimivo je, da večina tistih, ki se sedaj oglašajo proti njej, vsebini povedanega (tudi tokrat) sploh ne oporeka. Problematizirajo skrajno neprimeren trenutek, v katerem njene besede služijo kot artilerijsko strelivo levičarskih medijev proti sestavi morebitne tretje Janševe vlade.
 Tvit o klečanju na koruzi, ki je ušel Vinku Gorenaku, je Janševim možnostim sestave koalicijske večine neprimerno bolj škodoval kot vse, kar je na njegov račun povedala Novakova.

Na tej točki je (dostojna) kritika upravičena in v minulih dneh smo jo nekajkrat zapisali tudi na Domovini. A kaj reči ob tem, da se v »času molčanja« spozabijo celo takšni politični prvokategorniki kot je Vinko Gorenak?!? Tvit o klečanju na koruzi, ki mu je ušel, je Janševim možnostim sestave koalicijske večine neprimerno bolj škodoval kot vse, kar je na njegov račun zadnji čas povedala Novakova. A na Vinkovo srečo na desni nima nasprotnikov, ki bi se ga lotevali na tako pritlehen način.

Greh Novakove: noče biti »kmetica na politični šahovnici« kogarkoli


Jože Tanko je Novakovo označil za »kmetico na politični šahovnici,« a v resnici je vse prej kot to. Pravzaprav je srž pogroma nad njo ravno v tem, da nikoli ni bila pripravljena postati kmetica na politični šahovnici kogarkoli. Ne levice, pa tudi ne stratega dominantne desnice, kar se na polu desno od sredine vse preveč samoumevno pričakuje. Po njeni zaslugi so krščanski demokrati danes samostojna, ugledna stranka z lastnim programom in politiko, ki opciji, izhajajoči iz slovenske pomladi, prinaša dodano vrednost v izbiri in dosegu. Torej v nečem, česar SDS s svojo strategijo ne zmore zagotoviti.

Prav zaradi tega in vsega ostalega navedenega zame med slovenskimi aktivnimi politiki ni nikogar, ki bi ga spoštoval bolj od Ljudmile Novak. In ker ji, kot šibkejši v tem popolnoma deplasiranem sporu, izven kroga njene stranke nihče ni javno vstopil v bran, sem današnjo sončno nedeljo raje namenil temu.

Da bralce povabim k razmisleku o dostojnosti kritičnega dialoga. Ter nevtraliziram posledice gostilniškega klevetanja s strani posameznikov, za katere se sicer ne spomnim, da bi k družbeno-politični razpravi že prispevali kaj omembe vrednega. Imajo pa dostop do javnosti na »spletnem magazinu z mero«, ki naj bi bil nekaj vreden.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30