Kje so danes novinarji Cicibana, ko se je treba ponovno boriti za medijsko svobodo?

POSLUŠAJ ČLANEK
Ker ne javna RTV ne komercialne televizije ta vikend niso postregle z zanimivim TV sporedom, je za pestro dogajanje poskrbel kar sam predsednik vlade Marjan Šarec. V petek je v javnost namreč poslal sporočilo, v katerem poziva podjetje v (delni) državni lasti, naj ne oglašujejo v medijih, ki širijo sovražne vsebine.

V tej zgodbi ni težko sešteti dva plus dva. Gre za odziv na gverilsko akcijo Domna Saviča, Državljana D, ki že dalj časa poziva podjetja, naj ne oglašujejo v določenih medijih. Zadnji je na udaru Telekom in oglaševanje na Nova24. Pritisku je očitno klonil tudi Šarec, ki se je odločil, da bo javnosti sporočil, kaj si o takem oglaševanju misli.

Takoj se je začela ostra razprava na družbenih omrežjih o tem ali je Šarec zaradi izjave narodni heroj ali začetnik diktature. V razpravo so se vključili vsi, ki dajo nekaj nase. Od pravnic z dvema priimkoma, do samooklicanih filozofov, politikov in drugih mislecev. Mnenja seveda diametralno nasprotna, možnost civilizirane debate na ničli, predvsem pa veliko opletanja s sovražnim govorom, ki je zameglil resnični problem: prvi mož slovenske politike poskuša podjetjem diktirati, v katerih medijih naj oglašujejo.
Če bi si Šarčevo izjavo privoščil katerikoli drugi politik, ki se nagiba h kateri drugi politični opciji, bi novinarji Cicibana že pozvali k svobodi medijev in jokali pod kakšnim političnim pritiskom so.

V resnici ne gre ne za sovražni govor, ne za svobodno gospodarsko pobudo, še manj pa za svobodo medijev. Gre za slovensko klasiko: govejo juho, pražen krompir in levo-desne delitve.

Slovenska posebnost - dvojna


V Sloveniji imamo vsega po dvoje. Imamo leve in desne, zahojene in progresivne, rdeče in bele, naše in vaše, prvorazredne in drugorazredne. Ta vikend smo v predal dvojine dodali še medijsko svobodo. Po novem štetju imamo namreč vsaj dve, tako kot se za naše razmere spodobi, diametralno nasprotni, ki s samim konceptom svobode medijev nimajo prav veliko.

Če bi si Šarčevo izjavo privoščil katerikoli drugi politik, ki se nagiba h kateri drugi politični opciji, bi novinarji Cicibana že pozvali k svobodi medijev in jokali pod kakšnim političnim pritiskom so. Namesto, da bi ves silen slovenski intelekt najostreje obsodil Šarčevo izjavo in jo v najbolj dobronamerni luči interpretiral vsaj kot izjemno neposrečeno, je del populacije vmešavanje politike v medijsko svobodo pozdravil z odprtimi rokami.

Kje so danes vsi novinarji Cicidoja in Cicibana, da bi se postavili v bran medijski svobodi? Kje so danes vse "psice čuvajke" z RTV-ja, ki se borijo za neodvisnost medijev? Kje je vseh 571 podpisnikov slavne Peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji?

Za enega od njih vemo, kje je. Isti Marjan Šarec, ki je leta 2007 podpisal Peticijo proti cenzuri in političnim pritiskom v medijih, danes počne prav to. Pritiska na družbe, da ne bi oglaševala v medijih, ki imajo po njegovem mnenju "sovražne" vsebine, čisto po naključju pa gre za medije, ki ne ustrezajo njegovemu političnemu profilu.

Bo Telekom klonil pod pritiskom predsednika vlade in umaknil svoje oglase z Nove24? Katere vsebine bodo naslednje proglašene kot "sovražni govor", ki se ga po priporočilih premiera ne sme oglaševati? Smo priča začetku konca medijske svobode?

Izbor ilustracij za popestritev otroške poezije je najbrž res bolj pomemben od medijske svobode in mogoče se bodo novinarke na Šarčev grob poseg v svobodo medijev odzvale po tem, ko po Trstu polovijo vse branjevke, ki prekupčujejo s solato. Medijska svoboda, ki je temelj demokracije, pa lahko poteptana v kotu očitno počaka.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30