Kljub napadom medijev in sindikatov na NSi-jevo socialno zakonodajo se velik del opozicije ne želi zameriti ljudem

Osnovna foto: Matija Sušnik, dz-rs.si. leva foto: Twitter NSi, desna Pixabay

Danes poslanci na izredni seji pretresajo nekatere zakone, med katerimi sta tudi novela Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter novela Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki so ju pripravili v NSi. 

S prvim se uvaja spremembe glede starševskega dopusta pri rojstvu otroka in otroškega dodatka, z drugim pa glede denarnih socialnih pomoči.

Pričakovano pa tisti del rešitev, ki preprečuje zlorabe socialnih transferjev, doživlja precej političnega nasprotovanja v medijih in pri sindikatih. V opoziciji so po slabi izkušnji z nasprotovanjem dvigu neto plač zdaj bolj previdni; a priori nasprotujejo le v Levici.

Pričakovati je namreč, da bodo spremembe zakona v javnosti doživele močno podporo.

Lani je ob javni razpravi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravilo paket štirih novel zakonov, ki urejajo trg dela ter področje socialnih in družinskih transferjev. Ker se vlada z njimi ni premaknila z mrtve točke, so v NSi novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, Zakona o urejanju trga dela, Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakona o socialno varstvenih prejemkih v parlamentarno proceduro vložili sami.

»Nihče si do danes ni upal predlagati rešitev, ki so vsebovane v teh štirih zakonih. Ker pa je NSi stranka, ki je na strani tistih, ki zjutraj zgodaj vstanejo, gredo na delo, skrbijo za svoje družine in za svojo prihodnost ter s tem dajejo zgled vsem, smo dolžni odgovoriti na pozive državljank in državljanov, lokalnih skupnosti in strokovne javnosti, da je potrebno to področje urediti bolj pravično, sistemsko, solidarno in hkrati tudi bolj podporno za družine,« je na novinarski konferenci v začetku marca dejal minister Janez Cigler Kralj.

Kaj prinašata zakona?

Vsi štirje zakoni, ki smo jih na Domovini podrobno opisali tukaj, prinašajo kar nekaj sprememb.

Najpomembnejša v zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih je 75 neprenosljivih dni dopusta za očeta oziroma dodatnih 45 dni. 15 dni oče lahko izrabi do otrokovega tretjega meseca, 60 dni pa do 8. leta starosti.

Vsak od staršev bi imel po novem predlogu NSi pravico do 160 dni starševskega dopusta (sedaj ima možnost 130 dni), pri čemer lahko vsak na drugega prenese 100 dni, 60 dni pa je neprenosljivih (sedaj se lahko prenese 75 dni). 

Uvaja se tudi avtomatizem, da se otroški dodatek namesto v denarju dodeli v naravi (plačilo položnic, nakup obleke ali prehrane ipd.), če šola sproži prekrškovni postopek proti staršem učenca, ki iz neopravičljivih razlogov ne obiskuje pouka. Če pa otrok po zaključku osnovne šole ne nadaljuje z izobraževanjem v srednji šoli, se znesek otroškega dodatka zniža za 33 odstotkov, torej za del, ki je namenjen izobraževanju.

Spremembe zakona o socialnovarstvenih prejemkih pa prinašajo predvsem obvezno izplačilo denarne socialne pomoči v naravi, če obstaja dolg do javnih služb ali vzgojno-izobraževalnih zavodov.

Napadi medijev in sindikatov: NSi se je treba bati

Najprej je NSi dosegla zmago, ker so dobili zadostno število glasov, da se zakonodaja sprejema po skrajšanem postopku, nato je koalicijska večina zakone spravila tudi skozi sito matičnega delovnega telesa, sedaj pa jih čaka največji preizkus na plenarni seji državnega zbora.

V vsem tem času se je namreč pričakovano nad omenjeno zakonodajo zvalila kepa pritiskov s strani medijev in sindikatov, ki jim gre na roko tudi mnenje zakonodajno-pravne službe državnega zbora. Sindikati vseskozi trdijo, da ni bilo socialnega dialoga glede sprememb. In pri tem pozabljajo, da gre le za popravke zakonov in ne za celostno reformo socialne zakonodaje.

Najdlje so šli v Odlazkovih časopisih Večer in v Svet24, kjer so zapisali, da se je NSi treba bati, češ da NSi-jev predlog “jasno nakazuje cilj zmanjševanja pravic za najrevnejše in ‘neprave’ skupine, kot so Romi, ter redistribucijo denarja od revnih nazaj k bogatejšim“.

Citirali so sociologinjo Jano Javornik, ki pravi, da se s tovrstnimi predlogi nerazumno igrajo z usodami ljudi. “V analizah socialnih politik še nisem zasledila tako populističnega, demagoškega in oportunega pristopa, ki z javnimi sredstvi, a sledeč konservativnim strankarskim interesom, diskvalificira skozi desetletja utrjevane principe in procese oblikovanja politik, skrbno vzpostavljenih, da varujejo pravice ljudi ter javnega interesa. Glede na to, kaj počnejo v NSi, se jih je bati; kdorkoli jo sprejme medse, podpira konservativno razumevanje pravičnosti in enakosti ter s tem retradicionalizacijo in premik nazaj.”

Zakonodajno-pravno službo moti vezava otroškega dodatka v denarju na obiskovanje šole

Do predlogov je bila kritična tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba. Slednja je opozorila, da so rešitve, kot sta znižanje otroškega dodatka za 33 odstotkov staršu, čigar otrok ne nadaljuje formalnega šolanja po osnovni šoli, in trimesečno izplačevanje otroškega dodatka v naravi, če otrok iz neopravičljivih razlogov ne obiskuje pouka, povsem neustrezne.

Opozorili so, da je obvezno le osnovnošolsko izobraževanje, višina otroškega dodatka, ki je odvisna od družinskih prihodkov, pa je enaka za vse do 18. leta starosti. Ob tem ni določeno, kolikšen del dodatka mora biti namenjen preživljanju, kolikšen vzgoji in kolikšen izobraževanju, zato so do njega upravičeni tudi predšolski otroci, saj se pri tem zasleduje načelo največje koristi otroka. Neustrezna je tudi rešitev, po kateri bi staršu otroški dodatek izplačevali “v naravi”, če bi inšpektor za šolstvo center za socialno delo obvestil o uvedbi prekrškovnega postopka zoper starše učenca, ki iz neopravičljivih razlogov ne obiskuje pouka. Ni namreč jasno, kaj naj bi pojem v naravi pomenil, zakaj za tri mesece, predvsem pa bi do izplačila v naravi prišlo že ob uvedbi postopka in ne morebiti šele po izdaji odločbe.

Podobno bi tudi v primeru novele zakona o socialnovarstvenih prejemkih predlagatelji denarno socialno pomoč osebi izplačali v naravi, če otrok ne bi obiskoval pouka ali če bi imel prejemnik dolg do javnih služb.

NSi: Ljudje si želijo teh sprememb, ki bolj pravično urejajo socialno zakonodajo

“Ena ključnih zavez mojega ministrovanja je preprečevanje zlorab socialnih transferjev, bolj življenjski in pravičen sistem družinskih in socialnih transferjev in socialne varnosti, preprečevati revščino ter poskrbeti za najranljivejše skupine,” je povedal minister Cigler Kralj in dodal: “V NSi smo naslovili to problematiko. Pozivi s terena so, da je nujna čimprejšnja vzpostavitev rešitev, ki jih predvideva ta zakonodaja. Te rešitve so strokovno podprte in sprejete s širšim družbenim konsenzom.”

“Moram poudariti, da je ključni cilj teh sprememb ločitev družinske in socialne politike in na drugi strani, da tisti, ki so zdravi in za delo sposobni, dobijo priložnost za delo ne pa socialne pomoči,” je še dodal minister. Ta zakonodaja tako po njegovih besedah omejuje zlorabe pri prejemanju denarne socialne pomoči. “Delo je vrednota in ti ljudje morajo prevzeti odgovornost za svoje življenje. Preveč je občutka zlorab socialnih transferov in na to odgovarjamo sistemsko,” je zaključil Janez Cigler Kralj.

Le V Levici eksplicitno proti, ostali se bodo najbrž vzdržali

Poslanske skupine SDS, NSi, Konkretno in DeSUS so v državnem zboru danes napovedale podporo, izrecno nasprotovanje predlogoma, o katerem bodo poslanci odločali v sredo ali četrtek prihodnji teden v okviru glasovanj, so izrazili le v Levici, kjer vztrajajo, da mora biti družinska politika del socialne politike in tako zlasti odpravljati revščino in prikrajšanost otrok v družbi. 

V SD predlogu ne bodo nasprotovali, vendar pa v njem vidijo premalo premišljene rešitve. Prav tako so pri omenjeni rešitvi skeptični v SAB. Otroke je treba po njihovem prepričanju spodbujati, ne pa kaznovati. A kljub temu, kot vse kaže, ne bodo glasovali proti zakonu.

Podpora ljudi zakonu je zato očitno prepričala celo velik del opozicije, ki si pred volitvami ne more privoščiti, da bi nasprotovala takšnim rešitvam.

6 komentarjev

  1. Če bo šlo tako naprej, bomo imeli kmalu vojno ekonomijo, kjer ne bo več prostora za raznorazne socialne bonitete, ki jih država lahko zagotavlja v obdobju sorazmernega blagostanja.

    Če se Zahod ne spametuje in če ne revidira politike do Rusije, bo nastopilo dolgotrajno krizno obdobje.
    Ljudje bodo delali le še za energijo, ki je bo kljub temu primanjkovalo, za hrano in oboroževanje.
    Stopamo na pot Severne Koreje. Vse zato, da zadovoljimo nenasitne apetite zlasti ameriške globoke države, to je velebankirjev, orožarjev in energtikov.

    • No, pa smo spet pri Rusih in njihovih težavah zaradi pomankanja stalnega hvaljenja s strani EU. Sami so si zakuhali težave in zdaj se soočajo z realnostjo. Spoznali bodo, da niso edini, ki prodajajo energijo in da obstajajo tudi drugi viri. Mi bomo na kratki rok sicer to plačali z višjimi cenami, na dolgi rok pa prešli na druge vire, ki bodo sčasoma postali tudi cenejši.

  2. Opažam, da so na levem polu Sloveniji začeli zelo uporabljati pojem ‘retradicionalizacija’. 🙂

    Mogoče bi ga morali bolj posvojiti tudi na širšem desnem polu in se Tradicije ne sramovati 😉 Očitno na levi vedo, od kje jim preti “nevarnost” 🙂

    Bolj kot konservativci sami, kjer je zelo prisoten, recimo kreativno temu, ‘sindrom Angele Merkel’. Ki je tako dolgo lezla na sredino in še globoko čez, da je postala, khm no, popolnoma neprepoznavna v svoji konservativnosti. Nedvomno se ni zavzemala za ‘retradicionalizacijo’ 🙂

  3. Pri socialnih pomočeh je nedvomno veliko zlorab in prav je, da se to področje uredi. V tem smislu je predlog NSI potrebno podpreti. In vendar imam zadržek, ko gre za izplačilo denarne socialne pomoči v naravi v primeru dolga do javnih (državnih) podjetij. Socialna pomoč je namenjena nakupu hrane, in nekateri resnično nimajo drugega vira preživetja. Da se tu vzpostavlja poplačilo državnim podjetjem kot prednostno pred zagotavljanjem preživetja posamezniku ali družini, ki svojega statusa pri najboljših močeh ne more rešiti in zanj ni kriv, pa je le malo prehuda in tu NSI svetujem velik premislek. Eden od ključnih problemov slovenskega trga dela je namreč ta, da ljudi po 50. letu starosti prisilno upokojuje, praktično nihče ne želi sprejeti tako “starega” delavca, ki ima v praksi morda še 20 let do starostne upokojitve, če je obenem univerzitetno izobražen. In kaj naj ti ljudje naredijo, če jih trg odklanja? Realno jih ne odklanjajo le na delovnih mestih, primernih njihovi izobrazbi, temveč povsod, tudi tam, kjer gre za dela za nekvalificirane delavce z osnovnošolsko izobrazbo in še naprej. Nujno je torej “prisiliti” trg dela, da tem ljudem da možnost za zaposlitev in jih prisilno ne upokojuje v revščino in pomanjkanje. Prepričana sem, da bi mnogi za razliko od Romov in znanih izkoriščevalcev sistema radi delali, pa te možnosti nimajo.

    Če tak človek nima hrane za dati v usta zato, ker se mu odobrena denarna pomoč pretoči v poplačilo računov pri državnih podjetjih, lahko samo še umre od lakote. Dobesedno. Med visoko izobraženimi brez zaposlitve v kategoriji po 45. letu starosti je namreč izjemno velik delež samskih oseb brez pomoči drugega. Torej takih, ki nimajo zagotovljenih socialnih in družinskih mrež, ki bi prevzeli del bremena njihov nezmožnosti ustvarjanja dohodka na trgu dela. Obenem ta predlog NSI nikakor ni v sozvočju z razvpitim krščanskim usmiljenjem.

    Menim, da NSI v vnemi, pregnati izkoriščevalce sistema, vendarle ne dojema realnosti revščine v Sloveniji, ta je namreč zelo prikrita, statistike je pogosto ne zaznajo. Ni malo ostarelih, a še delovno sposobnih samskih oseb, ki si mesečno ne morejo privoščiti več kot 30 EUR za hrano (tudi upokojencev), prav tolikšna je približna vrednost paketa, ki se ga lahko na vsaka dva meseca prejme recimo pri Rdečem križu ali Karitasu. Seveda le, če gre za samsko osebo. Romi pridno kasirajo za svoje 20 članske družine, med katerimi pa niso sami dojenčki, kar pomeni, da bi lahko delali.

    NSI vendarle pozivam k modremu premisleku. Raje kot udariti te ljudi po hrani, ki je že tako in tako nimajo, naj zahteva njihovo obvezno vključitev v javna dela z do dve ali tri stopnje nižjo izobrazbo. Tako bodo sami imeli zagotovljen dohodek za preživljanje in od denarnih socialnih pomoči niti ne bodo več odvisni vsaj za obdobje vključitve v javna dela. In morda v tem obdobju vendarle kakšen od delodajalcev spozna, da gre za izkušen in izobražen kader, ki podjetju koristi, in mu je lahko na razpolago daljše časovno obdobje, če jih to že tako žuli. Kot sama dojemam situacijo, pa sploh ni v tem problem, problem je, da je nekdo star 45 let in več. V tujini praktično še mladič v najboljšh letih, ko gre za trg dela, pri nas pa prisilno upokojevan v revščino, z denarno pomočjo kot edino “pokojnino”.

    • NSI predlagam tudi, da naj raje razmisli, zakaj programi APZ (aktivne politike zaposlovanja) za starejše kategorije brezposelnih niso učinkoviti. Pretežno so programi APZ usmerjeni k mladim, kar je prav, in vendar mlad človek, ki želi delati, na trgu dela nima tolikšnih težav pri zaposlitvi kot brezposleni od 45. leta naprej, ki bi radi delali, pa so jim vrata delodajalcev dobesedno hermetično zaprta. Drugi problem je, da programi APZ za starejše od 50 let pretežno usmerjeni v nekvalificirano delovno silo. Kaj je z ostalimi, ki bi sprejeli tudi nižja dela, a iz sistema nekako izpadejo? Tretje problem so javna dela, kjer so izvajalci pretežno NVO. Tu bi teoretično izobražen kader naj imel prednost, vendar se ponovno ustavi pri pri starostni meji. Hkrati imajo nekateri poklici nerazmne omejitve pri zaposlovanju, zlasti v okviru vzgoje in izobraževanja, kjer doktor matematike ne more predavati matematike na osnovni ali srednji šoli brez andragoško-pedagoškega izpita, ki stane tudi po 1500 EUR in več, za osebo brez prihodkov torej praktično nedostopen luksuz. Cela vrsta pomožnih del po šolah bi lahko pripadla strokovnjakov različnih področij, a je spet ovira CLASIUS.

      Skrajni čas je, da se v Sloveniji trg dela liberalizira v smeri, da se odstranijo nesmiselni socialistični pogoji (npr. po Clasius) za zasedbo delovnih mest, in se namesto tega favorizira delovne izkušnje, znanja in sposobnosti za zasedbo delovnih mest. Torej tisto, kar lahko nekdo za delodajalca učinkovito naredi, četudi nima smeri zahtevane izobrazbe. Ima pa delovne izkušnje na področju in potrebno strokovno znanje.

      NSI bo slovenskim družinam, posameznikom in davkoplačevalcem naredila najbolje, če se loti temeljite prenove sistema trga dela, med drugim s popolno liberalizacijo trga dela, ki naj bo odprt za tiste, ki želijo delati. Socialističnih nesmislov je toliko, da boli glava. Obenem pa je treba stimulirati ljudi in delodajalce tudi z ukinitvijo bruto bruto plače. In tako naprej. So posamezniki znotraj NSI, ki se na to področje spoznajo veliko bolje od mene, navadne državljanke.

      • POPRAVEK: četudi nima izobrazbe točno določene smeri. Npr. doktor matematike, ki ne ustreza Clasius pogoju, da ima zaključeno smer izobrazbe s področja vzgoje in izobraževanja.

        Takšni in podobni nesmisli ubijajo vitalnost trga dela v Sloveniji v škodo prisilnega svaljkanja posameznikov na denarnih pomočeh, tudi, ko bi želeli delati.

        In še vprašanje: zakaj pri javnih delih nimajo prednosti prejemniki denarnih pomoči? Ali ne bi bilo logično, da se te najprej ponudi delodajalcem z namenom, da se država razbremeni denarnih pomoči zanje, hkrati pa se na nek način preseka začaran krog dolgotrajne brezposelnosti?

        Moja kritika NSI bi bila, da se področja denarnih socialnih prejemkov žal ni lotila celovito, skupaj z nujno reformo trga dela ter plačnega sistema. Žal. Predlogi bodo nemara po hrani (in ne po žepu) nemara res udarili najbolj ranljive, takšne, ki niso prejemniki drugih socialnih transferjev, kot so otroški dodatki, dodatki za nego in podobno. Skratka….

Komentiraj