Vir foto: Twitter Katalin Novák

Kot je prejšnji teden postalo jasno, se madžarski premier Viktor Orban, potem ko je morala njegova stranka Fidesz zapustiti poslansko skupino EPP, sedaj povezuje z drugimi političnimi silami. Predvsem z vladajočo poljsko stranko Zakon in pravičnost (PiS) ter Ligo Mattea Salvinija.

V evropskih krogih se sicer šušlja, da naj bi prav Fidesz pomagal povezati evropske konservativce s poslansko skupino Identiteta in demokracija. O vsem tem obširno pišemo TUKAJ.

Čeprav se marsikdo boji scenarija, da bo tako imenovanim populističnim desničarskim strankam v Evropi uspelo, pa raziskava Londonske šole za ekonomijo in politične znanosti kaže, da ima “radikalna desnica”, kot ji pravijo, precej različnih pogledov in prepričanj ter da enostavnost povezovanja zato ni kar tako samoumevna.

Zanimiva pa je tudi primerjava njihovih prizadevanj s slovensko politično sceno, saj je mnogo ciljev in prepričanj tako imenovanih »radikalno desnih« evropskih strank bližje slovenski levici kot desnici.

Zdi se, da je “populistična” desnica v Evropi v vzponu brez primere. Pred volitvami v Evropski parlament leta 2019 je novoustanovljena ‘super-frakcija’ močno prestrašila uveljavljene politike. V nasprotju s široko razširjenim strahom pred “radikalno desnico” nedavna raziskava Londonske šole kaže, da je sodelovanje med temi strankami v Evropskem parlamentu omejena zaradi notranje delitve, ki jo predvsem povzroča nativistična jedrna ideologija strank. Nativizem je politična ideologija, ki meni, da so tisti, ki so v neki državi rojeni, pomembnejši od migrantov.

Kje se delijo pogledi desničarjev? Najprej različni gospodarski interesi …

Zlasti ko gre za nacionalne gospodarske interese, se “radikalna desnica” težko zbere okoli skupne zastave. Skupni interes radikalne desnice v postkomunističnih državah je, da izkoristijo sredstva EU za razvoj. Angleški raziskovalci to miselnost opisujejo s primerjavo z govedom, ki ga je treba izmolsti. V Bolgariji, Romuniji, Litvi, Madžarski, Latviji, na Češkem, Slovaškem in na Poljskem je tako delež javnih investicij v osnovna sredstva, ki jih financira EU, v neverjetnem razponu od 55 do 75 odstotkov. Vendar takšna perspektiva nasprotuje gospodarskim interesom njihovih zahodnoevropskih kolegov, ki soglasno ne podpirajo resolucij, ki krepijo evropsko raven glede denarnih in finančnih pristojnosti ali institucij.

Raziskava ugotavlja, da imajo vzhodnoevropske desne stranke precej levo gospodarsko pozicijo. K temu spadajo podpora močnejšim posegom države v življenja ljudi, protekcionizem in večja želja po socialni porabi. Nasprotno se zahodnoevropski radikalni desničarji tradicionalno nagibajo k neoliberalni gospodarski politiki.

… in tudi različno mnenje do tujih hegemonov

Zelo različno je tudi stališče enih in drugih v stališču do tujih avtokracij. Rusija in Kitajska sta le delno uspeli vplivati ​​na desne politike v Evropskem parlamentu, saj nobena izmed drža radikalne desnice ni uspela ukalupiti. Medtem ko ekonomski nativizem sproži opozicijo proti Kitajski znotraj zahodnoevropske radikalne desnice, politični nativizem na vzhodu zaustavlja sodelovanje med evropskimi desničarji Evrope in Rusije.

To velja zlasti pri grozečih naložbah Kitajske v vzhodni Evropi, ki sproža številne gospodarske spodbude, četudi za ceno določene politične odvisnosti. To vzhodnoevropski desničarji podpirajo, nasprotno pa velja za zahodnoevropsko radikalno desnico. Zahodnoevropski desničarji, ki so zaradi svetovne konkurence in offshoringa izgubili določen del svoje industrije, za te probleme krivijo Kitajsko in nasprotujejo kitajskim naložbam. Dejansko je radikalna desnica v zahodni Evropi še posebej uspešna v regijah, ki so izgubile konkurenčnost in so tako najbolj trpele zaradi poceni kitajskega uvoza. Ker ti domnevni “poraženci globalizacije” zahtevajo močnejše državne posege, podpirajo protekcionistične trgovinske politike, običajno znane iz populistične levice.

Zaradi zgodovinske izkušnje pa je na drugi strani desničarska vzhodna Evropa precej kritična pri glasovanju Evropskega parlamenta o Rusiji. V tem primeru torej politični nativizem očitno prevladuje nad vzhodno ekonomsko utemeljitvijo. V primeru Rusije je politični nativizem na vzhodu glavni ločilni element znotraj radikalne desnice.

Spet je ravno obratno med radikalnimi desnicami na Zahodu, kjer se ruskega političnega nadzora manj bojijo in njene avtoritarne pojavnosti precej občudujejo. Tako že kar nekaj let sodelujejo ruska Združena Rusija ter avstrijska Svobodnjaška stranka (FPÖ) in italijanska Severna liga. Podobno so desničarski voditelji iz Nemčije, Francije in Madžarske javno pozvali k odpravi sankcij EU proti Rusiji, legitimirali rusko aneksijo Krima ali – v primeru Viktorja Orbana – celo prekinili energetsko oskrbo z Ukrajino leta 2014.

Slovenska levica “radikalnim desničarjem” zelo podobna

Ob vsem napisanem ne preseneča, da do danes “radikalna desnica” ni uspela oblikovati “super frakcije”, o kateri je bilo toliko govora. In tudi če se bo združila v prihodnosti, lahko pričakujemo, da ne bodo dosegli skladnosti pri ključnih glasovanjih.

Je pa ob vsem tem zelo zanimivo, kako zelo sta si v marsikaterem stališču podobni evropska populistična desnica in slovenska levica. Skrajna robova politik sta namreč zelo skupaj, kar je hitro vidno tudi skozi ravnanja. Raziskava namreč ugotavlja, da imajo desne stranke v vzhodni Evropi precej levo gospodarsko pozicijo z močnejšim posegom države v življenja ljudi, protekcionizem in večjo željo po socialni porabi, kar v celoti zagovarja tudi slovenska levica.

Naslednja podobnost je to, da desne stranke v EU zahtevajo konec sankcij za Rusijo, pri nas pa to počnejo le leve stranke. Prav tako je odnos do Rusije in vsega, kar je z njo povezano, pri nas zelo močan prav na levi strani političnega pola. Podobno je tudi pri nasprotovanju zvezi NATO, ki je prav tako domena evropske populistične desnice in slovenske radikalne levice.

Slovenska levica pa je zahodnoevropskim desničarjem zelo podobna tudi pri tem, da sovražijo globalizacijo in zato zahtevajo močnejše državne posege v njeno omejevanje.

7 KOMENTARJI

  1. Evropa je preveč zajadrala v levo.
    V demokratičnih družbah je nujno, da se menjava oblast in da niha od leve na desno in potem zopet nazaj.
    Ni vse sveto , kar je na levi in ni vse sveto, kar je na desni. Zato nihanje in menjava oblasti.
    Danes pa Evropa drvi na levo, sicer ne s klasično levico, s komunisti, pač pa z neko mešanico, ki jo je obsedla sodobna filozofija, ki vodi družbo v anarhijo.
    Človek je družbeno bitje in družba lahko obstoja samo, če ima pravila, ki določajo obnašanje večine. Brez pravil ni družbe, je anarjija, kjer ne vlada nihče in vsi se med seboj prepirajo in sovražijo.
    Evropa drvi v anarhijo. Viden je razpad bipolarnega političega sistema,saj izgublja tako ljudska stranka, kot socialisti. Pojavljajo pa se nove stranke, izgublja se preglednost in vse težje je sprejeti ukrepe, ki koristijo večini.
    Zgodovina nas uči, da pretirana demokracija povzroča nered, anarhijo, ki se sprevržee v diktaturo.
    Evropa je danes na pragu anarhije. Zaradi specifičnosti, saj je še vedno mozaik različnih držav, do diktature ne more priti, obstaja pa realna možnost, da EU razpade.
    Prvi, ki so ugotovili infantilnost, so bili Angleži in zapustili potapljajočo se barko.
    Vse bolj pa se širi spoznanje, da je z Evropo nekaj hudo narobe.
    Evropa je bila območje sodelovanja in združevanja, sedaj pa očitno postakja območje razdvajanja.
    Priča smo neosnovanim napadom na Madžarsko in Poljsko. Na prangerju bo kmalu Slovenija in potem bodo sledili napadi še na druge države. V tenutku, ko bodo v Francaiji zmagali konsrevativci, bo Francija postala tarča napadov in razkroj bo dosegel nov pospešek.
    Prva na tem seznamu je sicer Italija, ki je ustanovna članica Evrope.
    Anarhisti po Evropi pa se še kar norčujejo in vsevprek napadajo.
    Kako ti napadi delujejo nam demonstrirajo napadi na Slovenijo.
    Evropa razmer v Sloveniji ne pozn, saj je Slovenija dokaj izolirana država, če prav leži v središču Evrope.
    Prejšnji zunanji politiki je uspelo, da so iz Slovenije odšli veleposlaniki mnogih držav. Informacije o Sloveniji prihajajo v Evropo preko domačih medijev in politikov, ki vabijo svoje prijatelje v Slovenijo. Enostranska medijska scena v Sloveniji skrbi za to, da se širi po Evropi lažno prikazovanje razmer v Sloveniji, ki so baje dktatorske in dušijo svobodo.
    Tudi v drugih evropskih državah je podobno. Mediji ustvarjajo katastrofične razmere in ljudi ščuvajo k protestom in kljub temu, da je Evropa demokratiča in območje največje blaginje, so Evropejci nezadovoljni, saj so nenehno pod pritiskom katastrofičnih novic. Sedaj sicer prevladuje kovid, a kaj ko Evropejce utesnjujejo ukrepi za preprečitev epidemije in je proti nim potrebno protestirati, saj so predpisi del diktature. Ko bo epidemija minila pa boddo v ospredje prišle nove težave, od vremenskuh sprememb, do človekovih pravic, enakost spolov in podobnih groženj. Gorej tistemu,ki bo v te grožnje podvomil. Nemudoma bo fašist, diktator.
    Za razum in razumne ujkrepe v Evropi kmalu ne bo več protsora, s tem pa bo tudi konec demokracije. Ko postane prepričljiv zmagovalec demokratičnih volitev diktator, kar se dogaja Orbanu, je konec demokracije. Ko od nikogar izvoljena najstnica, brez izkušenj in znanja postane idol Evrope in ji pohlevno sledi politika in celo znansot, je konec razuma in konec demokracije.
    Zato je pobuda treh političnih veljakov obeta. Obeta zaustavitev anarhije, saj se okrog teh lahko zberejo somišljeniki po Evropi in zaustavijo njen razkroj.
    Končno si zastavimo sami vprašanje: kdo je boljši: ali Janša, ali KUL?
    KUL kaolaicijo vodijo strici iz ozadja, o tem ni dvoma, pa ti sami ne zaupajo Šarcu, Fajonovi, Bratuškovi in Mesecu, iščejo nekoga, ki bi prevzel vlado. In mnogi ne zaupajo Janši.
    Če ni Janša so pač ti štirje, ki ne vedo, kaj naj počno, razen da uganjajo nered in zdrahe.
    Ljudje se morajo zavedati, da imamo le te štiri in Janšo. Če bodo volitve so ti opcija. Mesije ne bo.

  2. Sicer korektna analiza in komentar nanjo, a da slovenska levica sovraži globalizacijo? Mislim, da je slednja tu v precej shizofreni poziciji. Res je, da napadajo globalne korporacije in banke ter NATO, a po drugi strani podpirajo vse “mehke” družbene ukrepe in si prizadevajo za sprejemanje zakonodaje, ki omogoča globalističnim ideologijam ugnezdenje in pravno zaščito v domicilnih državah, od migrantske politike do starih teženj po deetatizaciji in ponovnem razlaščanju ter podfužbljanju lastnine… Tem težnjam v slovenskem prostoru ni podvržena zgolj Levica, precej radikalno jih zastopajo tudi druge stranke, npr. SD, ki se sicer otepajo pridevnika “radikalna levica”, a so točno to….

  3. Morda bi veljalo vzsti zakup tudi dejstvo, da se nova evropska desnica po vsej verjetnosti ne bo povezovala na osnovi skupne ekonomske platforme, tu nimajo sorodnih stališč, so pa vse te stranke po svoji naravi suverenistične, kar pomeni, da jih bo na polju ekonomskega verjstno družil interes po odločanju na individualni nacionalni namesto skupni evropski platformi, vključno pfi povezavah z Rusijo in Kitajsko…. Po drugi strani pa imajo močan skupen ideološki kohezivni element… Analizi Londonske šole ni kaj oporekati, a jaz nove evropske desnice ravno zaradi močne skupne ideoloşke platforme ne bi odpisala. Ne smemo namreč zanemariti dejstva, da znotraj EU ne gre za prelome in razhajanja na podlagi bistveno različnih pogledov na prihodnost evropskih ekonomij, tu je evropski denar predvsem za vzhodnoevropske članice ključen, gre pa za hud ideološki prelom, ki je ključen dejavnik nastajanja nove desnice in trenutno glavni raison d’etre njenega nastajanja in očitno tudi obstoja v prihodnje. Teh vprašanj študija Londonske šole ne odpira in tu se ponovno izkazuje nerazumevanje zahodnih demokracij izkušenj in potreb postkomunistih držav in njihovega boja proti marksističnim ideologijam, ki so prežele in si podredile zahodnoevropske članice, vključno s sedanjo politično navezo desnih strank v EPP… V neomarksizem se vzhodne članice plus ideološko sorodne zahodnoevropske članice za nobeno ceno ne bodo pustile potisniti… Razen če pride do radikalnih političnih sprememb v teh državah, česar pa ni verjetno pričakovati tako kmalu… Mnenja?

  4. Uredništvo navaja: ”Je pa ob vsem tem zelo zanimivo, kako zelo sta si v marsikaterem stališču podobni evropska populistična desnica in slovenska levica. Skrajna robova politik sta namreč zelo skupaj, kar je hitro vidno tudi skozi ravnanja. Raziskava namreč ugotavlja, da imajo desne stranke v vzhodni Evropi precej levo gospodarsko pozicijo z močnejšim posegom države v življenja ljudi, protekcionizem in večjo željo po socialni porabi, kar v celoti zagovarja tudi slovenska levica.”
    Ravno to dvojnost in značilnost tudi naše SDS stalno poudarjam kot tipično ne zahodno evropsko gospodarsko pozicijo naše desnosredinske vlade , ki je zelo podobna pozicijam levici :
    Sedanja desnosredinska vlada v skoraj ničemer ni spremenila bistvenih sistemskih izhodišč levosredinskih vlad prav v odnosu na temeljna razvojna vprašanja:
    1. Nihče se tudi v tej vladi ne obremenjuje z prevelikim vplivom države na gospodarstvo vključno s prevelikim lastniškim deležem države v podjetjih. Ne nasprotno tudi ta vlada podpira projekta kot so Demografski sklad in Državni turistični holding,
    2. Z državnim lastništvom se hote ali nehote omejuje svobodna konkurenca saj imajo državna podjetja monopol, na ta način imajo taka podjetja protekcionistični položaj,
    3. Socialna poraba že pred tem neuravnotežena glede na ustvarjen DBP (deloma upravičeno zaradi Kovida) je z novo vlado še enormno poskočila, je pa ključni element nevzdržne ekonomije in zavora svobodnemu podjetništvu, kar bodo pomenili višji davki, ko bomo morali sanirati luknje v državni blagajni.
    Zato tudi stalno opozarjam, da je pri nas škodljiv razkol na levico in desnico skrajno neproduktiven, delitev namreč ne poteka na bistvenih vprašanjih razvoja gospodarstva , svobodne podjetniške pobude ampak na zgodovinskih zamerah in mitologiji.
    Razkol bi bil smiseln če že ravno na zgornjih ključnih vprašanjih inj ne na vprašanjih o katerih se pri nas kregati desnica in levica, saj bi se žlahtna desnica programsko zavzemala za rešitve , ki dokazano delujejo bolje od sedanjega levo centralističnega modela upravljanja države z naslonitvijo na državno lastnino namesto na zasebno pobudo ob omogočanju sistemskih enakih možnosti in prostega tekmovanja med različnimi vrstami lastnine, različnimi oblikami organizacije in prenosu večjega dela odgovornosti za lasten razvoj na lokalne skupnosti in pokrajine..

  5. Ula tvoj stavek :Londonske šole ne odpira in tu se ponovno izkazuje nerazumevanje zahodnih demokracij izkušenj in potreb postkomunistih držav in njihovega boja proti marksističnim ideologijam, ki so prežele in si podredile zahodnoevropske članice, vključno s sedanjo politično navezo desnih strank v EPP… V neomarksizem se vzhodne članice plus ideološko sorodne zahodnoevropske članice za nobeno ceno ne bodo pustile potisniti…
    Temelji na napačni podmeni in sicer, da vzhodne desničarske stranke v globino problema vedo kaj je bistvo kapitalizma v gospodarskem smislu in zato kljub ideološkemu odporu do neomarkzisma, podpirajo neomarksitične ekonomske institucije in modele.
    Predvsem pa na vzhodu tudi desnici ni jasno, da so privatna lastnina, decentralizirani sistemi upravljanja in svobodna podjetniška pobuda v gospodarstvu temelj blaginje.
    Torej, da temelj blaginje niso ideologije in miti kot trdi marksizem, vzhodna desnica namreč nevede v vsakdanji politiki daje prednost državnemu pred privatnim in državni centralni regulaciji pred svobodnim podjetništvom in decentralizirani regionalni ekonomijami na lokalnem in pokrajinskem nivoju.
    Za biti pravi desničar je torej treba prvenstveno popraviti sedanji izobraževalni sistem, kjer celo na ekonomskih fakultetah še vedno predavajo bodisi profesorji iz socializma ali pa mladi doktorčki, ki gospodarstva zlasti kapitalističnega še nikoli niso videli od blizu.

  6. ZAHOD Eu ne razume VZHODA EU !!??
    V čem je bistven problem?
    Je to nerazumevanje načrtno sproducurano ali je to posledica nekih zgodovinskih dejstev, katera nisò v zavesti politikov, kaj šele običajnih državljanov?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime