Kljub vloženim milijardam Evropa ostaja eksistenčno odvisna od fosilnih goriv
POSLUŠAJ ČLANEK
Nemška in ameriška vlada sta včeraj sklenili uvodni dogovor glede plinovoda Severni tok II, ki poteka iz Rusije neposredno do Nemčije in so mu ZDA že vse od začetka gradnje močno nasprotovale. V skladu z njim sankcij za podjetja, ki projekt gradijo, ne bo več. Dogovor je bil sprejet le nekaj tednov pred tem, ko bo uradno končana tudi gradnja druge cevi tega pomembnega plinovoda.
Dogodek je seveda močno pomemben za Nemčijo, ki s tem ohranja svoj položaj ključnega kreatorja evropske energetske politike. Obenem pa v težave spravlja preostalo Evropo, saj je jasno, da bo energetski prehod po meri največje evropske gospodarske sile drag in sploh ne tako čist, kot bi si vsi skupaj na koncu tudi želeli.
Posledice takšnega epiloga bomo v prihodnjih letih močno čutili tudi v Sloveniji.
Končna bilanca političnih preigravanj je naposled precej zanimiva in večplastna. Bržkone je vsem jasno, da se je končala z velikim zmagoslavjem Nemčije ter hudim porazom administracije ameriškega predsednika Bidna in njegove zaveznice Ukrajine. Ta bo tako kmalu ostala brez več milijard evrov pristojbin, ki jih je vsako leto prejemala za transport zemeljskega plina čez svoje ozemlje. Poti nazaj v tem trenutku ni več, saj je njena infrastruktura večinoma še iz časov Sovjetske zveze ter obupno zastarela, njeno obnavljanje pa ob zgrajeni alternativi nima prav nobenega smisla. Veliko denarja bo s tem izgubila tudi Belorusija.
ZDA in Nemčija naj bi sicer skušali zagotoviti, da bi Ukrajina vsaj še do leta 2024, kolikor traja trenutni sporazum z Rusijo, prejemala približno tri milijarde letnih tranzitnih taks, Nemčija pa naj bi v ukrajinsko zelenotehnološko industrijo v prihodnjih letih investirala 50 milijonov dolarjev.
Več kot očitno je, da se Ukrajini zavezništvo z ZDA v tem smislu prav gotovo ni obrestovalo.
Energetske posledice takšnega dogovora pa čakajo tudi druge evropske države.
Končanje plinovoda severni tok je razumljivo izjemno pomembno za Nemčijo, ki je s tem poskrbela za temelje svojega energetskega prehoda v prihodnjih letih in desetletjih.
Kot je znano, Nemčija v zadnjih letih intenzivno zapira svoje jedrske ter pospešeno gradi sončne, vetrne ter plinske elektrarne. Za takšno strategijo se je nemška vlada odločila neposredno po nesreči v Fukušimi, ki je drastično znižala javno odobravanje izkoriščanja jedrske energije.
To pa pomeni, da Nemčija izjemno stabilne in kar se tiče izpustov toplogrednih plinov čiste elektrarne zamenjuje z ogljično prav tako čistimi, vendar kar se stabilnosti tiče precej slabšimi vetrnimi in sončnimi elektrarnami. Ko vetra in sonca ni, nemški energetski sistem zaide v težave.
To težavo skušajo nemški strokovnjaki rešiti z množico plinskih elektrarn, ki se lahko razmeroma hitro vključijo v omrežje ter nadomestijo manjkajočo energijo vetra in sonca. Končna posledica pa je, da je skupni ogljični odtis nemške energetike morda še bolj umazan kot pred leti.
O tem nam zgovorno priča spletna stran electricity map, ki neposredno spremlja proizvodnjo in porabo električne energije v Evropi, pa tudi v nekaterih drugih državah po svetu.
Iz pregleda podatkov lahko ugotovimo, da na primer danes Nemčija izpusti v ozračje kar šestkrat več gramov ogljikovega dioksida na proizvedeno kilovatno uro električne energije (približno 250-350 g CO2/kWh) kot njena soseda Francija (50-60 g CO2/kWh). Slovenski izpusti ob remontu TEŠ 6 znašajo nekje med 100 in 150 grami CO2/kWh, vendar je ocena zaradi velikega pretoka električne energije čez Slovenijo lahko tudi bolj neugodna.
Še dodatno zadeve zapleta evropski sistem emisijskih kuponov, ki jih je zaradi želje po zmanjšanju izpustov na voljo vsako leto manj. Posledično jih morajo energetsko potratna podjetja kupovati na trgu, pri čemer so na najboljšem podjetja, ki so zmanjšala svoje izpuste ter tista, ki si kupovanje emisijskih kuponov lahko privoščijo.
Pri tem so nepresenetljivo na najboljšem podjetja z najvišjo dodano vrednostjo v najbolj bogatih članicah Evropske unije, ki se na takšno rast cen lahko najbolje pripravijo. Njihove cene so tako morda povsem sprejemljive za Nemčijo, vendar že povzročajo hude težave Sloveniji in slovenskemu gospodarstvu.
Ob napovedani gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne med strokovnjaki pravzaprav ni bilo toliko dvomov glede same cene projekta, temveč predvsem zaradi njegove rentabilnosti v prihodnje.
Njihove zle slutnje se v tem trenutku žal uresničujejo, saj je za projektom TEŠ 6 in njegovim lastnikom, Holdingom Slovenske elektrarne, pravzaprav katastrofalno leto.
Cene emisijskih kuponov so namreč v zadnjih treh letih poskočile za desetkrat, s petih na več kot petdeset evrov za tono izpuščenega ogljikovega dioksida.
Posledice bodo čutili tudi uporabniki. Tako je TEŠ svojim odjemalcem v Šaleški dolini že predlagal dvig cene toplotne energije za kar 40 odstotkov, v prihodnje pa ne gre izključiti niti drastičnih podražitev električne energije.
Ob takšnih cenah emisijskih kuponov je proizvajanje električne energije iz premoga prav gotovo nesmiselno. Zato bodo pritiski, naj se nasedli projekt TEŠ 6 zapre predčasno, že pred letom 2034, čedalje večji.
Sloveniji se tako vse bolj mudi. Za nadomestilo takšne elektrarne bi morala namreč Slovenija s solarnimi paneli pokriti več deset kvadratnih kilometrov površine, oziroma postaviti na stotine vetrnic. Toda temu bi se z veliko gotovostjo uprli ekologi. Zato ni presenetljivo, da je država tudi uradno stopila na pot nadaljnje rabe jedrske energije. Toda tudi ta pot ni brez pasti.
Slovenijo in Evropo tako v prihodnjih letih čakajo težavne odločitve, kako si zagotoviti razmeroma poceni električno energijo s čim manj izpusti, pri čemer v ospredju ne bodo le strokovni, temveč tudi politični in ideološki interesi.
Dogodek je seveda močno pomemben za Nemčijo, ki s tem ohranja svoj položaj ključnega kreatorja evropske energetske politike. Obenem pa v težave spravlja preostalo Evropo, saj je jasno, da bo energetski prehod po meri največje evropske gospodarske sile drag in sploh ne tako čist, kot bi si vsi skupaj na koncu tudi želeli.
Posledice takšnega epiloga bomo v prihodnjih letih močno čutili tudi v Sloveniji.
Končna bilanca političnih preigravanj je naposled precej zanimiva in večplastna. Bržkone je vsem jasno, da se je končala z velikim zmagoslavjem Nemčije ter hudim porazom administracije ameriškega predsednika Bidna in njegove zaveznice Ukrajine. Ta bo tako kmalu ostala brez več milijard evrov pristojbin, ki jih je vsako leto prejemala za transport zemeljskega plina čez svoje ozemlje. Poti nazaj v tem trenutku ni več, saj je njena infrastruktura večinoma še iz časov Sovjetske zveze ter obupno zastarela, njeno obnavljanje pa ob zgrajeni alternativi nima prav nobenega smisla. Veliko denarja bo s tem izgubila tudi Belorusija.
ZDA in Nemčija naj bi sicer skušali zagotoviti, da bi Ukrajina vsaj še do leta 2024, kolikor traja trenutni sporazum z Rusijo, prejemala približno tri milijarde letnih tranzitnih taks, Nemčija pa naj bi v ukrajinsko zelenotehnološko industrijo v prihodnjih letih investirala 50 milijonov dolarjev.
Več kot očitno je, da se Ukrajini zavezništvo z ZDA v tem smislu prav gotovo ni obrestovalo.
Energetske posledice takšnega dogovora pa čakajo tudi druge evropske države.
Nizkoogljične elektrike še dolgo ne bo
Končanje plinovoda severni tok je razumljivo izjemno pomembno za Nemčijo, ki je s tem poskrbela za temelje svojega energetskega prehoda v prihodnjih letih in desetletjih.
Kot je znano, Nemčija v zadnjih letih intenzivno zapira svoje jedrske ter pospešeno gradi sončne, vetrne ter plinske elektrarne. Za takšno strategijo se je nemška vlada odločila neposredno po nesreči v Fukušimi, ki je drastično znižala javno odobravanje izkoriščanja jedrske energije.
To pa pomeni, da Nemčija izjemno stabilne in kar se tiče izpustov toplogrednih plinov čiste elektrarne zamenjuje z ogljično prav tako čistimi, vendar kar se stabilnosti tiče precej slabšimi vetrnimi in sončnimi elektrarnami. Ko vetra in sonca ni, nemški energetski sistem zaide v težave.
To težavo skušajo nemški strokovnjaki rešiti z množico plinskih elektrarn, ki se lahko razmeroma hitro vključijo v omrežje ter nadomestijo manjkajočo energijo vetra in sonca. Končna posledica pa je, da je skupni ogljični odtis nemške energetike morda še bolj umazan kot pred leti.
O tem nam zgovorno priča spletna stran electricity map, ki neposredno spremlja proizvodnjo in porabo električne energije v Evropi, pa tudi v nekaterih drugih državah po svetu.
Iz pregleda podatkov lahko ugotovimo, da na primer danes Nemčija izpusti v ozračje kar šestkrat več gramov ogljikovega dioksida na proizvedeno kilovatno uro električne energije (približno 250-350 g CO2/kWh) kot njena soseda Francija (50-60 g CO2/kWh). Slovenski izpusti ob remontu TEŠ 6 znašajo nekje med 100 in 150 grami CO2/kWh, vendar je ocena zaradi velikega pretoka električne energije čez Slovenijo lahko tudi bolj neugodna.
Električna energija se bo dražila
Še dodatno zadeve zapleta evropski sistem emisijskih kuponov, ki jih je zaradi želje po zmanjšanju izpustov na voljo vsako leto manj. Posledično jih morajo energetsko potratna podjetja kupovati na trgu, pri čemer so na najboljšem podjetja, ki so zmanjšala svoje izpuste ter tista, ki si kupovanje emisijskih kuponov lahko privoščijo.
Pri tem so nepresenetljivo na najboljšem podjetja z najvišjo dodano vrednostjo v najbolj bogatih članicah Evropske unije, ki se na takšno rast cen lahko najbolje pripravijo. Njihove cene so tako morda povsem sprejemljive za Nemčijo, vendar že povzročajo hude težave Sloveniji in slovenskemu gospodarstvu.
Nasedli projekt TEŠ 6
Ob napovedani gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne med strokovnjaki pravzaprav ni bilo toliko dvomov glede same cene projekta, temveč predvsem zaradi njegove rentabilnosti v prihodnje.
Njihove zle slutnje se v tem trenutku žal uresničujejo, saj je za projektom TEŠ 6 in njegovim lastnikom, Holdingom Slovenske elektrarne, pravzaprav katastrofalno leto.
Cene emisijskih kuponov so namreč v zadnjih treh letih poskočile za desetkrat, s petih na več kot petdeset evrov za tono izpuščenega ogljikovega dioksida.
Posledice bodo čutili tudi uporabniki. Tako je TEŠ svojim odjemalcem v Šaleški dolini že predlagal dvig cene toplotne energije za kar 40 odstotkov, v prihodnje pa ne gre izključiti niti drastičnih podražitev električne energije.
Ob takšnih cenah emisijskih kuponov je proizvajanje električne energije iz premoga prav gotovo nesmiselno. Zato bodo pritiski, naj se nasedli projekt TEŠ 6 zapre predčasno, že pred letom 2034, čedalje večji.
Sloveniji se tako vse bolj mudi. Za nadomestilo takšne elektrarne bi morala namreč Slovenija s solarnimi paneli pokriti več deset kvadratnih kilometrov površine, oziroma postaviti na stotine vetrnic. Toda temu bi se z veliko gotovostjo uprli ekologi. Zato ni presenetljivo, da je država tudi uradno stopila na pot nadaljnje rabe jedrske energije. Toda tudi ta pot ni brez pasti.
Slovenijo in Evropo tako v prihodnjih letih čakajo težavne odločitve, kako si zagotoviti razmeroma poceni električno energijo s čim manj izpusti, pri čemer v ospredju ne bodo le strokovni, temveč tudi politični in ideološki interesi.
Evo, cene elektrike v Nemčiji, ki so tako za "EKO" pic.twitter.com/8jr4dvyRhx
— Just me (@s9_te) July 21, 2021
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
8 komentarjev
oakhrast
Hudo bo za arabske šejke, ki bodo poceni ponujali pesek.
rasputin
Za primerne provizije naročnikom, bo posel cvetel. Saj v Evropi vendar ni puščavskega peska.
Stefko
Ne želim odkrivati tople vode a sprašujem se zakaj Arabci ne nameravajo (ogrevati) in proizvajati elektriko iz biomase, logično, ker je nimajo in jo nimajo namena uvažati iz Slovenije in npr. Švedske. Imajo pa v izobilju nafte in plina, zato to koristijo. Slovenci se pa mimogrede radi pohvalimo s tem da smo med najbolj gozdno bogatimi državami sveta a koristili bi vse druge vire in le te drago plačevali tujcem le lastnega od Boga danega ne. Pa naj omenim le to da so ogromne količine lesa primernega za sekance po zadnjem velikem žledu 2014 strohnele v gozdovih. Na primer večjih daljinskih sistemih ogrevanja v Slovenskih mestih koristijo biomaso iz Bosne..., slovenski lastnik gozda, ki ima vso potrebno mehanizacijo pa les slabše kakovosti ne more prodati tem energetikom. Oziroma dejstvo da danes ne morate pridobiti gradbenega dovoljenja za enostanovanjsko hišo v ljubljanski občini (obrobje ne center mesta), kjer bi imeli ogrevanje na drva, sekance ali pelete (domača lastna goriva), ne glede na najsodobnejše peči z izredno visokimi izkoristki (90%+)in nizkimi emisijami in pepelom, ki ga brez slabe vesti lahko posujete po domačem vrtu. Pa še namig, ta biomasa je CO2 nevtralni in obnovljivi vir, ne kot Velenjski lignit in Indonezijski premog, ki bi ga še leta želeli kuriti v TEŠ in imeti težave s kuponi in pepelom, ki ga nihče ne mara.
rasputin
Podnebnan histerija temelji na psevdoznanosti. Zemlja se je v svoji zgodovini vedno segrevala in ohlajala. Bila je že ledena krogla in brez ledenih kapic na tečajih. Količina CO2, ki jo ustvarja človeštvo, je zanemarljiva v primerjavi s tem, kar ustvari narava sama prek gnitja biomase v oceanih in na kopnem.
Smisel podnebne histerije je samo en: denar. Industrija danes že plačuje za izpuste toplogrednih plinov, ki jih posredno plačujejo potrošniki. Kdo ve, morda bodo že jutri plačevala podnebni davek tudi gospodinjstva.
Thor
Nafte naj bi bilo še za 40 let, plina za 150 let in premoga za 450 let.
Človeštvo se bo znašlo in prilagodilo. Še naši dedki so se prevažali s konjskimi vpregami, mi se z avtomobili na notranje izgorevanje, naši vnuki in pravnuki pa se bodo na kaj tretjega. Obdobje uporabe nafte bo čez 100 let le še v zgodovinskih učbenikih.
rasputin
Če se zgodovina ponavlja, se bodo naši prapravnuki lahko spet vozili s konjskimi vpregami. Nič ni rečeno, da bo človeštvo rešilo problem energije. Sploh če jih bo ne vem koliko milijard.
nejo
Okoli leta 1990 sem bral, da je svetovnih zalog nafte samo še do leta 2000...
Teodor
Z tehnologijo frakinga se bo nafte še za nekaj stoletij in to kljub naraščajoči porabi. Severni tečaj pa ima še nerabljene rezerve.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.