Klemen Jaklič, IUS-INFO: Deset kolumn o demokraciji

Uredništvo
5

Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja so Nobelovega nagrajenca Amartya Sena vprašali, kaj je tisto največje, kar se je v 20. stoletju zgodilo. Ta se v odgovoru ni odločil za nobeno izmed svetovnih vojn, niti za propad nacizma, fašizma ali komunizma.

Izbral je demokracijo. Ta je po večtisočletnem obdobju naposled le prerasla v družbeni red, ki je uspešno zaživel tudi v praksi in velikemu delu človeštva prinesel bistveno večjo stopnjo svobode, enakopravnosti, blaginje in samovlade kot katerikoli družbeni red doslej.

Obstaja pa tudi strah, da je demokracija ta trenutek ogrožena. Tako od populistov, kot od tehnoloških gigantov. Demokracija je na te izzive sicer navajena, vendar jih nikakor ne sme podcenjevati. V to nas svarijo tako izkušnje Weimarske republike, kot Sovjetske zveze v prvih letih dvajsetega stoletja.

Zato mora biti vedno pazljiva do vzpostavljanja medijskih monopolov in cenzure preostalih političnih sil.

Celoten prispevek si lahko preberete na tej povezavi.

5 KOMENTARJI

  1. Dr. Klemen se je lotil zelo zanimive in ključne teme filozofije, ideologije in politike in sicer vprašanje demokracije Za prvo temo je izbral monopolizacijo medijev kot osnovo za zmanjševanje oz. uničevanje demokracije. Ker je pravnik mu tega ne moremo zameriti, morda pa se načrtno ni lotil tem pomembnih za demokracijo po vrstnem redu pomembnosti ampak jih bo obdelal po nekem drugem kriteriju.
    Vse (tudi demokracija) se namreč začne in konča pri denarju. Ključni temelj za uničevanje demokracije je namreč centralizacija javnega denarja v rokah ozkih politično finančnih elit. Čeprav je pomebna tudi medijska svoboda pa demokratično odločanje prvenstveno pomeni, da tisti, ki odloča raspolaga tudi s sredstvi za uresničitev demokratično sprejetih ciljev. Ta sredstva pa so finance, pravni okvirji, ki dajejo demokratičnim odločitvam pravno zaščito in šele nato propagadni del, ki pa je itak odvisen od financ. Temelj za monopliziranje medijev je v večji meri kot politična prisila namreč ravno denar, npr. za nakup ali ustanovitev lastnih medijev, za izvedbo propagandnih akcij itd.
    Morda bo v naslednji rundi dal pozornost tudi na ta ključni instrument moči, ki je kljub temu da je povsem logičen mnogokrat (prevečkrat) prezrt. Še danes nisem prepričan ali gre zgolj za finančno nepismenost ali načrtno zavajanja tistih, ki imajo sedaj vse finačne vzvode oblasti v svojih rokah z namenom zamegljevanja in oddaljevanja ljudi od pravih tem o demokraciji.

  2. Peter – dober komentar. Decentralizacija upravljanja z denarjem bi bila v Sloveniji ključna. Zato smo npr. lahko poskušali takšne izpade ob predlogu zvišanja namere dela dohodnine za NVO-je. Obenem preveč denarja naokoli ‘talajo’ državne agencije in ministrstva, za lokalni nivo (ki je prav tako demokratično izvoljen kot parlamentarne stranke) pa ostane bore malo.
    Pred časom sem na nekem forumu bral zanimivo razpravo o tem, da je bilo davčno najbolj spodbudno in ugodno okolje v Sloveniji cca. prva 4 leta po osamosvojitvi. Del tega je posledica politik DEMOS-a, pa tudi mogoče na splošno nekega anti-birokratskega sentimenta v državi, ki je takrat še vladal (zaradi negativne izkušnje s centralnim planiranjem). Nato pa je nekje leta 1994 takrat že Drnovškova vlada začela z davčnimi obremenitvami. Iz takratnega neposredno poosamosvojitvenega obdobja tako npr. izvirajo nekatere industrijsko-obrtne cone med katerimi je najbolj znana tista v Trzinu. Potrebno bi se bilo zgledovati po tistih časih.

  3. Rokc res je prva štiri leta je bila Slovenija najbolj demokratična in najmanj zbirokratizirana.
    Poleg demokratičnega – protibirokratskega naboja kakor navajaš je bil razlog tudi objektivno dejstvo, da smo imeli takoj po osamosvojitvi bistveno manjši birokratski aparat, tako je bilo po uradnih podatkih leta 1991 v državni upravi zaposlenih 9.773 leta 2003 ko obstajajo zadnji podatki pa že 36.621. To pomeni da se je potrojilo. Te službe se niso povečevale samo ob 4 letni zamenjavi oblasti impak so konstantno naraščale vsako leto.Lahko se samo vprašamo zakaj od tu dalje ni podatkov ?
    Največji porast se je namreč zgodil v letih privatizacije (2005-2009) ne smemo pozabiti, da so t.i. tako osovraženi tajkuni takrat kupovali podjetja in zato najemali kredite za odkup. Večina tega denarja je dobila država in sicer 40% kapitalski sklad in 15 % odškodninski sklad. Posledica tega je bil polna državna blagajna, kar je privedlo do razipništvo z javnim denarjem, nerazumnega zaposlovanje in povečevanja birokracije, tam kjer je denra se razvije tuidi korupcija in še bi lahko naštevali. Ne smemo pozabiti da je najbolj omogujoča in prepušča svobodno pobudo takrat, ko nima prevelikega birokratskega aparata.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime