Kje bo nova desničarska naveza v Evropskem parlamentu imela težave in v čem so podobni slovenski levici
POSLUŠAJ ČLANEK
Kot je prejšnji teden postalo jasno, se madžarski premier Viktor Orban, potem ko je morala njegova stranka Fidesz zapustiti poslansko skupino EPP, sedaj povezuje z drugimi političnimi silami. Predvsem z vladajočo poljsko stranko Zakon in pravičnost (PiS) ter Ligo Mattea Salvinija.
V evropskih krogih se sicer šušlja, da naj bi prav Fidesz pomagal povezati evropske konservativce s poslansko skupino Identiteta in demokracija. O vsem tem obširno pišemo TUKAJ.
Čeprav se marsikdo boji scenarija, da bo tako imenovanim populističnim desničarskim strankam v Evropi uspelo, pa raziskava Londonske šole za ekonomijo in politične znanosti kaže, da ima "radikalna desnica", kot ji pravijo, precej različnih pogledov in prepričanj ter da enostavnost povezovanja zato ni kar tako samoumevna.
Zanimiva pa je tudi primerjava njihovih prizadevanj s slovensko politično sceno, saj je mnogo ciljev in prepričanj tako imenovanih »radikalno desnih« evropskih strank bližje slovenski levici kot desnici.
Zdi se, da je "populistična" desnica v Evropi v vzponu brez primere. Pred volitvami v Evropski parlament leta 2019 je novoustanovljena 'super-frakcija' močno prestrašila uveljavljene politike. V nasprotju s široko razširjenim strahom pred "radikalno desnico" nedavna raziskava Londonske šole kaže, da je sodelovanje med temi strankami v Evropskem parlamentu omejena zaradi notranje delitve, ki jo predvsem povzroča nativistična jedrna ideologija strank. Nativizem je politična ideologija, ki meni, da so tisti, ki so v neki državi rojeni, pomembnejši od migrantov.
Zlasti ko gre za nacionalne gospodarske interese, se "radikalna desnica" težko zbere okoli skupne zastave. Skupni interes radikalne desnice v postkomunističnih državah je, da izkoristijo sredstva EU za razvoj. Angleški raziskovalci to miselnost opisujejo s primerjavo z govedom, ki ga je treba izmolsti. V Bolgariji, Romuniji, Litvi, Madžarski, Latviji, na Češkem, Slovaškem in na Poljskem je tako delež javnih investicij v osnovna sredstva, ki jih financira EU, v neverjetnem razponu od 55 do 75 odstotkov. Vendar takšna perspektiva nasprotuje gospodarskim interesom njihovih zahodnoevropskih kolegov, ki soglasno ne podpirajo resolucij, ki krepijo evropsko raven glede denarnih in finančnih pristojnosti ali institucij.
Raziskava ugotavlja, da imajo vzhodnoevropske desne stranke precej levo gospodarsko pozicijo. K temu spadajo podpora močnejšim posegom države v življenja ljudi, protekcionizem in večja želja po socialni porabi. Nasprotno se zahodnoevropski radikalni desničarji tradicionalno nagibajo k neoliberalni gospodarski politiki.
Zelo različno je tudi stališče enih in drugih v stališču do tujih avtokracij. Rusija in Kitajska sta le delno uspeli vplivati na desne politike v Evropskem parlamentu, saj nobena izmed drža radikalne desnice ni uspela ukalupiti. Medtem ko ekonomski nativizem sproži opozicijo proti Kitajski znotraj zahodnoevropske radikalne desnice, politični nativizem na vzhodu zaustavlja sodelovanje med evropskimi desničarji Evrope in Rusije.
To velja zlasti pri grozečih naložbah Kitajske v vzhodni Evropi, ki sproža številne gospodarske spodbude, četudi za ceno določene politične odvisnosti. To vzhodnoevropski desničarji podpirajo, nasprotno pa velja za zahodnoevropsko radikalno desnico. Zahodnoevropski desničarji, ki so zaradi svetovne konkurence in offshoringa izgubili določen del svoje industrije, za te probleme krivijo Kitajsko in nasprotujejo kitajskim naložbam. Dejansko je radikalna desnica v zahodni Evropi še posebej uspešna v regijah, ki so izgubile konkurenčnost in so tako najbolj trpele zaradi poceni kitajskega uvoza. Ker ti domnevni "poraženci globalizacije" zahtevajo močnejše državne posege, podpirajo protekcionistične trgovinske politike, običajno znane iz populistične levice.
Zaradi zgodovinske izkušnje pa je na drugi strani desničarska vzhodna Evropa precej kritična pri glasovanju Evropskega parlamenta o Rusiji. V tem primeru torej politični nativizem očitno prevladuje nad vzhodno ekonomsko utemeljitvijo. V primeru Rusije je politični nativizem na vzhodu glavni ločilni element znotraj radikalne desnice.
Spet je ravno obratno med radikalnimi desnicami na Zahodu, kjer se ruskega političnega nadzora manj bojijo in njene avtoritarne pojavnosti precej občudujejo. Tako že kar nekaj let sodelujejo ruska Združena Rusija ter avstrijska Svobodnjaška stranka (FPÖ) in italijanska Severna liga. Podobno so desničarski voditelji iz Nemčije, Francije in Madžarske javno pozvali k odpravi sankcij EU proti Rusiji, legitimirali rusko aneksijo Krima ali - v primeru Viktorja Orbana - celo prekinili energetsko oskrbo z Ukrajino leta 2014.
Ob vsem napisanem ne preseneča, da do danes "radikalna desnica" ni uspela oblikovati "super frakcije", o kateri je bilo toliko govora. In tudi če se bo združila v prihodnosti, lahko pričakujemo, da ne bodo dosegli skladnosti pri ključnih glasovanjih.
Je pa ob vsem tem zelo zanimivo, kako zelo sta si v marsikaterem stališču podobni evropska populistična desnica in slovenska levica. Skrajna robova politik sta namreč zelo skupaj, kar je hitro vidno tudi skozi ravnanja. Raziskava namreč ugotavlja, da imajo desne stranke v vzhodni Evropi precej levo gospodarsko pozicijo z močnejšim posegom države v življenja ljudi, protekcionizem in večjo željo po socialni porabi, kar v celoti zagovarja tudi slovenska levica.
Naslednja podobnost je to, da desne stranke v EU zahtevajo konec sankcij za Rusijo, pri nas pa to počnejo le leve stranke. Prav tako je odnos do Rusije in vsega, kar je z njo povezano, pri nas zelo močan prav na levi strani političnega pola. Podobno je tudi pri nasprotovanju zvezi NATO, ki je prav tako domena evropske populistične desnice in slovenske radikalne levice.
Slovenska levica pa je zahodnoevropskim desničarjem zelo podobna tudi pri tem, da sovražijo globalizacijo in zato zahtevajo močnejše državne posege v njeno omejevanje.
V evropskih krogih se sicer šušlja, da naj bi prav Fidesz pomagal povezati evropske konservativce s poslansko skupino Identiteta in demokracija. O vsem tem obširno pišemo TUKAJ.
Čeprav se marsikdo boji scenarija, da bo tako imenovanim populističnim desničarskim strankam v Evropi uspelo, pa raziskava Londonske šole za ekonomijo in politične znanosti kaže, da ima "radikalna desnica", kot ji pravijo, precej različnih pogledov in prepričanj ter da enostavnost povezovanja zato ni kar tako samoumevna.
Zanimiva pa je tudi primerjava njihovih prizadevanj s slovensko politično sceno, saj je mnogo ciljev in prepričanj tako imenovanih »radikalno desnih« evropskih strank bližje slovenski levici kot desnici.
Zdi se, da je "populistična" desnica v Evropi v vzponu brez primere. Pred volitvami v Evropski parlament leta 2019 je novoustanovljena 'super-frakcija' močno prestrašila uveljavljene politike. V nasprotju s široko razširjenim strahom pred "radikalno desnico" nedavna raziskava Londonske šole kaže, da je sodelovanje med temi strankami v Evropskem parlamentu omejena zaradi notranje delitve, ki jo predvsem povzroča nativistična jedrna ideologija strank. Nativizem je politična ideologija, ki meni, da so tisti, ki so v neki državi rojeni, pomembnejši od migrantov.
Kje se delijo pogledi desničarjev? Najprej različni gospodarski interesi …
Zlasti ko gre za nacionalne gospodarske interese, se "radikalna desnica" težko zbere okoli skupne zastave. Skupni interes radikalne desnice v postkomunističnih državah je, da izkoristijo sredstva EU za razvoj. Angleški raziskovalci to miselnost opisujejo s primerjavo z govedom, ki ga je treba izmolsti. V Bolgariji, Romuniji, Litvi, Madžarski, Latviji, na Češkem, Slovaškem in na Poljskem je tako delež javnih investicij v osnovna sredstva, ki jih financira EU, v neverjetnem razponu od 55 do 75 odstotkov. Vendar takšna perspektiva nasprotuje gospodarskim interesom njihovih zahodnoevropskih kolegov, ki soglasno ne podpirajo resolucij, ki krepijo evropsko raven glede denarnih in finančnih pristojnosti ali institucij.
Raziskava ugotavlja, da imajo vzhodnoevropske desne stranke precej levo gospodarsko pozicijo. K temu spadajo podpora močnejšim posegom države v življenja ljudi, protekcionizem in večja želja po socialni porabi. Nasprotno se zahodnoevropski radikalni desničarji tradicionalno nagibajo k neoliberalni gospodarski politiki.
… in tudi različno mnenje do tujih hegemonov
Zelo različno je tudi stališče enih in drugih v stališču do tujih avtokracij. Rusija in Kitajska sta le delno uspeli vplivati na desne politike v Evropskem parlamentu, saj nobena izmed drža radikalne desnice ni uspela ukalupiti. Medtem ko ekonomski nativizem sproži opozicijo proti Kitajski znotraj zahodnoevropske radikalne desnice, politični nativizem na vzhodu zaustavlja sodelovanje med evropskimi desničarji Evrope in Rusije.
To velja zlasti pri grozečih naložbah Kitajske v vzhodni Evropi, ki sproža številne gospodarske spodbude, četudi za ceno določene politične odvisnosti. To vzhodnoevropski desničarji podpirajo, nasprotno pa velja za zahodnoevropsko radikalno desnico. Zahodnoevropski desničarji, ki so zaradi svetovne konkurence in offshoringa izgubili določen del svoje industrije, za te probleme krivijo Kitajsko in nasprotujejo kitajskim naložbam. Dejansko je radikalna desnica v zahodni Evropi še posebej uspešna v regijah, ki so izgubile konkurenčnost in so tako najbolj trpele zaradi poceni kitajskega uvoza. Ker ti domnevni "poraženci globalizacije" zahtevajo močnejše državne posege, podpirajo protekcionistične trgovinske politike, običajno znane iz populistične levice.
Zaradi zgodovinske izkušnje pa je na drugi strani desničarska vzhodna Evropa precej kritična pri glasovanju Evropskega parlamenta o Rusiji. V tem primeru torej politični nativizem očitno prevladuje nad vzhodno ekonomsko utemeljitvijo. V primeru Rusije je politični nativizem na vzhodu glavni ločilni element znotraj radikalne desnice.
Spet je ravno obratno med radikalnimi desnicami na Zahodu, kjer se ruskega političnega nadzora manj bojijo in njene avtoritarne pojavnosti precej občudujejo. Tako že kar nekaj let sodelujejo ruska Združena Rusija ter avstrijska Svobodnjaška stranka (FPÖ) in italijanska Severna liga. Podobno so desničarski voditelji iz Nemčije, Francije in Madžarske javno pozvali k odpravi sankcij EU proti Rusiji, legitimirali rusko aneksijo Krima ali - v primeru Viktorja Orbana - celo prekinili energetsko oskrbo z Ukrajino leta 2014.
Slovenska levica "radikalnim desničarjem" zelo podobna
Ob vsem napisanem ne preseneča, da do danes "radikalna desnica" ni uspela oblikovati "super frakcije", o kateri je bilo toliko govora. In tudi če se bo združila v prihodnosti, lahko pričakujemo, da ne bodo dosegli skladnosti pri ključnih glasovanjih.
Je pa ob vsem tem zelo zanimivo, kako zelo sta si v marsikaterem stališču podobni evropska populistična desnica in slovenska levica. Skrajna robova politik sta namreč zelo skupaj, kar je hitro vidno tudi skozi ravnanja. Raziskava namreč ugotavlja, da imajo desne stranke v vzhodni Evropi precej levo gospodarsko pozicijo z močnejšim posegom države v življenja ljudi, protekcionizem in večjo željo po socialni porabi, kar v celoti zagovarja tudi slovenska levica.
Naslednja podobnost je to, da desne stranke v EU zahtevajo konec sankcij za Rusijo, pri nas pa to počnejo le leve stranke. Prav tako je odnos do Rusije in vsega, kar je z njo povezano, pri nas zelo močan prav na levi strani političnega pola. Podobno je tudi pri nasprotovanju zvezi NATO, ki je prav tako domena evropske populistične desnice in slovenske radikalne levice.
Slovenska levica pa je zahodnoevropskim desničarjem zelo podobna tudi pri tem, da sovražijo globalizacijo in zato zahtevajo močnejše državne posege v njeno omejevanje.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
2 komentarja
amelie
ZAHOD Eu ne razume VZHODA EU !!??
V čem je bistven problem?
Je to nerazumevanje načrtno sproducurano ali je to posledica nekih zgodovinskih dejstev, katera nisò v zavesti politikov, kaj šele običajnih državljanov?
APMMB2
Evropa je preveč zajadrala v levo.
V demokratičnih družbah je nujno, da se menjava oblast in da niha od leve na desno in potem zopet nazaj.
Ni vse sveto , kar je na levi in ni vse sveto, kar je na desni. Zato nihanje in menjava oblasti.
Danes pa Evropa drvi na levo, sicer ne s klasično levico, s komunisti, pač pa z neko mešanico, ki jo je obsedla sodobna filozofija, ki vodi družbo v anarhijo.
Človek je družbeno bitje in družba lahko obstoja samo, če ima pravila, ki določajo obnašanje večine. Brez pravil ni družbe, je anarjija, kjer ne vlada nihče in vsi se med seboj prepirajo in sovražijo.
Evropa drvi v anarhijo. Viden je razpad bipolarnega političega sistema,saj izgublja tako ljudska stranka, kot socialisti. Pojavljajo pa se nove stranke, izgublja se preglednost in vse težje je sprejeti ukrepe, ki koristijo večini.
Zgodovina nas uči, da pretirana demokracija povzroča nered, anarhijo, ki se sprevržee v diktaturo.
Evropa je danes na pragu anarhije. Zaradi specifičnosti, saj je še vedno mozaik različnih držav, do diktature ne more priti, obstaja pa realna možnost, da EU razpade.
Prvi, ki so ugotovili infantilnost, so bili Angleži in zapustili potapljajočo se barko.
Vse bolj pa se širi spoznanje, da je z Evropo nekaj hudo narobe.
Evropa je bila območje sodelovanja in združevanja, sedaj pa očitno postakja območje razdvajanja.
Priča smo neosnovanim napadom na Madžarsko in Poljsko. Na prangerju bo kmalu Slovenija in potem bodo sledili napadi še na druge države. V tenutku, ko bodo v Francaiji zmagali konsrevativci, bo Francija postala tarča napadov in razkroj bo dosegel nov pospešek.
Prva na tem seznamu je sicer Italija, ki je ustanovna članica Evrope.
Anarhisti po Evropi pa se še kar norčujejo in vsevprek napadajo.
Kako ti napadi delujejo nam demonstrirajo napadi na Slovenijo.
Evropa razmer v Sloveniji ne pozn, saj je Slovenija dokaj izolirana država, če prav leži v središču Evrope.
Prejšnji zunanji politiki je uspelo, da so iz Slovenije odšli veleposlaniki mnogih držav. Informacije o Sloveniji prihajajo v Evropo preko domačih medijev in politikov, ki vabijo svoje prijatelje v Slovenijo. Enostranska medijska scena v Sloveniji skrbi za to, da se širi po Evropi lažno prikazovanje razmer v Sloveniji, ki so baje dktatorske in dušijo svobodo.
Tudi v drugih evropskih državah je podobno. Mediji ustvarjajo katastrofične razmere in ljudi ščuvajo k protestom in kljub temu, da je Evropa demokratiča in območje največje blaginje, so Evropejci nezadovoljni, saj so nenehno pod pritiskom katastrofičnih novic. Sedaj sicer prevladuje kovid, a kaj ko Evropejce utesnjujejo ukrepi za preprečitev epidemije in je proti nim potrebno protestirati, saj so predpisi del diktature. Ko bo epidemija minila pa boddo v ospredje prišle nove težave, od vremenskuh sprememb, do človekovih pravic, enakost spolov in podobnih groženj. Gorej tistemu,ki bo v te grožnje podvomil. Nemudoma bo fašist, diktator.
Za razum in razumne ujkrepe v Evropi kmalu ne bo več protsora, s tem pa bo tudi konec demokracije. Ko postane prepričljiv zmagovalec demokratičnih volitev diktator, kar se dogaja Orbanu, je konec demokracije. Ko od nikogar izvoljena najstnica, brez izkušenj in znanja postane idol Evrope in ji pohlevno sledi politika in celo znansot, je konec razuma in konec demokracije.
Zato je pobuda treh političnih veljakov obeta. Obeta zaustavitev anarhije, saj se okrog teh lahko zberejo somišljeniki po Evropi in zaustavijo njen razkroj.
Končno si zastavimo sami vprašanje: kdo je boljši: ali Janša, ali KUL?
KUL kaolaicijo vodijo strici iz ozadja, o tem ni dvoma, pa ti sami ne zaupajo Šarcu, Fajonovi, Bratuškovi in Mesecu, iščejo nekoga, ki bi prevzel vlado. In mnogi ne zaupajo Janši.
Če ni Janša so pač ti štirje, ki ne vedo, kaj naj počno, razen da uganjajo nered in zdrahe.
Ljudje se morajo zavedati, da imamo le te štiri in Janšo. Če bodo volitve so ti opcija. Mesije ne bo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.