Kljub sekularizaciji ljudje v Zahodni Evropi ostajajo zvesti plačniki cerkvenega davka

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
"Delež svojega dohodka nameniti Cerkvi je del evropske tradicije že stoletja," v uvodu svoje raziskave navad okrog plačevanja cerkvenega davka v 15 izbranih državah Zahodne Evrope začenjajo pri Pew Research Centru. 

In kot je sklepati po javnomnenjski raziskavi med 25 tisoč anketiranci, ta običaj podpore svoji veri, Cerkvi, njeni tradiciji, kulturi in identiteti, v Zahodni Evropi ostaja trden, tudi med tistimi, ki verske obrede obiščejo zgolj na velike praznike ali še bolj poredko, a se hkrati še vedno imajo za kristjane. 

Raziskava je pokazala še, da v državah, kjer je cerkveni davek obvezen, ta ne odvrača vernikov, da bi se izpisali iz Cerkve. Nekoliko nižji delež tistih, ki plačujejo ta davek, je sicer med mladimi, a avtorji navajajo, da predvsem zato, ker so kot še ne delovno aktivni davkoplačevalci iz njega izključeni.  

Odstotek prebivalcev držav z obveznim cerkvenim davkom, ki tega plačujejo, ki so ga prenehali plačevati in ki ga niso nikoli plačevali


Ob vse večji sekularizaciji v Zahodnem svetu, padanju števila obiskovalcev verskih obredov in potiskajo pomena vere na družbeno obrobje se ti trendi, sodeč po obširni raziskavi Pew Research Centra, ne poznajo pri disciplini plačevanja tako imenovanega cerkvenega davka, uveljavljenega predvsem po številnih državah razvite Zahodne Evrope.

Avtorji so v svojo raziskavo zajeli 6 držav, kjer je cerkveni davek za vernike obvezen (Avstrija, Nemčija, Švica, Finska, Danska, Švedska), tri države, kjer je prostovoljen (Portugalska, Italija, Španija), za primerjavo pa še 6 držav, kjer tovrstnega davka ni (Irska, Velika Britanija, Francija, Norveška, Belgija, Nizozemska).

In v vseh šestih državah, kjer je cerkveni davek za pripadnike verske skupnosti obvezen, ga velika večina prebivalstva tudi plačuje. Na Danskem denimo 80 %, v Avstriji 76 %, v Švici 74 %, V Nemčiji in Finski 71 % in na Švedskem 68 %.

Takšnih, ki so ga nekoč plačevali, da so s tem prenehali, je med 8 odstotki (Švica) in 20 odstotki (Finska). Med 9 % (Danska) in 18 % (Nemčija) pa je prebivalcev teh držav, ki cerkvenega davka niso plačevali nikoli.

Cerkveni davek, ki večinoma zajema me 1 do 2 odstotka bruto prihodka, verskim skupnostim služi za kritje stroškov plač duhovnikom, vzdrževanje cerkva in druge infrastrukture ter humanitarnega dela Cerkve. 

Plačevati ga nameravajo tudi v prihodnje


Zanimive pa so naslednje ugotovitve raziskave. Med temi, ki davek plačujejo, jih velika večina pravi, da "ne nameravajo" ali "sploh ne nameravajo" kdaj v prihodnosti sprožiti kakršnihkoli postopkov, ki bi jih iz plačila davka izvzela. Tako je denimo odgovorilo 72 % Švicarjev, 77 % Avstrijcev, 78 % Švedov in Nemcev, 87 % Fincev in 88 % Dancev.

Za tako visoko "disciplino" glede plačevanja cerkvenega davka raziskava navaja dva morebitna razloga. Najprej, da je ostati "davčni zavezanec" za cerkveni davek osnovni status teh ljudi, ki niso dovolj motivirani, da bi se resno lotili uradnih birokratskih postopkov za deregistracijo, oziroma izstop iz sistema.

In drugič, "številni Evropejci čutijo zakoreninjeno obveznost, da s plačevanjem davkov podpirajo skupno dobro," navaja raziskava, pri čemer verske institucije vidijo kot "družbene ustanove, ki delujejo v skupno dobro." 

In kakšno je to skupno dobro? Največ ljudi meni, da Cerkev združuje ljudi in krepi skupnost, večina se strinja, da igra pomembno vlogo pri pomoči revnim in potrebnim v stiski, približno polovica (niha od države do države) pa, da varuje in krepi moralo.

Ali plačevanje cerkvenega davka potiska ljudi stran od njihove identitete?


Klik za povečavo


V nadaljevanju raziskave so se avtorji vprašali ali nemara plačevanje obveznega cerkvenega davka ljudi ne potiska k odločitvi, da se uradno izpišejo iz protestantske ali katoliške skupnosti, da bi se s tem izognili tej finančni obveznosti.

A primerjava med državami z obveznim ter tistimi z neobveznim, oziroma neobstoječim cerkvenim davkom ne pokaže nikakršne očitne povezave med procesom sekularizacije in obstojem cerkvenega davka.

V vseh 15 zajetih zahodnoevropskih državah sicer manj ljudi pravi, da so kristjani sedaj, kot pa, da so bili tako vzgajani, oziroma več ljudi pravi, da niso verni, kot pa jih je bilo tako vzgajanih.

A največji padec v občutku identifikacije s krščanstvom je zabeležen v državah kot so Belgija, Nizozemska in Norveška, kjer cerkvenega davka sploh nimajo, kar kaže, da ta ni odvračalni faktor od opredeljevanja za kristjane.

Iz zanimivega desnega grafa, ki kaže, kolikšen del prebivalstva se v državah, kjer imajo obvezen cerkveni davek, tistih, kjer je neobvezen in tam, kjer ga sploh ni, identificira za kristjane in koliko jih redno (mesečno ali pogosteje) obiskuje verske obrede, lahko potegnemo še eno zanimivo ugotovitev. Da namreč cerkvenega davka ne plačujejo zgolj aktivni verniki, ki se redno udeležujejo verskih obredov, temveč je med plačniki največji delež tistih, ki se s krščanstvom zgolj poistovetijo, čeprav niso prakticirajoči kristjani.



[do_widget id=podcast-playlist-3]
KOMENTAR: Uredništvo
Izkaz pripadnosti svoji identiteti, ki je za Slovenijo nepredstavljiv
Slovenija ob Češki sicer velja za državo z najvišjim deležem prebivalstva z odklonilnim odnosom do krščanske vere, oziroma v našem primeru katolištva, v Evropi. Kljub vsemu pa se (pravih raziskav sicer že nekaj časa ni), približno dve tretjini prebivalstva še opredeljuje za kristjane, čeprav ta delež iz leta v leto občutno pada. A eno je prakticiranje /krščanske/ vere, ki vključuje redno obiskovanje verskih obredov, oziroma aktivno življenje v veri, drugo pa dimenzija krščanstva kot temelja naše, slovenske, evropske tradicije, kulturne in tudi narodove identitete. In kot vidimo, imajo v zahodni Evropi ljudje do tega dela svoje dediščine še vedno izjemno pozitiven odnos in zavedanje njegovega pomena, kar se nedvomno odraža v tako visokem deležu ljudi, ki so, čeprav niso več prakticirajoči kristjani, pripravljeni plačevati cerkveni davek. Zavedajo se namreč, da s tem skrbijo za lastne korenine, za dediščino svojih prednikov, navsezadnje za lastno bit in identiteto - tisto, kar jih zaznamuje, jih dela Evropejce. Napak bi bilo trditi, da ta dimenzija tudi v Sloveniji ni prisotna; slednje se navsezadnje vidi ob raznih obnovah farnih cerkva, podružnic, kapel in druge dediščine, kjer ljudje stopijo skupaj in darujejo v okviru svojih zmožnosti velike zneske. Med njimi mnogo takšnih, ki jih sicer v cerkvi ni ravno pogosto videti. A obenem v delu družbe obstaja velika občutljivost, oziroma averzija, ko gre za vprašanje denarja, oziroma financiranja Cerkve. kar smo nazadnje lahko videli v primeru, ko je ihanski župnik Poznič nekoliko nerodno poprosil za velikonočnih 50 € za Cerkev. S tega vidika je tudi morebitna ideja cerkvenega davka, pa čeprav vidimo, kako obče sprejeta, trdna in zakoreninjena je v Evropi, za slovenske razmere nepredstavljiva. To priča o miselni ozkosti mnogih, ki ne dojamejo, da je nekaj čez 3 tisoč cerkva in ostalih sakralnih objektov v Sloveniji neprecenljivo narodovo bogastvo, ki je namesto sistemsko rešene skrbi prepuščeno dobri volji in finančnim zmožnostim tistih ljudi širših miselnih obzorij, ki se njegovega pomena zavedajo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike